Šolanje na domu

Manj stresno, otroku posebej prilagojeno učenje, a manj socialnih interakcij in raznolikih izkušenj

Marjana Tomšič Vovk
23. 7. 2023, 18.43
Deli članek:

V šolskem letu 2022/23 se je po podatkih Ministrstva RS za vzgojo in izobraževanje na domu šolalo 1138 otrok. Po podatkih statističnega urada je bilo v preteklem šolskem letu v osnovno šolo vpisanih 197.062 učencev, torej se jih je na domu izobraževalo le približno 0,6 odstotka.

Sašo Švigelj/M24.si
Polovica učencev ni imela večjih težav pri ponovnem vključevanju v šolo, je pokazala študija Zavoda RS za šolstvo.

Na Zavodu RS za šolstvo pravijo, da so najbolj občutno povečanje števila otrok, ki so se izobraževali na domu, zabeležili v šolskih letih 2020/21 in 2021/22, v slednjem je bilo takšnih učencev 1621, največ iz prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Med epidemijo se je namreč veliko staršev odločilo, da svoje otroke šola na domu, saj se niso strinjali s protikoronskimi ukrepi. Vseh osnovnošolcev je bilo tistega šolskega leta 195.414, torej se jih je na domu šolalo nekaj več kot 0,8 odstotka. Število učencev, ki se izobražujejo na domu, se sicer postopoma povečuje že od leta 2004, pravijo na zavodu za šolstvo.

Razlogov ni treba pojasnjevati

Razlogi, zakaj se starši odločijo za šolanje na domu, so zelo različni, od dela v tujini, obiskovanja zasebnih šol, katerih programi niso javno veljavni, zdravstvenih stanj otroka do prepričanj, da je naš šolski sistem zastarel, ne nudi potrebnega znanja in ne razvija otrokovih potencialov. Staršem, ki se odločijo, da bodo otroka izobraževali na domu, dejansko ni treba navesti razloga za svojo odločitev, pred začetkom šolskega leta morajo o tem le obvestiti šolo, na koncu šolskega leta pa mora otrok opraviti izpite, s katerimi dokaže, da je pridobil »vsaj enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole«, povedo na Zavodu RS za šolstvo. Izpite opravlja na šoli, v katero je vpisan oziroma ki jo so starši obvestili, da se bo njihov otrok izobraževal na domu (90. člen Zakona o osnovni šoli), pred izpitno komisijo, ki oceni njegovo znanje (tako pisno kot ustno) iz predpisanih predmetov. »Učenci, ki se izobražujejo na domu, po veljavni zakonodaji dokazujejo znanje le iz nekaterih predmetov: učenci 1. vzgojno-izobraževalnega obdobja iz slovenščine in matematike, učenci iz 2. vzgojno-izobraževalnega obdobja iz slovenščine, matematike in prvega tujega jezika, učencih iz 3. vzgojno-izobraževalnega obdobja iz šestih določenih predmetov, vsaj enega naravoslovnega, enega družboslovnega in vsaj enega s področja umetnosti,« pojasnjujejo na Zavodu RS za šolstvo. Če otrok izpita ne opravi, se mora naslednje šolsko leto vrniti v šolske klopi.

Ponovno vključevanje v šolo

»Glede učinkov izobraževanja na domu na posameznega učenca bi težko podali neko splošno ugotovitev. Pomanjkanje socialnih interakcij, medvrstniškega učenja in izmenjave raznolikosti izkušenj ter pomanjkanje strokovnega didaktičnega pristopa pa so učinki, ki za proces učenja niso stimulativni in lahko vplivajo na kakovost učenja ter pridobljenega znanja,« pravijo na zavodu, ki je v času epidemije opravil analizo o izobraževanju na domu. »V njej so bili uporabljeni podatki, pridobljeni od šol, na katerih so bili vpisani učenci, ki so se izobraževali na domu, in podatki o pregledu praks izobraževanja na domu v nekaterih drugih evropskih državah. Glede na opravljeno analizo smo ugotovili, da polovica učencev ni imela večjih težav pri ponovnem vključevanju v šolo. Predvsem so šole navajale težave na socialnem področju, pri vključevanju učencev v skupino sošolcev, težave na kognitivnem področju (težave pri doseganju standardov znanja) ter težave na vedenjskem področju. Učitelji so zaznali tudi več težav pri vključevanju učencev v izobraževanje na šoli. Na šolah so pri nekaterih učencih opazili tudi slabše zmožnosti ali celo nezmožnost ponovnega prilagajanja na šolski red. Velja poudariti, da prehod učencev z izobraževanja na domu na izobraževanje v šoli za učence predstavlja spremembo, na katero se posamezniki različno odzivajo. Nekateri učenci se lahko hitro prilagodijo in se dobro vključijo v šolsko okolje, drugi pa se srečujejo s prilagoditvenimi težavami.«

Družba vrstnikov in sistem

S prav takšnimi skrbmi, kako se bosta vključila v šolsko okolje, se to poletje ukvarja Darija Velikanje, mamica 10-letne hčerke Kaje in devetletnega sina Luke, ki sta se do zdaj šolala na domu, jeseni pa odhajata v šolske klopi, ona v četrti, on pa v tretji razred. »Za šolanje na daljavo sva se z možem Boštjanom odločila, ko je šla hči v prvi razred, to je bilo še pred korono. Naš življenjski stil je bil pač tak, po drugi porodniški sem namreč ostala doma, ker nisva dobila varstva, otroka torej nista hodila v vrtec in sva se odločila, da jima podaljšava še eno leto doma. Naučila sem ju hoditi in govoriti, zakaj ju ne bi še brati in pisati,« nam razloži. Da ju letos pošljeta v šolo, sta se odločila, ker je težko izobraževati na domu dva otroka hkrati, predmetov je vse več, poleg tega je čas, da nadobudneža vstopita v vrstniški svet. »Imata ogromno stikov z različnimi ljudmi in generacijami, dobro se znajdeta povsod in z vsemi, a doma jima ne moreš dati družbe vrstnikov kot v šoli: da se soočata z različnimi situacijami, da se znata postaviti zase … Šola na domu te odmakne od sistema, ritma življenja, a temu ne moreš ubežati – niti tega ne želimo. Otroka se morata znajti tudi v svetu, kakršen pač je. To pa lahko dobita le s šolo,« se zaveda Darija. Razmišlja, da jima bo verjetno največje izzive predstavljalo to, da bosta prisiljena v interakcijo z vsemi in da bosta morala predmete predelovati v drugem tempu. »Vsak ima svoj tempo učenja, pri šolanju na domu ga lahko prilagodiš otroku, lahko na primer bereš in pišeš 14 dni skupaj in greš potem na druge predmete, v šoli pa gre snov naprej, ne glede na to, ali jo je otrok že usvojil ali ne.«

Osebni arhiv
Darija Velikanje pravi, da jo je šolanje na domu veliko bolj povezalo z njenima otrokoma Kajo in Lukom.

Največji izziv: motivacija

Prav to, da lahko prilagodiš hitrost in predmet učenja otroku in njegovemu trenutnemu interesu, torej k učenju individualno pristopaš, je po njenem eden od večjih plusov izobraževanja na domu. »Poleg tega se z otrokom lepo povežeš in ga res dobro spoznaš, vidiš, v čem je dober, kaj mu 'leži' in kje so njegove šibke točke. Zjutraj se lahko naspi, ni stresa vstajanja in prisile, da mora tisti trenutek iti v šolo.« Izobraževanje lahko poteka praktično kjerkoli, tudi v naravi in veliko bolj praktično kot v učilnici. Največji izzivi pa so, kako motivirati otroka, da predela vso potrebno učno snov. In kaj ga pravzaprav naučiti. »Učni načrtni so pisani za tri leta skupaj in ne veš, kaj mora otrok pravzaprav znati v posameznem razredu. Pa tudi tega ne, kako bodo videti testi na koncu leta. Vsak starš je prepuščen samemu sebi, kako bo šolanje organiziral in izpeljal. Jaz sem šla po učnem načrtu, učiteljica mi je poslala standarde znanja za 1. in 2. razred, gradivo iz delovnih zvezkov smo razdelili na tedne – koliko je treba predelati v enem tednu, koliko v mesecu, da do konca šolskega leta predelamo vso snov. Država bi morala poenotiti sistem za šolanje na domu, da bi starši dobili določene smernice,« razmišlja Darija, a doda, da je bilo šolanje na domu sicer zelo pozitivna izkušnja za vso družino.

Večja povezanost

»Šolanje na domu je nekaj najbolj čudovitega, kar se nam je zgodilo,« je ena od mamic delila svoje izkušnje na Facebooku. »Če bi moja otroka želela v šolo, bi ju tja tudi poslala. Nimam ju doma pod prisilo,« pojasnjuje in dodaja, da otroka doma zelo uživata, delata ves dan in več, kot bi v šoli. »Ker tako uživata v učenju in jima to pustim ter spodbujam, se bosta vse življenje rada učila,« je prepričana. Po njenem je današnji šolski sistem zastarel. »Primerno je vprašanje, kaj izobraženost sploh pomeni. Je to samo kup informacij v glavi, ki jih ne znamo povezati, ali razmišljanje z lastno glavo, povezovanje, izkušnje …? Toliko kot lahko jaz trenutno doma nudim svojima otrokoma, v šoli ne moreta dobiti. Iskreno povedano – in s tem ne mislim nič slabega.« A hkrati opozarja: »Čeprav nam gre res dobro, šolanje na domu ni mala malica. Je odgovorno in celostno delo. Je odnos. So konflikti in solze ter vpitje in žuganje s pestmi. So pa tudi objemi, iskreni pogovori, ljubezen, zvestoba, neskončna rast, razvoj, svoboda ... In iskreno, jaz se od svojih otrok naučim več, kot se onadva od mene. Verjetno še nikoli nisem imela priložnosti svoja otroka tako dobro spoznati, kot jih spoznavam ravno zdaj.« Da je šolanje na domu odgovorna in za starša naporna zadeva, pritrjuje tudi Darija, ki meni, da ne moreš sam izobraževati otroka in hkrati delati. »To po mojem mnenju ni mogoče. Je pa treba razlikovati tiste starše, ki otroke dejansko sami poučujemo, in tiste, ki to preložijo na druge, jih torej vpišejo v zasebne šole in skupine, katerih programi niso javno veljavni.« Zakon pa sicer ne določa, da bi se starši, ki šolajo na domu, morali v ta namen posebej izobraziti.

osebni arhiv
Kaja in Luka uživata v šolanju na domu.