Pol leta po katastrofalnih poplavah, ki so prizadele tretjino Slovenije, bo očitno novega lastnika dobilo eno od peščice izbranih podjetij, ki jim je država prepustila čiščenje strug rek in hudournikov. To je podjetje VGP Drava Ptuj, ki ima trenutno dve veljavni koncesiji, eno za območje reke Drave in drugo za povodje jadranskih rek z morjem. Ti sta mu v lanskem letu prinesle rekorden obseg sredstev iz državnega proračuna. Kljub temu se je njegov lastnik, poslovnež Leopold Poljanšek, odločil za njegovo prodajo. Tako po naših informacijah že nekaj mesecev pospešeno išče interesente, ki bi bili pripravljeni od njega odkupiti večinski delež v podjetju VGP Drava. To nam je včeraj potrdilo več med seboj nepovezanih virov. Koliko denarja pričakuje zanj in zakaj ga sploh prodaja, uradno ni mogoče preveriti. "Brez komentarja," se je na naša vprašanja v sredo odzval Poljanšek.
Zbiratelj podjetij
Ta je v javnosti znan tudi kot nekdanji član glasbene skupine Agropop. Pozneje je postal borzni posrednik in pidovski tajkun. V preteklosti je bil lastnik Velane in Marles Hiš, ki jih je predlani prodal nizozemskemu skladu Invera. Obvladuje tudi številne nepremičninske naložbe. Leta 2012 je bilo Poljanškovo premoženje ocenjeno na dobrih 12 milijonov evrov.
Štirje gradbeni mogotci so si razdelili teren
Za podjetja, ki se ukvarjajo z urejanjem voda, že nekaj let vlada zlato obdobje. Ne samo zaradi skokovitega povečanja denarnih sredstev, ki jih direkcija za vode namenja koncesionarjem, ampak tudi številnih gradbenih protipoplavnih ukrepov, za katere bo šlo več sto milijonov evrov. Že pred dvema desetletjema je država posel vzdrževanja, urejanja in čiščenja vodotokov prepustila zasebnikom, ki jim podeljuje koncesije. To je nazadnje storila leta 2019. Velikega zanimanja ni bilo. Za osem od devetih območij je prispela le ena ponudba. Deloma zaradi dogovorov med gradbinci, deloma pa zato, ker so bili zanje bolj zanimivi in donosni posli na cestni in železniški infrastrukturi.
Za urejanje rek vedno več denarja
Do leta 2026 tako v Sloveniji za urejanje voda skrbi pet podjetij, ki jih večinsko obvladujejo štirje lastniki: Dari Južna (Hidrotehnik, VGP Novo mesto), Klemen Senič (Nivo Eko), Leopold Poljanšek (VGP Drava) in družina Polanič (Pomgrad VGP). Toda že kmalu po nastopu Janševe vlade leta 2020 so se zadeve spremenile. Proračun direkcije za vode se je občutno povečal. Tako je država v zadnjih treh letih za urejanje voda namenila več kot 90 milijonov evrov. To je enkrat več kot v enakem obdobju pred tem.
Zaposlenih enako, prihodkov pa še enkrat več
To se pozna tudi na poslovanju podjetja VGP Drava. To je še leta 2020 ustvarilo okoli 14 milijonov evrov prihodkov, leto pozneje 21 milijonov evrov, leta 2022 pa več kot 23 milijonov evrov. Rezultati za lani še niso na voljo. Po dostopnih podatkih pa bodo rekordni.
Država edini poslovni partner
Praktično ves njegov promet namreč pride od koncesije in protipoplavnih projektov, ki jih naroča država. Iz javnih virov je tako podjetje VGP Drava v lanskem letu prejelo 36 milijonov evrov, kar je dobro tretjino oziroma deset milijonov evrov več kot leta 2022. Največ novih projektov so sicer dobili v letih 2020 in 2021. Po menjavi oblasti leta 2022 so medtem prišli kvečjemu do projektov, vrednih dober milijon evrov. Vedno večji so tudi dobički. Še leta 2020 je podjetje VGP Drava Ptuj po podatkih ebonitete.si beležilo pol milijona evrov plusa, leta 2022 pa že 1,2 milijona evrov. To se je v le manjši veri izplačevalo lastnikom, med katerimi je s 25-odstotnim deležem tudi država.
Kot zanimivost: leta 2020, ko je imelo 14 milijonov evrov prometa, je podjetje VGP Drava zaposlovalo v povprečju 108 ljudi. Dve leti pozneje, ko so se prihodki skoraj podvojili, jih je bilo 114 ljudi, torej vsega šest več. Tudi zato so nedavne poplave odprle vprašanje, kako je bil porabljen denar, ki so ga koncesionarji prejeli od direkcije.
Dajejo posel sami sebi
Kot smo poročali, ima sistem, v katerega se iz leta v leto steka vedno več denarja, veliko napako - slab nadzor. Ena glavnih pomanjkljivosti je, da so tako imenovani rečni nadzorniki, ki so zadolženi za pregledovanje vodotokov, dejansko zaposleni pri koncesionarjih. Poenostavljeno: plačo dobivajo od podjetij, ki izvajajo dela, v njihovem interesu pa je čim večji dobiček. Rečni nadzorniki opravljajo delo, za katerega bi po mnenju mnogih morala biti zadolžena država. Sedanja ureditev namreč pušča ogromno prostora za sume konflikta interesov in nesmotrno porabo proračunskega denarja. Rečni nadzorniki, zaposleni pri zasebnih koncesionarjih, tako pri pregledovanju strug rek ugotavljajo, kje so v določenem trenutku nujna sanacijska dela. O tem obvestijo državno direkcijo, ki nato podjetju, kjer je zaposlen rečni nadzornik, izda nalog za izvedbo del.
Povsem mogoče je torej, da se podjetje, ki je zadolženo za urejanje reke, v okviru koncesije samo odloča o tem, katera dela bo izvedlo. Njegovi ljudje so namreč ob ljudeh iz območnih enot državne direkciji edini, ki imajo neposredni vpogled v konkretno strugo. Na direkciji, ki jo vodi Neža Kodre, sicer poudarjajo, da preden koncesionarjem plačajo denar za vzdrževalna dela na vodotokih, preverijo, ali so ta dela dejansko opravili.
