Italijanski portali kot mogoč razplet afere ob papeževem tihem razumevanju za Rupnika navajajo možnost »kompromisa«: Rupnika bodo jezuiti odslovili iz reda, Dikasterij za nauk vere pa mu ne bo odvzel kleriški stan. Rupnikova jezuitska poslušnost, ugiba Silere non possum, je morda poslušnost prav papežu: če mu ta nič ne reče, potem je vseeno, kaj reče jezuitska družba.
»Nadzaščiteni« Rupnik
Naj spomnimo, Rupnik je bil leta 2021 obtožen, da naj bi med letoma 1992 in 1993 psihično in fizično zlorabil nekdanje redovnice iz skupnosti Loyola v Ljubljani, ko je tam opravljal službo kaplana. Te obtožbe o spolnih zlorabah so bile predane vatikanski Kongregaciji za nauk vere oziroma zdajšnjemu Dikasteriju za nauk vere. Ta je oktobra lani primer zaključil, potem ko je ugotovil, da je 30-letni rok za obtožbe o zlorabah med odraslimi že potekel. Je preklic zastaranja preprečil papež Frančišek, saj si tega nihče drug ne bi upal storiti. In če bi to storil kdo drug, bi ga papež Frančišek že kaznoval.
Dobro obveščeni italijanski portali v zadnjem času niso spregledali, da se ne zgodi nič konkretnega in da proti jezuitu niso bile sprejete še nobene sankcije, in to kljub množici pričevanj zlorabljenih redovnic, ki so naveličane prikrivanja svojih pritožb. To se jim zdi »enosmerna garancija za storilca in ne za žrtve«. »Nadzaščiteni« Rupnik je nepoškodovan prestal obtožbo devetih žrtev, ki jo je Dikasterij za nauk vere ocenil za verodostojno, vendar je papež Frančišek pustil, da je zastarala in se opravičeval z določili statuta. To je v nasprotju s postavljanjem žrtve na prvo mesto in bolj kot ne »jamstvo« za obtoženca – brez enake zajamčene skrbi za žrtve. Ni mogoče mimo Rupnikovega primera oprostitve sostorilca oziroma zlorabe zakramenta sprave, ki sega v leto 2015 in je pomenil avtomatično izobčenje. Toda bilo je nemudoma preklicano, in Rupnik vrnjen v občestvo Cerkve.
Žogica le še pri jezuitih
Dvakrat naj bi torej prišlo do posredovanja, kar je spodneslo ikasterij za nauk vere. Žogica se je tako znašla le še pri jezuitih. Od tam so prihajali protislovni glasovi: najprej predstojnik slovenske province pater Miran Žvanut napove skorajšnjo razpustitev Centra Aletti in Rupnikovo izgnanstvo v Alojzijevišče Gallarate severozahodno od Milana, ki je postal dom za ostarele in bolne jezuite. To so potrjevali tudi naši viri, še preden je o tem govoril za STA p. Žvanut. O sojenjih ali kaznih ni bilo govora. No, generalni delegat jezuitskega generala za mednarodne hiše v Rimu pater Johan Verschueren je te informacije, ki so sicer prišle iz jezuitskih krogov, zanikal.
Žrtve p. Rupnika je motilo prikrivanje njihovih pritožb in zavračanje kot zastaranih, medtem ko se je p. Rupnik pojavljal v javnosti, vodil javne kateheze in pridigal, spodbujal k javni spovedi. Nenazadnje, medtem ko so bili številni drugi duhovniki laizirani zaradi veliko manj resnih prekrškov, on še naprej krši kanonične omejitve.
Pričanje 47-letna sestre Samuelle
Tako so se protestno oglasile (nekdanje) redovnice Ana, Klara, Ester in Roberta. Pred meseci je v tedniku La Vie pričala še 47-letna sestra Samuelle. Leta 2018 se je odločila za bivanje v Centru Aletti, ker jo je pritegnila možnost obiskovanja štiriletnega tečaja ustvarjanja mozaikov pri slavnem jezuitu. Ranjena je bila zaradi bivanja v bratovščini redovnic Jeruzalema v Parizu. A prišla je z dežja pod kap. Rupnik je zaznal njeno stisko, njene slabosti in jih izrabil. Premogel je sposobnost skrbnega izbiranja žrtev, kot se prepozna tudi po drugih pričanjih. Začel ji je vse bolj vztrajno »dvoriti«, dokler se ni dotaknil najbolj boleče točke, to je grožnje odstranitve iz Centra Aletti. Kar bi zanjo pomenilo vrnitev v okolje bratovščine, kjer ji je bilo vse težje, čutila je nenehen nadzor nadrejenih, še zlasti ko je s katero od sester sklenila prijateljstvo. V pogovoru z ustanoviteljem p. Pierrom-Marie Delfieuxom (1934–2013), ki se ji je predstavljal kot edini možni sogovornik, je ta aludiral na njeno morebitno lezbično nagnjenost. Šele dvajset let kasneje je odkrila: tisto, kar je vzbudilo te manične sume, je bilo to, da so njeni starši Delfieuxu zaupali skrb zaradi lezbične usmerjenosti hčerke.
»Nekaj časa sem se notranje upirala, a sem se po močnih pritiskih in izsiljevanju, da me pošljejo proč, podredila. Vstopil je v moj duh, prevzel nadzor nad njim, postala sem njegov ujetnik.« Kot še pripoveduje sestra Samuelle, se takrat začno diskretni večerni obiski, med katerimi Rupnik steguje roke nanjo, se igra z njenim modrčkom in opravičuje svoje geste pod tančico svoje vrhunske čistosti: »Lepo je, da lahko to storiva skupaj, jaz duhovnik in ti nuna. To je jasno, čist pogled imam na tebi,« ji je govoril. »Nikoli ni prestopil meje in se premaknil na genitalije. Zelo dobro je vedel, kaj počne.« To so bile kretnje, zaradi katerih je okamenela in se ni mogla odzvati oziroma nasprotovati.
Soočenje
Ko je želela odpreti svoj atelje in se skušala osvoboditi iz njegov ga primeža, je sestra Samuelle doživela strašne trenutke. Pozimi leta 2014 je zbrala dovolj notranje moči za soočenje z njim in mu očitala bolan odnos z njo. Kot navadno se je pretvarjal, da se ni nič zgodilo in obtožbe vrnil svoji žrtvi: »Rekel mi je, da povsod vidim seks, da ga varam, da ima čisto vest ...«
Leta 2019 je nekdanja redovnica Anne Mardon objavila v knjigi svojo pripoved o izkrivljenem odnosu z Delfieuxom. Takrat se je bratovščina odločila odpreti za vse, ki so morda postali žrtve njihovega ustanovitelja. Skupnost obtožuje za številne odhode, hude depresije med mladimi redovnicami, poskuse samomora, nespametno sprejemanje novih članov, razuzdano življenje s premalo hrane in počitka. Po izidu te knjige se je tudi sestra Samuelle odločila povedati svojo zgodbo o trpljenju znotraj jeruzalemske bratovščine, najprej s pisnim pričevanjem (2020), naslednje leto pa z osebnim pripovedovanjem. Sogovorniki so ji predlagali, naj svoj primer predstavi jezuitom. Ker je bil Rupnikov dosje že odprt, se je lahko izpovedala; po njenem pričevanju se je počutila dobro sprejeto.
Zakaj se p. Zollner ni odzval Rupnikovi žrtvi?
Vatikansko komisijo za zaščito mladoletnikov, namenjena celoviti obravnavi spolnih zlorabe v Cerkvi, je sredi aprila zapustil jezuitski pater Hans Zollner. Razlog? Ni »manjkalo nasvetov tistih, ki v dobri veri namigujejo, da bi bilo bolje, da v javnosti ne povem ničesar več.« Direktor antropološkega inštituta Nemec Zollner se je v zadnjih letih posvečal ozaveščanju in preventivi pred zlorabami. Ni prvi, ki je odstopil v komisiji, leta 2017 je to storila Irka Marie Collins, žrtev spolni zlorab s stani duhovnika. Razlog je bil spor s takratno kongregacijo za nauk vere. Na novinarski konferenci po odstopu je p. Zollner odgovarjal tudi na vprašanja glede Rupnika. Ena od žrtev mu je tudi poslala pismo s pritožbo, vendar se je odločil, da ne bo storil ničesar. »Moj odstop v komisiji nima nobene zveze s primerom Rupnik,« je pojasnil in povedal, da takrat, ko je prejel elektronsko sporočilo te žrtve, ni vedel za kanonični postopek, ki ga je proti Rupniku začela verska kongregacija.
Elektronsko pošto je prejel 15. junija 2022. »Danes si pravim, da bi moral tej osebi odgovoriti, in moja napaka je bila, da nisem.« Šlo za odprto elektronsko sporočilo, poslano še 17 drugimi ljudem, vključno z vodilnimi v Vatikanu, kot so prefekt Dikasterija za nauk vere kardinal Luis Ladaria Ferrer, sekretar disciplinskega oddelka tega dikasterija John Joseph Kennedy ali celo ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Žrtev je že v pismu omenjala postopek, ki je tekel, zato je bil prepričan, da gredo stvari naprej in se ni oglasil. »Danes tega ne bi ponovil in to obžalujem. Nimam drugih novic. Z Rupnikom nisem nikoli govoril. Nikoli nisem bil jezuitski predstojnik.«
Rossoroblu – rdeča, zlata in modra
Po poročanju dnevnika Il Messaggero v začetku aprila se je v središču preiskav znašla mozaična delavnica in duhovno središče Center Aletti, ki jo je v Rimu ustanovil p. Rupnik. Poročila namreč navajajo, da naj bi tudi v centru prihajalo do spornih ravnanj in kaznivih zlorab. Papežev namestnik za rimsko škofijo kardinal Angelo De Donatis (italijanski mediji ugotavljajo, da je doslej veljal za Rupnikovega podpornika) je odredil preiskavo, za njeno izvedbo pa pooblastil duhovnika Giacoma Incittija, ki poučuje kanonsko pravo na Papeški univerzi Urbaniana in je tudi sodnik na prizivnem sodišču rimske škofije.
Sredi prejšnjega meseca je italijanski časnik Domani objavil daljši prispevek, v katerem je razkril poslovanje ustanovitelja Centra Aletti p. Rupnika tudi prek podjetja Rossoroblu (po barvah: rdeča, zlata in modra), ki ga je ustanovil leta 2007. Namenjeno je ustvarjanju in montaži mozaikov, vitrajev, fresk, stenskih poslikav, kipov, slik v vseh različnih tehnikah in umetnostih. Podjetje je v 90-odstotni lasti Rupnika in v 10-odstotni Manuele Viezzoli, nekdanje sestre skupnosti Loyola. V vsaj dveh primerih imata časnikarki (Federica Tourn in Marija Zidar) dokaz, da je to podjetje prejelo naročila za mozaike v romarskem svetišču sv. p. Pija v San Giovanni Rotondo in za okrasna dela v cerkvi vseh svetih na ljubljanskih Žalah. Predstojnik Rupnikovega patra Johana Verschuerna, delegat p. generala Sosa in predstojnika mednarodnih hiš v Rimu, za podjetje ni vedel. Zanj je bila to povsem nova in precej šokantna novica, Rupnikovo podjetje pa v očitnem nasprotju z zaobljubo revščini. Mimogrede, Verschuernova vabila v preiskavi zlorab Rupnik vztrajno zavrača, in bi moral biti že zato sankcioniran.
220 mozaikov, fresk in vitrajev
Podjetje Rossoroblu, ki je konec lanskega leta zaposloval 15 ljudi, je imelo v letu 2022 1.176.500 evrov prometa in skoraj 120.000 evrov dobička, ki se povečuje z leta v leto. Med bilančnimi sredstvi je izkazovalo za skoraj 600.000 evrov terjatev do kupcev. Center Aletti ne glede na visoke prihodke denar nabira tudi prek fundacije Agape v Rimu in fundacije Centro Aletti, ki jo je leta 2002 v Sloveniji ustanovila Marina Štremfelj, nekdanja sestra skupnosti Loyola. Domani omenja več kot 220 mozaikov, fresk in vitrajev v cerkvah in verskih ustanovah, ki so delo Centra Aletti med letoma 2000 do 2022. K temu je treba prišteti slike, vitraje in pogrebna dela v lasti zasebnikov. V iskanju podatkov, koliko stanejo mozaiki, so naleteli na molk Centra Aletti in naročnikov. Po javnih podatkih samih župnij in slovenskih medijev se je cena Rupnikovih mozaikov že pred dvajsetimi leti gibala med tisoč in tri tisoč evri za kvadratni meter, v naslednjih letih pa je cena dvigovala skladno z rastjo njegove prepoznavnosti. Velikost del je od 50 do 200 kvadratnih metrov, tako da bi skupni prihodek od slovenskih mozaikov dosegel okoli šest milijonov evrov. V Sloveniji, kjer je atelje Aletti po uradnih podatkih ustvaril 38 del, župniki cerkva, ki se ponašajo z njegovimi mozaiki, številke neradi razkrivajo.
Neposredni vpliv na imenovanje škofov
Morali teolog Ivan Štuhec opozarja, da se je vodstvo Cerkve na Slovenskem pustilo ujeti v hipoteko finančnega zloma mariborske nadškofije in spolnih škandalov. Do danes nerazjasnjene odgovornosti glede financ in spolnih prestopkov hromijo celotno pastoralno delovanje. Kot je dejal sredi aprila za Demokracijo, je »Rupnik eden od nas, četudi je večinoma deloval zunaj Slovenije. Kar bo padlo po njem, bo padlo tudi po Cerkvi na Slovenskem«. Štuhec razume nekatere zadrege v Sloveniji; Rupnik je imel v zadnjih letih neposredni vpliv na imenovanje škofov in na formacijo nekaterih oseb, odgovornih za prihodnost duhovnikov.
