TEŽKO ME JE UBITI!

S presajenimi pljuči preživela tudi pekel covida

Biba Jamnik Vidic/revija Jana
12. 8. 2022, 19.20
Deli članek:

»Spomnim se, da me je, tik preden sem zaspala, nekdo potrepljal po rami in mi rekel, da bo vse v redu. S to mislijo sem zdrknila v umetno komo in se po 31 dneh zbudila iz nje skoraj popolnoma negibna.«

Mateja J. Potočnik
Jasna Pečjak

Jasna Pečjak, kandidatka za Slovenko leta 2019, plezalka, kraljica lednega plezanja in podjetnica, ki je s soprogom Andrejem Pečjakom orala ledino na področju električne mobilnosti, je v štirih letih dvakrat dokazala, da je neverjetna borka. Ko so ji 22. septembra 2017 presadili pljuča, je januarja naslednje leto na avstrijskem državnem prvenstvu v lednem plezanju osvojila šesto mesto. Lani marca pa ji je, potem ko je predlani zbolela za covidom in bila zaradi njega mesec dni v umetni komi in 43 dni na intenzivni terapiji, uspelo preplezati stometrsko smer v plezalni steni v Vipavi. »Šlo je za lažjo večraztežajko. Bila sem presrečna, da sem zmogla, hkrati pa me je grizlo, ker sem po presaditvi pljuč veliko hitreje okrevala. Zelo se bom morala potruditi, da bom spet tam, kjer sem bila pred covidom.«

Jasno poznam približno deset let. Je ženska, ki je zaposlena od jutra do večera, se neznansko rada smeji, zelo glasno govori, rada pa tudi uživa, najraje v družbi njenih najdražjih. Z možem Andrejem, s katerim sta skupaj 46 let, se imata neizmerno rada. Vse počneta skupaj. Zanju besede biti skupaj v dobrem in slabem niso le črke na papirju. Ko sta se pred približno 20 leti odločila, da prodata uspešno podjetje in se ukvarjata samo še s plezanjem, je kot strela z jasnega vanju udarila Jasnina bolezen. A namesto da bi obupovala, sta situacijo sprejela kot izziv.

Spomniva najprej na vašo kalvarijo s presaditvijo pljuč. Kakšna bolezen vas je doletela?

Stara sem bila 46 let, na vrhuncu svojih moči, ko so mi diagnosticirali redko genetsko bolezen, zaradi katere moja jetra ne proizvajajo encima, ki bi ščitil pljuča. Zdravniki so mi razložili, da se bodo moja pljuča enkrat sesedla. Na srečo sem prej dobila nova. (smeh)

14 let so še zdržala vaša pljuča. 60. rojstni dan pa ste že praznovali z novimi.

Nima vsak take sreče, da bi mu na Dunaju, za rojstni dan, podarili nova pljuča. (smeh)

Tri dni po sedemurni operaciji ste bili že premeščeni na navadni oddelek. Z Andrejevo pomočjo ste čez nekaj dni že plezali na omaro. Je bila to vaša ideja ali vas je spodbudil Andrej?

Je bila kar skupna. Andrej je namreč provokator, jaz pa vedno znova padem na njegove provokacije. (smeh) Je pa tudi zelo dober motivator. Iz mene je v teh najinih 46 letih izvabil Jasno, za katero si ne bi mislila, da biva nekje v meni. Ko sva se spoznala, sem bila namreč zelo mirna oseba, Andrej pa je bil, reciva temu, nabrit. (smeh). Jaz sem skozi leta njega umirila, on pa je v meni zbudil nagajivost, spontanost, pa tudi tekmovalnost. Čeprav je precej bolj tekmovalen od mene, se zgodi, da me kakšna čisto brezvezna stvar spodbudi, da si rečem: Vam bom že pokazala! (smeh) Ko se to zgodi, se v meni nekaj sproži in hočem dokazati, da nekaj zmorem, četudi v resnice ne. Sem pa tudi zelo vztrajna in se trudim do svojih skrajnih moči.

Ste bili že kot otrok tako vztrajni?

So mi povedali, da sem bila zelo trmast in neprilagodljiv otrok. Se pa znam, če je treba, tudi prilagoditi. Ko sem še živela v Ljubljani, sem se kar precej prilagajala družbenim normam. Potem pa sva se z Andrejem preselila na vas in začela sem postajati vedno bolj jaz. K temu je veliko pripomogla tudi najina odločitev, da se začneva družiti z alpinisti. Alpinisti so precej samosvoji ljudje, ki ljubijo izzive in zmorejo več kot drugi. Plezanje me je dokončno oblikovalo v Jasno, ki jo ljudje poznajo danes.

Po presaditvi vas je prav želja po plezanju gnala naprej. Želeli ste se namreč spet počutiti živo in si dokazati, da zmorete.

To res rada počnem, lahko rečem, da sem s tem športom zasvojena, in to je bila dobra popotnica za rehabilitacijo. Plezanje mi je dajalo potrditev, da zmorem. Tudi občutki zadovoljstva, ko si to dokažem, so neopisljivi. Zraven pa svoje naredijo še prekrasni razgledi. Rada imam lepoto naših hribov, me pa navdušuje tudi morje, ki ga občudujem iz stene v Paklenici, ali pogled na jezera v Dolomitih.

Skoraj tri leta ste potrebovali, da ste po presaditvi pljuč prišli v, kot pravite, solidno formo in bili za silo zadovoljni, ko vas je znova doletelo. Kako se človek počuti, ko ga sredi načrtov spet nekaj lopne po glavi?

Najprej me je popadla jeza, potem pa sem si rekla: Ne boš ti mene, bom rajši jaz tebe!

Zanj, govoriva o covidu-19, ste potrebovali veliko več volje in časa, da ste ga premagali. Zboleli ste v nedeljo, 22. novembra 2020. Z Andrejem sta bila ravno namenjena na 2.000 metrov visoko goro Begunjščica v Karavankah.

Ker sem se med vzpenjanjem slabo počutila, sem rekla Andreju, da si želim domov počivat. Ko sva prišla domov, se je začelo. Ne spomnim se čisto dobro, kako je potekalo vse skupaj. Vem, da me je močno bolela glava in da mi lekadoli, ki mi jih je prinesel Andrej, niso pomagali. Potem sem začela bruhati. Od tod naprej se bolj medlo spomnim, kaj se je dogajalo. Vem, da sta me Andrej in starejša hči posedla v avto in odpeljala v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Se mi pa zdi zanimivo, da mi je v spominu ostalo, kako sem se ob prihodu začudila, da je stavba čisto enaka kot pred 40 leti, ko so mi tam zdravili pljučnico.

Po sprejemu so vas takoj dali v umetno komo. Se česa spomnite tudi iz časa, ko ste bili v komi?

Spomnim se, da sem veliko sanjala. Ne vem, ali so se mi sanje pojavile že takoj ali šele po tem, ko so me vmes neuspešno hoteli zbuditi iz kome. Sanje so bile ena velika zmeda. Od dogodkov, ki so se v resnici zgodili, do načrtov, o katerih sva se, preden sem zbolela, pogovarjala z Andrejem, do neumnosti, ki se nikoli niso zgodile in upam, da se tudi ne bodo. Možgani so mi delali čisto po svoje.

So vas tlačile tudi more?

Nobenih posebnih mor nisem imela. Menda sem se celo pogovarjala z ljudmi, sama se tega ne spominjam. Prvi spomin na čas, ko so me prebudili iz kome, je 26. december, ko sem bila uradno zbujena že tri dni. Na vprašanje, ali vem, kaj obeležujemo na ta dan, sem si mislila, za božjo voljo, pa kaj me to sprašujejo. Seveda se spomnim, saj sem se pred 30 leti udeležila plebiscita. Čudna vprašanja pa se kar niso nehala. Eno od njih je bilo, ali vem, kdo bo prvi prišel k meni na obisk. Ja, Andrej, kdo pa. On je bil ves čas z mano, tako v mojih sanjah kot v mislih.

Njegova ljubezen in podpora sta vam pomagali do hitrejšega okrevanja in zaupanja, da se bo vse dobro končalo, čeprav ni kazalo prav dobro. Kaj vse vas je doletelo med boleznijo?

Kaj vse me ni! (smeh) Ker mi je covid udaril na pljuča, sem prebolela dve pljučnici, covidno in bakterijsko. Moja pljuča so bila čisto trda. Je pa zanimivo: ko je zdravnik pojasnjeval Andreju, da imam dve pljučnici, sem bila popolnoma mirna. Pa kaj, imam pač dve pljučnici, tudi to bo enkrat minilo, sem si mislila. Težje sem sprejela, da sem se iz kome zbudila popolnoma negibna. Ležala sem v plenicah, premakniti se nisem mogla niti za centimeter, le glavo sem lahko malce premikala.

Vas je bilo strah?

Ne bom rekla, da me ni bilo strah, sem pa globoko v sebi vedela, da bom »zborbala« tudi to. Mi je pa bilo kristalno jasno, da se bom morala tokrat zares »pomatrati«. Čisto drugače je bilo kot po presaditvi pljuč, ko me je prevevalo olajšanje, ker sem spet lahko dihala.

Ko so vas prestavili z intenzivne nege, kjer ste preživeli 43 dni, je trajalo mesec, da so vas s pomočjo intenzivne fizioterapije spet postavili na noge. Nasprotno od presaditve, ko ste na svojih nogah stali že po tednu dni.

Res je bilo težko. Ampak ko vidiš, da gre vseeno vsak dan malce na boljše, ti je lažje. V moji naravi je, da vedno najdem kakšno bilko, za katero zgrabim. Pomembno pa je, da se človek najprej prepriča, da tako bilko sploh želi najti. Tega namesto tebe ne more narediti nihče.

V bolnišnici ste ostali do 5. februarja, potem so vas na vašo željo za tri dni spustili domov. Andrej je medtem poskrbel, da vas je v hiši čakalo dvigalo, saj sami ne bi zmogli v prvo nadstropje.

Res sem si neznansko želela domov. Po celem stanovanju so me pričakali stoli, ki jih je Andrej namestil, da bi se lahko premikala. Naslednji dan me je na mojo željo odpeljal na Jamnik, hrib nad našo vasjo. S hojco sem uspela priti do cerkve. 40 minut sem potrebovala za razdaljo, ki sem jo prej prehodila v desetih minutah. Ampak sem zmogla. Ko sem prišla do cerkve, sem pogledala po dolini. Ta pogled navzdol sem takrat nujno potrebovala. Pomirjena sem se v ponedeljek vrnila v Ljubljano, kjer me je čakala rehabilitacija v Soči. Deset dni sem zdržala, potem pa sem spet izsilila, da me spustijo domov. Še danes težko verjamem, kaj so zaposleni, ki so prave čarodejke in čarodeji, uspeli narediti z mano v tako kratkem času.

Doma ste se začeli rehabilitirati po svoje. Čez teden dni ste s pohodnimi palicami že stali na razgledni ploščadi 646 visokega hribčka Straža nad blejskim jezerom.

Je bil kar podvig. Andrej je zame nosil še stolček in nahrbtnik s hrano. Na vsakem ovinku sem se morala ustaviti, sesti in nekaj pojesti, da sem sploh lahko šla naprej.

Še vedno niste čisto v redu.

Nisem, nogi in roki sta še vedno oslabeli, malo tudi še šepam. Še vedno tudi hodim na rehabilitacijo v Sočo. Sem sprejela, da bo še nekaj časa trajalo. Tako kot sem po transplantaciji pljuč sprejela, da bom do konca življenja morala jesti zdravila.

Koliko na dan jih pojeste?

Ne vem točno, okoli deset. O tem sploh ne razmišljam več. To je del mene. Ko greva z Andrejem na službeno pot, si tako, kot si pripravim prtljago, pripravim tudi zalogo tablet.

Imate tudi poseben režim prehranjevanja.

Ja, obakrat mi je kar dobro sesulo prebavo. Po covidu me je bila kost in koža, tako kot pred transplantacijo. Po transplantaciji sem imela tako zanič želodec, da sem eno žemljo jedla ves dan. Ampak zdravniki so za zdaj kar zadovoljni z mano. (smeh)

Kljub vsemu že nekaj časa plezate.

Od marca 2021, ko sem splezala prvo večraztežajko, se jih je nabralo že kar nekaj. Preteklo zimo sem plezala že tudi v lednih slapovih. Super občutek je, ko spet zmorem. Me pa še vedno grize, ko začnem primerjati, koliko več sem zmogla v istem obdobju po presaditi pljuč.

Očitno boste grizli do zadnjega diha.

To pa ja! (smeh) Mene je težko ubiti!

Ste se kdaj vprašali, zakaj se vam to dogaja?

Seveda. Tudi to, ali me bo doletelo še kaj. Potem pa si rečem, Jasna nehaj, ljudem se dogajajo še hujše stvari. Če pogledam iz drugega zornega kota, lahko rečem, da sem imela obakrat neznansko srečo, saj so bili vsi, od zdravnikov do medicinskih sester in fizioterapevtov, tako na Dunaju kot tudi v Ljubljani, izvrstni strokovnjaki, predvsem pa ljudje v pravem pomenu besede. Kljub zapletom so me vedno spravili nazaj v življenje. Res sem jim hvaležna.

Kakšne načrte imate?

Višje, bolje, dalje, močneje, hitreje. (smeh) Ko je moj oče 13. marca praznoval 89. rojstni dan, sva plesala in se dobro imela. Take stvari štejejo. Meni ni treba veliko, da se imam lepo.

Kdaj pa se nameravate upokojiti?

Kakšna upokojitev?!? Še vedno uživam v tem, kar delam. Z Andrejem se nama tudi ves čas nekaj dogaja. Če ni služba, so pa vnuki, druženje s prijatelji, plezanje. Če se pa nama slučajno nič ne dogaja, si hitro kaj izmisliva. (smeh) Jaz bom šla v pokoj, ko bom umrla.