V eni od prejšnjih številk našega časopisa smo dali besedo strokovnjakom in poznavalcem tehnologij. Zdaj smo želeli od podpornikov izvedeti, na osnovi česa so dejansko zasnovali svoje predloge, od Inštituta 8. marec do političnih stran ali društva Eko Anhovo. Sploh slednji so nas zaradi članka napadli z očitki o »plačanih člankih«.
Ob vsem tem vseeno pozabljajo, da je Salonit Anhovo naša edina cementarna, cement pa je strateška surovina, nujno potrebna tudi za gradnjo stavb. Skupni imenovalec predlagateljev strožjih standardov pa je dobiček Salonita Anhovo. V odgovorih pa je bilo tudi zaznati, da so uporabljali skorajda povsem identične stavke in izjave.
Problem, kdo bo plačal
V stranki Levica pravijo, da imajo naprave za sosežig odpadkov kot v Salonitu Anhovo višje mejne vrednosti emisij: sosežigalnicam so dovoljene trikrat višje mejne vrednosti celotnega prahu in 2,5-krat višje mejne vrednosti dušikovih oksidov. »To pomeni, da so prebivalci v bližini sosežigalnic izpostavljeni večjim celokupnim izpustom nevarnih snovi v zrak, kar ima lahko hude negativne posledice za tla, vode in okolje,« dodajajo.
V Levici še menijo, da bi se moral sosežig prilagajati zahtevam zakonodaje, ki ljudem omogoča bivanje v zdravem in čistem življenjskem okolju, in ne obratno: »Zdravje ljudi bi se moralo prilagajati zahtevam tehnologij, ob katerih se sosežig še lahko izvaja z več deset milijonskim čistim dobičkom na letni ravni. Prilagoditev tehnologij je možno, a gre za strošek na strani upravljavca naprave, kjer se sosežig izvaja.« Dodajajo pa, da je vprašanje izenačitve standardov za sežig in sosežig v resnici vprašanje tega, ali bo stroške umazane proizvodnje nosil upravljavec naprave, ali jih bodo še naprej nosili prebivalke in prebivalci Soške doline in da bodo na strani upravljavcev naprav potrebne določene investicije, kar bo znižalo njihove profitne stopnje.
V inštitutu 8. marec kot argument navajajo, da je Salonit Anhovo še pred nekaj meseci sam trdil, da lahko svoje delovanje prilagodi predlaganemu zakonu. In tega v Salonitu niti ne skrivajo, da pa zahtev ne bi mogli izpolniti. Tako so predstavili svoj razvojni načrt in da so v vlogi za pridobitev dovoljenj aprila 2023, poleg rešitev za znižanje emisij ogljikovega dioksida, predlagali uvedbo novih tehnologij za dodatno zmanjševanje emisij. »Tako bi dosegli mejne vrednosti, ki so takrat veljale za sežigalnice. Z načrtovanim projektom bi postali ena od redkih, deset od 200 cementarn v Evropi, s tako nizkim vplivom na okolje.« In dodajajo, da vključujejo danes dosegljive inovativne tehnologije, ne morejo pa pristati na pogoje novega zakona, ki temeljijo na zaostrenih mejnih vrednosti emisij. »Takšna pravila ne veljajo nikjer drugje na svetu, zato sprejem Zakona o varstvu okolja v obliki, kot ga predlagajo nevladne organizacije, lahko vodi v prenehanje delovanja edine cementarne v Sloveniji,« še poudarjajo.
Prebivalci danes plačujejo za grehe iz preteklosti
V društvu Eko Anhovo pa menijo, da je miselnost, da je izenačitev tehnološko neizvedljiva, prišla v ospredje šele po januarski seji Odbora za infrastrukturo, ko je postalo jasno, da bo zakon sprejet. »Navedbe o ukinitvi delovnih mest so povsem neumestne, saj zakon nikogar ne zapira. Po štiriletnem prehodnem obdobju se bo cementarna primorana prilagoditi strožjim zahtevam. Poleg tega število delovnih mest v cementarni upada že zadnjih 10 let.«
Srednje Posočje je zaradi posledic delovanja azbestne industrije plačalo previsok davek, saj ljudje zaradi posledic tega izjemno strupenega in rakotvornega materiala obolevajo in v mukah umirajo še danes. Sicer ob tem pozabijo dodati, da so na to prebivalci opozarjali že leta 1967, pa se ni v naslednjih desetletjih zgodilo popolnoma nič, azbesta pa v Anhovem ni več od leta 1996! Bolezni pa s tem še niso izginile.
Društvo obolelih zaradi azbesta OZA pa dodaja, da si predstavniki in člani društva želijo čisto okolje, zato podpirajo vse predlagane spremembe zakona, samo ne v točki zapiranja tovarne: »Zakon, ki zapira tovarno nam, azbestnim bolnikom, ne bo prav nič pomagal. Prebivalci tega dela doline smo bili žrtvovani večkrat. Ko je prišel azbest v našo okolico, nadaljevalo se je, ko smo bili desetletja pozabljeni.«
Predlagatelji zakona se sklicujejo tudi na zdravstveno stroko, v 8. marcu na primer pravijo, da predlog ni bil napisan za posamezno tovarno, temveč zato da bi postavil nove standarde za izpuste za vse sosežigalnice, predpisal večji nadzor nad izpusti ter določil višje kazni za tiste, ki kršijo standarde.
Sklicevanje drug na drugega in zdravstvo
Pri tem se sklicujejo tudi na stališča združenj lokalnih prebivalcev, ki se že leta ukvarjajo s problematiko, društvo Eko Anhovo in dolina Soče ter Civilna iniciativo Danes, okoljskih pravnikov, strokovnjakov za evropsko pravo in nomotehniko ter v posvetovanju s strokovnjaki različnih drugih relevantnih strok. Opozarjajo še, da je med kršitelji okoljskih dovoljenj tudi Salonit Anhovo, po besedah Mihe Stegela, župana občine Kanal ob Soči iz junija 2022, so našli več kot sto kršitev okoljevarstvenega dovoljenja v zadnjih dveh letih.
Zdravnik Miran Brvar iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana pa pravi, da se pri sežiganju in sosežiganju komunalnih odpadkov in blata iz čistilnih naprav sproščajo strupeni trdi delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid in še cela vrsta strupenih snovi. »Izpusti sežigalnic povzročajo raka bezgavk, črevesja in pljuč, onesnažen zrak povzroča tudi aterosklerozo, srčno kap, astmo, možgansko kap in demenco.«
Da se pri vsem tem sklicujejo drug na drugega, dokazuje tudi stranka Levica, ki je na vprašanje, na osnovi katerih dejstev in strokovnjakov so se odločili tako, kot so se, navedla: »V Levici smo stališča oblikovali na podlagi mnenj in podatkov številnih strokovnih organizacij, NIJZ in ARSO, nevladnih organizacij, civilnih iniciativ lokalnih prebivalcev.«
In tudi 8. marec poudarja dobro poslovanje Salonita Anhovo, tako kot večina sogovornikov: »Skupina Salonit Anhovo je zelo dobičkonosno podjetje z ogromnimi prihodki. V letu 2022 je ustvaril 132,7 milijona evrov prihodkov in rekorden 27-milijonski dobiček. Zaradi prilagoditve strožjim emisijskim standardom za sosežigalnice se bo Salonit morda moral odpovedati zgolj delu svojih dobičkov.«
Bolj umazan zrak v Ljubljani ne moti nikogar
Pri vsej skrbi za zdravje, o tehničnih izvedbah smo dobili le odgovor »da je možno«, pa je zanimivo še eno dejstvo. Letni nivoji prašnih delcev PM10 so po podatkih študije Kakovost zraka v Sloveniji v letu 2022 agencije ARSO, v občini Kanal (Morsko in Gorenje Polje) bistveno nižji od nivojev v drugih krajih, tudi v Trbovljah, kjer je že bila zaprta druga cementarna. Nivoji PM10 v občini Kanal se gibljejo tudi v okviru priporočil Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Da pa je koncentracija teh delcev v Ljubljani krepko višja kot na primer v občini Kanal, pa očitno ne moti nikogar, tudi zdravstvenih delavcev ali nevladnih organizacij ne.
