Opozarja na resno nevarnost krepitev skrajne desnice tako v Evropi kot v Sloveniji, predvsem zaradi povečanega števila nezakonitih migrantov. To je zanj hkrati humanitarno kot varnostno vprašanje, ki ga ne smemo zanemariti. Pogovarjali smo se tudi o nevarnosti, da si Trump in Putin razdelita Evropo, zakaj je vsaj tretjina Slovencev rusofilov, čeprav so Američani rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki, kakšna bo prihodnost Zahodnega Balkana in kolikšna je možnost, da se v premiersko palačo vrne Janez Janša. Komentiral pa je tudi, kaj se bo zgodilo z aretiranima ruskima vohunoma in kako gleda na obtožbe nekdanje notranje ministrice in nekdanjega šefa policije, ki premierju očitata vpletanje v aretacijo.
Kar precej državnih sekretarjev se poslavlja iz kabineta predsednika vlade. Vi vztrajate?
Ostajam.
Kaj je razlog za njihov odhod?
Mislim, da je odločitev predsednika vlade povezana s polovico mandata, ki se bliža. Vse vlade nekako na polovici mandata opravijo rekonstrukcijo, poleg tega se bližajo evropske volitve. V drugi polovici mandata se bodo pokazali rezultati dosedanjih prizadevanj, sprejemanja zakonov, denimo glede obnove po poplavah pričakujemo pomembne rezultate jeseni. Prav tako pričakujemo referendum o JEK, ki bo, če ne rečem zgodovinski, pa vsaj generacijski dosežek. Tudi na področju zdravstva upam, da bo dosežek, da se bodo skrajšale čakalne vrste, saj se za to veliko dela. S sodelavci, ki odhajajo, sem dobro sodeloval. Tudi poslovili smo se tako, da ostajamo prijatelji.
Koliko časa se poznate s predsednikom vlade Robertom Golobom?
Poznava se, odkar je bil državni sekretar na ministrstvu za energetiko, oba sva bila v pogajalski ekipi za vstop v EU. Takrat sem bil generalni sekretar zunanjega ministrstva in vodja urada za varovanje tajnih podatkov, ureditev tega področja je bila ključnega pomena za vstop v EU in Nato. Skupaj z ministrstvom za notranje zadeve smo pripravili zakon o varovanju tajnih podatkov, pri čemer smo sodelovali tudi s profesorji s pravne fakultete, nato pa ga je sprejel državni zbor. Žal se ta zakon dandanes pogosto krši.
Ali ste član stranke Gibanje Svoboda?
Nisem član stranke iz preprostega razloga, ker verjamem, da pripadniki državotvornih resorjev, kot so vojska, policija in diplomati, naj načeloma ne bi bili člani političnih strank, ker mora biti naša edina stranka država Slovenija.
Kot državni sekretar ste postavljeni za mednarodno politiko. Kakšen je ugled Slovenije v svetu?
Mi boste verjeli, če bom rekel, da je kar velik?
No, Slovenija je bila izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta ZN, smo tudi članica EU in Nata. Koliko je samostojna pri svojih pobudah in predlogih?
Ko smo pridobivali glasove za varnostni svet, slovenski kandidaturi razen Rusije in njenih satelitov ni nihče nasprotoval, česar smo bili veseli. Nato smo ugotovili, da imamo ugled tudi kot država, kjer se oblasti menjajo in kjer je demokracija živahna, pa vendar v zunanji politiki ni bilo bistvenih razlik v zadnjih 30 letih. Poleg tega spadamo med manjše države in nas jemljejo podobno kot afriške ali azijske države, ki so se dekolonializirale. Tudi mi smo se osamosvojili pred 33 leti, pred tem pa smo bili tisoč let kolonija drugih držav. Ko smo leta 1991 dobili svojo državo, smo dobili največji pokal, ki ga lahko neki narod dobi. Vse skupaj pa smo izpeljali na miren način in s tem dokazali, da smo miroljuben pripadnik mednarodne skupnosti, ki si prizadeva za človekove pravice, ki pomaga ljudem, ki jim je težko, državam, ki so v težavah, pomaga Balkanu. Vse to ovrednotimo s 153 glasovi, ki smo jih prejeli v Generalni skupščini ZN. Zelo pomembno je bilo, da nam ni nasprotovala Kitajska, ki je prejšnjemu premierju zamerila izjave o Tajvanu. Izvolitev za nestalno članico ZN nas je še okrepila.
In če pogledate seznam pogovorov predsednika vlade na zadnji münchenski varnostni konferenci, kjer smo imeli pogovore od podpredsednice ZDA Kamale Harris do jordanskega kralja, predsednika vlade Katarja, do vodij vseh ključnih organizacij Združenih narodov, ki se ukvarjajo z Gazo predvsem ta hip, potem lahko vidite, da nekaj ugleda imamo. V ZN imamo odprta vsa vrata, pogovarjamo se z izraelskimi predstavniki, z ruskimi, kadar je treba, v interesu miru. Še najraje smo v družbi desetih nestalnih članic varnostnega sveta, ker se je z njimi enostavno lažje pogovarjati, imamo velikokrat zelo identične poglede in se soočamo s petim stalnimi članicami. Povsem samostojni so pri svojem odločanju na tem svetu samo še diktatorji, vsi drugi iščemo dogovore in kompromise.
Kakšno težo pa ima Slovenija v EU? Imamo predsednika vlade, ki prihaja iz energetike. Koliko besede ima pri odločitvah, povezanih z energetsko krizo in zelenim prehodom?
Predsednik Golob je deloval na področju energetike in je v politiko prišel pred dvema letoma kot pravi človek na pravem mestu ob pravem trenutku. Kot veste, je evropska politika veliko bolje prenesla energetsko krizo in izostanek ruskega plina, kot je kazalo na začetku. Ko smo imeli največje poplave v zgodovini, nas je obiskala predsednica Ursula von der Leyen in nam odprla pot do kar 400 milijonov evrov evropske pomoči. Predsednikove izkušnje so bile zelo dobrodošle, evropski politiki so zelo radi prisluhnili njegovim predlogom. Veliko jih je bilo sprejetih. Naj omenim samo predlog, ki je videti preprost in banalen, a ga je bilo težko realizirati oziroma se še zdaj dopolnjuje. Gre za predlog za skupne nabave plina in nafte na tretjih trgih, da bi EU, tako kot sklepa trgovinske sporazume v imenu sedemindvajseterice, podobno počela tudi v primeru nabave energije. Cena je povsem drugačna, če kupuješ za 450-milijonski trg ali pa za dvemilijonskega.
Bližajo se evropske volitve, na katerih se napoveduje uspeh skrajno desnih strank. Kaj bi to pomenilo za prihodnost EU?
Skrajno desne stranke utegnejo dobiti še več kot na prejšnjih volitvah, kar pomeni nič drugega kot to, da bodo vse zmerne stranke, kot so demokrati, liberalci in socialisti, spet sklenili zavezništvo in vodili parlament tudi v naslednjem mandatnem obdobju. Moram pa reči, da včasih olajšujemo delo skrajni desnici, ker se ne znamo ukvarjati z vprašanjem migracij, ki ga skrajna desnica vedno izkorišča za to, da dobiva več na volitvah. Migracije so hkrati humanitarno in varnostno vprašanje. Če jih obravnavate samo kot humanitarno vprašanje domača javnost reagira, če pa jih obravnavate samo kot varnostno vprašanje, pa hitro zdrknete v skrajnosti in nerazumevanje realnih stisk ljudi, ki so prisiljeni bežati s svojih domov. Zato vsa Evropa še išče to ravnotežje, v Sloveniji se trudimo uravnotežiti varnostno komponento s humanitarno. Zadnje dni sem govoril s številnimi predstavniki mednarodne skupnosti, ki hodijo k nam ocenjevat položaj migrantov, tudi s predstavnico UNHCR, ki je Slovenijo pohvalila za dosedanjo držo na področju migracij, iščemo nove lokacije ...
Ampak vidite, kaj se dogaja na Obrežju in v Središču ob Dravi ...
Ja, vsi bi bili humani, nihče pa ne bi rad tega videl v svoji občini. Prepričan sem, da je v dogovoru možno najti rešitev, ki je začasna in predvidena samo za izjemne primere. Tam ne bo stalnih azilnih domov, in prebivalcem se tega ni treba bati. Lahko pa si tudi delimo breme, nekaj let je to na nekem mestu, potem na drugem, in si razdelimo odgovornost. Ne moremo pa dovoliti tega, da se nam spet podeseteri število migrantov na lokacijah, ki zdaj obstajajo, denimo na Viču, kjer so razmere potem dobesedno nehumane, nevzdržne.
Na migrantski politiki recimo gradi tudi bivši predsednik Donald Trump. Kaj bi za EU pomenila njegova vrnitev v Belo hišo? Ne le da gradi na protimigrantski politiki, ampak tudi podpira skrajno desne stranke v Evropi.
Da, protievropske. In to počneta družno s Putinom. Če pobrskate po spletu, boste videli fotografije Le Penove, AfD in podobnih skrajnežev s Putinom, ki jih tudi financira in jim pomaga s svojo propagando in homofobnimi sporočili. Putin je zakleti sovražnik evropske levice, taista levica pa ga pogosto obožuje.
Se lahko Trump in Putin dogovorita za delitev interesnih sfer v Evropi, seveda na škodo Ukrajine?
Putin in Trump sta se to dogovorila že v njegovem prvem mandatu, v Bidnovem mandatu trpimo posledice Trumpove politike. Ne smemo biti naivni, to se vidi s preprostim očesom. Poleg tega je Trumpova politika do Mehike hinavska. Amerika gradi svoj gospodarski uspeh na tem, da vsako leto pridobi milijon in pol do dva milijona migrantov, sveže delovne sile. Pred kratkim sem bil v ZDA, kjer sem slišal zgodbo o človeku, ki je bil še prejšnji teden v čakalni vrsti nekje na mehiški meji, po treh dneh pa je že delal na bencinski črpalki v Dallasu. Takšne potrebe po novi delovni sili so, zato je Trumpova gradnja zidu zgolj pesek v oči. Če Amerika ne bi vsako leto sprejela najmanj dva milijona migrantov, njena ekonomija ne bi preživela. Podobno je z Evropo, pa ne govorim za vsa delovna mesta, ampak za tista, ki jih Evropejci nočejo več opravljati. Tudi Slovenci jih nočemo več opravljati, recimo v gostinstvu, v gradbeništvu moramo dobiti tujo delovno silo. Veliko bolje je, če jih pripeljemo po legalni poti, ker potem jih mi izbiramo, kakor da dovolimo, da nam to počnejo ilegalni tihotapci, ki tudi nevarne ljudi pripeljejo po ilegalnih poteh, potem pa jih moramo obravnavati in s tem obremenjujemo naše proračune in naše ljudi. Večina jih potem ne ostane v Sloveniji, ampak gredo naprej. Zato je usmeritev predsednika vlade Goloba, da moramo okrepiti legalne migracije in omejiti ilegalne migracije, pravi pristop.
Če ostaneva pri Trumpu, kakšna je nevarnost, da bodo ZDA v primeru njegove zmage ustavile pomoč Ukrajini pri obrambi pred Rusijo? Kaj bi pomenila za EU Putinova zmaga v Ukrajini?
Kar ste zdaj omenili, je odlično vprašanje, saj se za tem skriva teza, ki jo v Evropi promovirajo tisti, ki izražajo razumevanje za Putina in se jim to, kar počne, ne zdi sporno. Govorijo namreč o multipolarnosti sveta kot odgovoru na ameriški unilateralizem. A za tem se skriva točno to, kar ste omenili v vprašanju, namreč poskus delitve sveta na vplivne sfere med tremi velesilami. To je med nedemokratično Kitajsko, nedemokratično Putinovo Rusijo in demokratično, a Trumpovo Ameriko ...
Pogojno demokratično ...
Ki pa je vseeno demokratična, čeprav je Trump zelo poseben voditelj. V tem primeru bi se ponovila Jalta iz leta 1945, ko so si vplivne sfere v Evropi delili na eni strani Churchill in Roosevelt, na drugi strani pa Stalin. Kot veste, je Putin že leta 2015 lansiral idejo o Jalti 2. Lahko se temu smejete, ampak zadeva je tragična. Tokrat bodo sedeli na Jalti 2 Trump, Xi Jinping in Putin. Evrope ne bo za mizo, bo pa na jedilniku teh treh velesil, in tega si ne smemo želeti. To moramo preprečiti na vsak način in tudi imamo orodja, da to preprečimo. Za začetek pa se moramo zavedati, da postajamo plen in da v tem svetu diktatur in norcev nihče ni več varen. Vsi migranti iz Afrike in Azije prihajajo v Evropo, nihče ne gre na Kitajsko ali ne beži v Rusijo, ker tam ni demokracije in ni svobode. V Evropi se ne znamo sprijazniti, da bo treba svobodo, ki jo imamo, braniti pred Rusijo, ubraniti to, da imamo demokracijo, da imamo človekove pravice, da imamo enakopravnost žensk. Si predstavljate položaj žensk in raven pravic LGBT v Rusiji ali na Kitajskem? Hinavsko je o Rusiji govoriti kot o državi, ki da jo ogrožata Nato in Zahod, Putin se niti malo ne boji ne Zahoda ne Nata, ampak se boji Evrope kot vzora demokracije, ki ogroža njegovo absolutno oblast. Prav ima Slavoj Žižek, ki je nedavno Putina označil za mračnjaškega konservativnega in verskega fanatika, ki ga je treba ustaviti.
Vam je morda znano, kaj se bo zgodilo z ruskima agentoma, ki so ju aretirali na Črnučah decembra 2022? Ali drži, da se Slovenija z Rusijo dogovarja za njuno zamenjavo v zameno za ljudi, ki jih želijo zahodni zavezniki?
Na vprašanje vam ne morem odgovoriti, ne morem ne potrditi ne zanikati, pa potem iz tega izluščite, kar si mislite, da je prav. Ta primer je bil za Slovenijo velik šok, ker se nam kaj takega še nikoli ni zgodilo, smo pa se iz tega marsikaj naučili. Zoper njiju poteka tajni sodni proces, na sodbo še čakamo. Tisto, kar je pomembno za nas, je to, da smo ujeli dva ruska vohuna, ki sta imela zelo pomembno vlogo, v Sloveniji sta delovala kot speča agenta. Sedanji položaj bi bil zanju idealen, saj bi se gotovo »zbudila«. To so ljudje, ki se znajo vključiti v družbo in vrhunsko propagandno delovati in vplivati na javno mnenje, na mnenjske voditelje, politike, poslance, znajo spodbujati tistega, ki bo za Rusijo kaj pozitivnega rekel. Zato smo imeli tudi nekaj sreče s tem, da smo jih prijeli, preden se je začela ostra ruska propagandna kampanja, ki smo ji priča zadnje čase. Skupaj z zavezniki ugotavljamo, da tako močne ruske propagandne kampanje ni bilo niti v 70. in 80. letih, ko je takratna Sovjetska zveza vodila propagando zoper namestitev raket (pershingov) v Nemčiji in Italiji, ko je prišlo do množičnih protiameriških protestov, padale so celo žrtve. Ko so bili pershingi nameščeni, je ruska propaganda popustila. Tokrat so v propagando znova vrgli vse sile. Putinu tudi doma ni lahko, četudi dobi 100 odstotkov na volitvah, mora ljudem vsak dan lagati, da v Ukrajini branijo domovino.
Verjetno jih ne zanima kaj dosti oziroma jih ne sme zanimati.
Ne sme jih zanimati. To ste dobro povedali. Definitivno pa to zanima vsakogar, kdor dobi svojega sina domov v krsti. Ampak če bi moral Putin povedati svojim ljudem, kaj je dosegel s pol milijona mrtvih – ogromno škodo za ugled te države, ogromno škodo za kulturnike, ki ne morejo nastopati po svetu, za športnike, ki ne morejo tekmovati na evropskih tekmovanjih, cela generacija športnikov bo prikrajšana, ker ne morejo nastopati na olimpijskih igrah, na svetovnih prvenstvih. Kaj je bilo doseženega v tej Putinovi obnovi Sovjetske zveze, da je lahko narod zaradi tega srečen? Tako kot vsakega samodržca tudi Putina na koncu čaka račun, ki ga bo plačal svojemu narodu.
Vrniva se k ruskima agentoma. Nekateri so v državnem zboru zelo gostobesedno govorili o dogodkih, povezanih z njuno aretacijo, celo nekdanja notranja ministrica in nekdanji šef policije, ki sta predsedniku vlade očitala, da se je vpletal v njuno aretacijo. Koliko takšna dejanja škodujejo ugledu Slovenije, ko gre za sodelovanje z drugimi obveščevalnimi službami?
Nepredstavljivo mi je, da se zaradi nekih političnih zamer začno izdajati tudi državne skrivnosti, upal sem, da smo te otroške bolezni mlade države preboleli. Gre za politično reakcijo nekdanje notranje ministrice zoper predsednika vlade, ker ni imenoval njenega kandidata in prijatelja za šefa policije. Če bi tako reagiral vsak politik, ki v vladi ne doseže svojega, potem bi vlade ne trajale dlje kot nekaj tednov. Predsednik vlade je bil najprej obtožen poseganja v kadrovanje v policiji, potem pa je prišlo do nenadnega zasuka. Iz niča so nastale obtožbe za poseganje v postopek aretacije ruskih vohunov. Tudi te obtožbe je predsednik vlade takoj in odločno zanikal. Kaj je pripomoglo k temu zasuku, ne vemo, vem pa, da take obtožbe zagotovo lahko vplivajo na potekajoči sodni proces. O motivih za to početje bo pa čas povedal svoje.
Zaradi ruske agresivne in ekspanzionistične politike sta v Nato vstopili dve dolgoletni nevtralni državi, Finska in Švedska, poleg tega se mnoge evropske države vračajo k naborniškemu sistemu, celo sosednja Hrvaška razmišlja o tem. Ali bi morali temu slediti tudi v Sloveniji?
Seveda, po mojem bomo bolj ali manj vsi morali slediti nekim trendom, ki so posledica Putinovega bojnega pohoda zoper Evropo. Rusija je prva država, ki je prva po drugi svetovni vojni priključila ozemlje tuje države, ko je leta 2014 izvedla aneksijo Krima. Zaradi tega bomo morali vsi premisliti naše varnostne politike, in sicer v smeri, da se bo treba oborožiti za dostojno samoobrambo in s tem sporočati potencialnim napadalcem, da ne bomo lahek plen. Celotna povojna zgodovina Evrope je temeljila na tem, da smo drug drugega odvračali od napada. Ko je po štiriletni vladavini Trumpa Putin zaslutil, da si lahko vzame Ukrajino, si jo je poskusil vzeti. Trump je nenehno sporočal, da ne bo branil človekovih pravic nikjer na svetu in naj drugi delajo kar hočejo. Amerika je oddaljena 10 tisoč kilometrov od Rusije. Kaj pa naj rečemo Evropejci, ki na Rusijo mejimo? Ne samo, da sta Finska in Švedska kot dolgoletni nevtralni državi vstopili v Nato, Švica je uvedla sankcije zoper Rusijo in sprejema vse politike do Rusije skupaj z EU, česar ni počela niti do Hitlerja v drugi svetovni vojni. V Evropi se vsi zavedamo, da smo ogroženi, in prav je tako.
Tudi leta 1991 smo nekateri opozarjali, da je nevarnost, da bo beograjski režim reagiral na našo osamosvojitev. Reagirali smo z ustanovitvijo manevrske strukture narodne zaščite, ki je bila tajna organizacija in je bila nosilec odpora zoper okupatorja od prvega dne. Nekateri so bili prepričani, da do tega nikoli ne bo prišlo, pa so se grdo zmotili. Potem so verjeli tudi, da Putin ne bo nikoli napadel Ukrajine … Take zmote niso racionalne, ampak ideološke. Slovenci imamo izkušnjo z letom 1941, ko se je takratnemu okupatorju uprla Osvobodilna fronta, ogromna večina Slovencev pa bi raje počakala, da okupacija mine in je izobesila belo zastavo in se vdala kolaboraciji z okupatorjem, tako kot danes papež Frančišek svetuje Ukrajincem. Partizani so se uprli okupatorju, tako kot pred njimi Maister, še prej v kmečkih uporih ponosni tolminski puntarji. Uporništvo je Slovence vedno reševalo in nas bo tudi zdaj. Čepa ase pa bomo zasanjali, misleč, da Putin ne bo prišel do nas, potem tvegamo. Jaz ne želim tvegati, zato smo člani Nata, kjer imamo garancije, ki nam jih ne more dati nihče drug. Če odmislite ideološke floskule, nam ostane dejstvo, da so v Natu povezane najbolj razvite in demokratične države tega sveta. Alternativa sta Rusija in Kitajska.
Kakšna bo po vašem prihodnost Zahodnega Balkana, kolikšna je morda nevarnost, da pride ponovno do kakšne vojne v Bosni in na Kosovu?
Ta hip te možnosti ne vidim, je pa veliko odvisno od ruskega vpliva, ki je močan. Ljubezen do Rusije je močna marsikje v Srbiji, pri Srbih v BiH in Črni gori. Celo v Sloveniji, kot ste videli iz zadnjih raziskav javnega mnenja o tem, kakšen je odnos Slovencev do Nata. V tem odgovoru je veliko simpatij do Rusije in veliko antipatij ali pa celo sovraštva do Amerike. Je pa to zelo protislovno, rusofilija pri Slovencih je predvsem ideološka. Temelji na nekdanjem pravljičnem slovanstvu, na slovanskih bratih, ki nas branijo pred Nemci in Italijani. Danes je res ravno obratno.
Ta rusofilija je navzoča tako na levem kot desnem delu.
Da, a to je brez podlage, Slovenci nimamo niti enega temelja, zaradi katerega bi nam bili Rusi naklonjeni; nismo pravoslavci, nimamo cirilice, ruski jezik le redko kdo zna. Tudi nismo bili nikoli v Varšavskem paktu kot denimo Slovaki, da bi nas lahko to povezovalo. Pozabljeno je dejstvo, da so nas pred napadom Rusije in Varšavskega pakta leta 1951, torej tri leta za tem, ko se je Tito sprl s Stalinom, rešili Američani. Zaradi ruskih sankcij smo bili povsem izčrpani in na robu lakote, vse je bilo pripravljeno za napad, potem pa so ga Američani odvrnili z enim telefonskim klicem. Če napadete Jugoslavijo, bomo reagirali. Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Predsednik Truman je v podporo Titu leta 1950 celo izposloval izvolitev za nestalno članico VS ZN. Tito pa je v zahvalo pomagal izglasovati resolucijo VS ZN 82 o vojaškem posegu zoper Severno Korejo.
Kot vidite, nam v Jugoslaviji marsičesa niso povedali, a so arhivi neizprosno zgovorni. Ameriški načrt, nekakšen drugi Marshallov plan posebej za Jugoslavijo, ki ga je Truman istega leta 1951 potrdil v ameriškem senatu, je bil v obsegu med tri in tri in pol milijarde ameriških dolarjev. Skoraj toliko, kot je v izvirnem Marshallovem planu Amerika dala za obnovo Zahodne Evrope. To so bile enormne količine žita, denarja, opreme za tovarne, orožja, hrane za jugoslovanske prebivalce, ki so bili pod ruskimi sankcijami. Na koncu so nam leta 1953 Američani dobavili še 253 reaktivnih letal R84 thunderjet, in ruski medved se je umiril. Ko je Tito umrl, so ugasnili tudi ameriški krediti in sledilo je hudo pomanjkanje. In čeprav smo ruske sankcije preživeli s pomočjo Amerike imajo danes mnogi Slovenci raje Rusijo, kar ni prav lahko razumeti.
Kdaj bodo po vašem mnenju države Zahodnega Balkana lahko del EU? Tu se zapleta, bolj kot se zapleta, večja je nevarnost, da bodo pristale v ruski coni.
Zdi se mi, da imajo prvič po dvajsetih letih realno možnost, da izpolnijo svoj cilj vstopa v EU, in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je geopolitični in je ključen, ruska agresija na Ukrajino spreminja podobo Evrope in jo postavlja pred dejstvo: ali se bomo na Balkan razširili mi ali se bo pa kdo drug. Tukaj alternative ni in edino pravilno je, da EU vztraja pri demokraciji, človekovih pravicah, enakopravnosti ljudi in narodov. EU je najboljši eksperiment človeštva, v katerem 27 narodov vztraja v povezavi, v kateri se živi v sožitju, sodeluje, trguje in tekmuje. Prepiri in težave pa so del življenja.
Ampak problem je tudi v tem, da nekatere članice EU ustavljajo širitev na Zahodni Balkan. Kdaj lahko realno pričakujemo, da se bodo te države lahko pridružile EU?
Po moji oceni lahko to pričakujemo v približno desetih letih, v tem času pa se bomo morali na proces širitve prilagoditi tudi znotraj EU. Preden bomo sprejeli dodatne članice, bomo morali doseči ukinitev veta in uvesti odločanje s kvalificirano večino. Veto je najbolj nedemokratična stvar na svetu, ki je pogubna za napredek in uspeh EU. Kdor se tega ne zaveda, naj pogleda, kaj počne Madžarska zadnje čase v Evropi. Brez soglasja ene same države ni mogoče sprejeti nobene pomembne odločitve. Zdaj se temu pridružuje še Slovaška. Kvalificirana večina pomeni večino med številom glasov držav, vsaj dve tretjini jih mora biti za neko odločitev in enako dve tretjini moči teh držav, kot so stehtane v Evropskem parlamentu. Ko bomo imeli večinsko odločanje, potem se lahko razširimo, sicer bo lahko ena nova članica, denimo Črna gora s 600 tisoč prebivalci, ustavljala odločitve 600 milijonov prebivalcev Evrope, česar si ne moremo privoščiti. In ker bosta ta dva procesa potekala vzporedno, bi bilo mogoče v desetih letih sprejeti države Zahodnega Balkana v EU, Črno goro pa morda že prej, če bo le imela dovolj volje.
Omenili ste, da se zaradi problemov z migranti povsod po Evropi krepi skrajna desnica, pri nas pa SDS. Ali lahko to odloči naslednje volitve? Kolikšne so po vašem možnosti, da na oblast spet pride Janez Janša? Ankete kažejo, da je SDS v precejšnji prednosti pred Gibanjem Svoboda.
Najlažje je zmanipulirati ljudi s strahom. To so vedeli vsi diktatorji tega sveta. Če držiš svoje volivce v strahu z nečim tujim, jih boš prepričal v največje norosti tega sveta. Hitler je prepričal Nemce, da jih ogrožajo Židje, podobno je Mussolini gradil svoj fašistični režim v Italiji, Putin pa Ruse straši z Zahodom in Natom. Če bodo zmanipulirali ljudi, da jih ogrožajo migranti, ki jih bo poleti spet veliko, bojim se, da jih bo več kot vsa prejšnja leta, bo kampanja šla v smeri, da za nobeno ceno ne sme biti nikjer v Sloveniji novih azilnih centrov. Obstoječi centri bodo pokali po šivih, migranti bodo tavali po ulicah in se bo iz tega delalo politiko. Tukaj je pa skupna odgovornost levice in leve sredine, da se ne obnaša, kot da je humanitarna razsežnost edina pomembna.
Pomembna je tudi varnost ljudi, in treba jim je prisluhniti. Ko so se leta 2017 bližale volitve v Italiji, naj bi notranji minister Minniti iz Stranke demokratske prenove vedel, kaj se bo zgodilo, če bo Italija volitve dočakala z istim številom migrantov kot zadnje leto, ko jih je prišlo 180 tisoč. Svoje kolege v stranki je pozval k ukrepanju, sicer bodo volitve vnaprej odločene in bo desna sredina močno zmagala. Dogovoril se je z libijskimi oblastmi, okrepil je finančno pomoč italijanski mornarici, zagotovili so velika sredstva za migrantske centre na obalah Severne Afrike, in število migrantov se je v enem letu prepolovilo, leta 2019 pa je število tistih, ki so prišli po sredozemski poti, upadlo na približno 30 tisoč. Zdaj se v Italiji te številke ponavljajo, spet je prihodov več kot sto tisoč na leto, število se povečuje tudi na balkanski poti. Zato je ta tema spet aktualna med evropskimi desnimi silami. Dolžnost modre oblasti je, da to prepreči in ukrepa v interesu vseh državljanov Republike Slovenije, navsezadnje tudi v interesu levice in leve sredine, da ne izgubi volitev in se ohrani humanitarni pristop do pribežnikov.
Nekateri vztrajno napovedujejo, da se bo Golob predčasno poslovil s položaja predsednika vlade. Gotovo sta se o tem kaj pogovarjala ...
Z njim se lahko pogovarjam veliko stvari, ker je posebni predsednik. O notranji politiki pa se z njim skoraj ne pogovarjam iz preprostega razloga, ker ima za to druge ljudi, midva pa imava dovolj dela z zunanjo politiko. Če pa me slučajno kdaj kaj vpraša, denimo za mnenje o zdravstveni reformi, o kateri ima prav vsak Slovenec svoje mnenje, se raje izmuznem s kakšno šalo na temo korupcije … Sem pa prepričan, da ne bo nikoli odstopil. Ima dovolj primorske trme v sebi, da ta opcija ni možna.
Kakšni pa so vaši načrti po izteku mandata. Se boste vrnili v diplomacijo ali boste ostali v politiki?
S predsednikom vlade sva januarja 2022 šla na to skupno potovanje, ki še zdaj traja. Na področju zunanje politike lahko rečem, da sva oba relativno zadovoljna. Zavedava pa se, koliko čeri je bilo na naši poti že doslej in da nas nove še čakajo. Na začetka sva bila vesela, da ne delamo napak, zdaj pa kdaj tudi tvegamo in gremo v projekte, ki so večji od nas, tudi take, ki ne pridejo v javnost. Posebno zadovoljstvo je bilo, ko smo decembra 2022 dosegli, da je BiH dobila status kandidatke in smo bili prvi, ki smo pri tem vztrajali, ko niti zdaleč še ni bilo jasno, da bomo na koncu uspešni. Brez tega BiH danes ne bi mogla začeti pogajanj za vstop v EU. Za dušo pa je bilo zdravilno, ko smo ob velikem angažmaju Morsa odpravili naš prvi letalski transport 20 ton hrane za trpeče prebivalstvo Gaze, ali pa ko smo pred kratkim v skupni akciji z MZEZ ter v sodelovanju z izraelskimi in egiptovskimi oblastmi po nekaj mesecih prizadevanj rešili palestinsko družino iz Gaze. Ko rešiš človeška življenja, si lahko rečeš, da diplomacija vendarle niso samo besede in forma. Delam z veseljem, ne odhajam nikamor niti nimam nobenih posebnih načrtov, razen če bi me predsednik vlade kdaj zaprosil, da mu pomagam kje drugje. Sicer pa nameravam kariero končati ob njem, kot svetovalec, če pa se me bo naveličal, se bom vrnil na MZEZ.
Navsezadnje sem že od 1992 na zunanjem ministrstvu in sem 21 let preživel v tujini. Veste 21 let živeti v tujini in predstavljati Slovenijo pusti posledice na človeku, in če imaš srečo so bolj pozitivne kot negativne. Na to našo Slovenijo sem se naučil gledati od zunaj in na lastni koži izkusil, da je v naši državi veliko dobrega ali pa celo boljšega kot drugje in niso samo stvari, ki so drugje boljše kot doma, tudi naši ljudje so dobri, sicer posebni, a dobri. Če to vse skupaj pretehtaš in k temu enkratno naravo in mir, potem je ta država vredna, da se jo brani in samozavestno predstavlja v tujini. In navaditi se moramo, da to velja za vse, ne samo za vladne predstavnike, ampak tudi za opozicijo.
