Novomeški jamarski klub je eden od vodilnih slovenskih klubov za čiščenje podzemnih jam. Kot so povedali, sicer bistvo njihovega dela ni le iznos odpadkov, temveč organizirano in sistematično čiščenje v sodelovanju z lokalno skupnostjo ter različnimi državnimi in drugimi organizacijami. Tako so se tokrat na pobudo investitorja Direkcije Republike Slovenije za vode (Ministrstvo za naravne vire in prostor) lotili čiščenja petih jamskih objektov v zaledju Radeščice; šlo je za Brezno pri Pihalniku, Pihalnik, Brezno pri gradu Rožek, Brezno v ovinku ter divje odlagališče smeti pod gozdno potjo, delo so dokončali 3. februarja.
»Tudi če bo država v prihodnosti namenila del sredstev za čiščenje jam, bo vloga lokalne skupnosti pri teh delih še vedno zelo močna in tudi potrebna, tako da je ne smemo zanemariti. Vse onesnažene jame je nemogoče naenkrat očistiti in je zato nujno sistematično delo oziroma čiščenje. Vse od popisa onesnaženih objektov, ki je v veliki meri že opravljen, do sistematičnega in postopnega čiščenja. Me pa skrbi, da se po popisu divjih odlagališč na površju v preteklih letih dejansko ni zgodilo nič, pa bi se lažje kot pri čiščenju onesnaženih podzemnih objektov,« je po akciji povedal Zdravko Bučar, prvi mož novomeških jamarjev.
Različne tehnike čiščenja
Čiščenje jam je ob raziskovanju vsako leto v programu novomeškega kluba. Obvladajo čiščenje od najmanjših jamskih objektov, v katere lahko hkrati vstopita le dva jamarja, do srednjih in tudi večjih. »Uporabljamo vrvno tehniko, pri srednjih objektih si pomagamo z električnimi vitli in včasih s traktorskim, za čiščenje najbolj onesnaženih jam pa se je najbolje izkazal dvig z dvigalom na tovornjaku, ki lahko dvigne naenkrat več sto kilogramov bremena. Zelo pomembno je tudi dovolj številno moštvo jamarjev. Tu moram poudariti sodelovanje z Jamarskim klubom Krka, saj lahko dva kluba lažje sestavita tudi več ekip naenkrat,« je opisal Bučar. Tako je bilo tudi tokrat; prvo soboto je čistilo 29 in drugo 18 članov iz obeh klubov.
Mihi Rukšetu iz JK Novo mesto je od tovrstnih akcij najbolj ostalo v spominu čiščenje ponornega brezna Mišnica leta 2015. »Pred nami so ga poskušali očistiti že jamarji JK Železničar, vendar neuspešno. Pobudo za čiščenje so dali krajani Vrbovca, akcijo pa sta podprli Krajevna skupnost Dobrnič in Občina Trebnje. Mi smo delali v jami, za prebiranje in odvoz odpadkov pa so poskrbeli krajani. In tudi za odlično malico.« Takrat so tudi prvič uporabili omenjeno zelo učinkovito strojno tehniko dviganja odpadkov s pomočjo dvigala.
Pomembno sodelovanje z občinami
Novomeški jamarji so v preteklosti v sistematičnem evidentiranju onesnaženih jam in čiščenju najbolj ogroženih sodelovali z nekaterimi dolenjskimi občinami. Kot pove njihov član Tomaž Bukovec, je bilo eno najuspešnejših z Občino Kočevje v projektu Life Kočevsko, sicer pa aktivnosti okrog tega izvaja že več kot 35 let, večji popis onesnaženih jam na njihovem območju so na primer izvedli že leta 1987, drugega pa leta 2002. Do zdaj so poleg kočevske dobro sodelovali tudi z Mestno občino Novo mesto, z njeno finančno podporo so med drugim leta 2001 opravili temeljit pregled onesnaženih jam v občini in predstavili njihovo potencialno ogroženost v raziskovalni nalogi, ter z Občino Mirna Peč, s pomočjo katere so leta 2019 očistili še zadnjo onesnaženo jamo v tej občini; pri čiščenju, kot že zapisano, jih je delno podprla Občina Trebnje.
»Z drugimi občinami na Dolenjskem pa za zdaj nismo našli skupnega jezika. Glede na razširjenost krasa so na delu ozemlja, na katerem delujemo člani JK Novo mesto in JK Krka, še nekatere občine, ki imajo izrazito onesnažene jame, na primer Ivančna Gorica, Žužemberk, Trebnje, Straža, Dolenjske Toplice in še nekatere,« so opozorili jamarji.
Onesnažene jame v Beli krajini
Da zelo velik problem predstavljajo onesnažene jame v Beli krajini, je izpostavila arheologinja Zvonka Janežič, članica JK Novo mesto. »Zelo veliko jih je, kolikor vem, pa smo jamarji do zdaj očistili eno samo brezno. Brez aktivnega sodelovanja občin na tem področju gotovo ne bo šlo, čeprav je trenutno stanje bolj podobno temu, da česar ne vidim, ne obstaja. Ampak zaradi tega je Bela krajina že plačala enega največjih davkov ekološke katastrofe.« Ob tem se je dotaknila še jamske arheologije. »Vprašanje o tem, kdaj so ljudje začeli metati v jame odpadke, je zelo zanimivo. V jamah nemalokrat najdemo ostanke iz rimske dobe, tudi iz srednjega veka, vendar pogosto ne vemo, ali gre za odmetavanje odpadkov ali kultno dejanje. Jamska arheologija je v Sloveniji precej zapostavljena, najdemo pa marsikaj izjemno zanimivega, na primer kose amfor v plitvem breznu pri Črnomlju, ki se je, kar je še posebej nenavadno, odprlo šele pred kratkim.«
V Sloveniji je registriranih več kot 15.000 jam, dr. Jure Tičar pa pove, da so v katastru jamarske zveze in deloma na terenu pregledali podatke in stanje okoli 13.500 jam. Od teh je onesnaženih približno 2500, pričakuje pa, da bo končna številka višja še za okoli 500. Po teh podatkih je v Suhi krajini in na Dolenjskem onesnažena skoraj vsaka druga jama, še posebej so to jame blizu naselij in cest, nemalokrat pa tudi globlje v gozdovih.
