Težko si je predstavljati, da bi v demokratični ureditvi državo vodil politik, ki nasprotuje temu, da bi ljudje odšli na volišča in izrazili svojo voljo. A naša trenutna vlada si demokracijo in izražanje politične volje predstavlja na samosvoj način. Glede na vse, kar smo doživeli v zadnjih dveh letih, tako ne čudi, da so se z vsemi topovi spravili na Inštitut 8. marec, ki s kampanjo Gremo volit Slovence in Slovenke poziva, naj gredo 24. aprila na volišča in oddajo svoj glas. Dosedanji rezultati volitev in referendumov so dokazali, da visoka volilna udeležba pomeni slabši volilni rezultat za stranko SDS, zato vladajoča stranka tiste, ki pozivajo k najosnovnejšemu dejanju izvajanja demokracije, vidi kot politične nasprotnike. Da predsednik vlade težje spi, pa so pri inštitutu poskrbeli tudi s predlogom zakona, ki bo odpravil vse škodljive pravne predpise, ki so bili sprejeti v zadnjih dveh letih vladanja stranke SDS.
Napad z vseh strani
Janez Janša in njegovi podporniki v borbi za ohranitev svoje oblasti ne izbirajo sredstev. Na svojih medijih, družbenih omrežjih ter celo s pomočjo organov prisile in pregona so se lotili tako organizatorjev kampanje kot Nike Kovač, prve osebe Inštituta 8. marec. Da bo začelo padati po njih z vseh strani, so v Inštitutu 8. marec predvideli že, ko so akcijo začeli. Predsednik vlade jih je obtožil, da gre za najbolj množično kršitev zakonodaje o volilni kampanji v zgodovini Slovenije. Ob tem je organizatorje obtožil, da za izvedbo akcije prejemajo denar iz tujine.
Grožnja inšpektorja
Le nekaj ur po obtožbah predsednika vlade so na Inštitutu 8. marec prejeli dopis, ali bolje rečeno grožnjo inšpektorja M. Kandolfa, ki prejudicira, da inštitut krši Zakon o volilni in referendumski kampanji, in od njih zahteva, da morajo predložiti dokazila o vsebini in programu kampanje, sporočiti ime odgovorne osebe, in šele na koncu poziva, naj se opredelijo do navedb, da izvajajo volilno kampanjo. Inšpektor pri tem navaja tretjo točko prvega člena zakona, ki pravi, da kot referendumska kampanja štejejo oglaševalske vsebine in druge oblike propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju na referendumu. Toda pozivanje na volišča ni enako kot pozivanje k temu, kako naj nekdo glasuje.
Pometanje pred lastnim pragom
Naš občutljivi predsednik vlade je ob vsem zanosu kot običajno pozabil pomesti pred lastnim pragom. Predvolilna kampanja se namreč glede na zakon začne 30 dni pred volitvami. A ob naši cestah in družbenih omrežjih že od nastopa vlade, torej dve leti, spremljamo oglasna sporočila samohvale stranke SDS ter poveličevanje lika in dela predsednika vlade. Ob tem vladajoča stranka za svoje potrebe brez sramu redno izkorišča tudi uradni profil na Twitterju slovenske vlade. Na družbenih omrežjih so brez sramu objavili oglas, na katerem je poslanec stranke SD, in ob tem zapisali, da bo volil SDS. Štajerski del Slovenije so preplavili plakati, na katerih se stranka SDS hvali z investicijami, ki so bile izvedene z denarjem občin in evropskimi sredstvi, s čimer so si nakopali jezo koalicijskih partnerjev. Brez sramu so se na začetku epidemije oglaševali ob slikah medicinskih sester in gasilcev ter zmotno zatrjevali, da so premagali epidemijo.
Ugotovitve računskega sodišča
Na ta način so zaobšli strožji nadzor, ki ga v času volilne kampanje izvaja volilna komisija in po končani kampanji računsko sodišče. Zakon o političnih strankah strankam sicer ne prepoveduje oglaševanja izven obdobij volitev in referendumov, zato plakatiranje zakonsko ni sporno, vendar se ob tem pojavi vprašanje, od kod denar za tako intenzivno dvoletno oglaševanje. Kam vodijo finančne povezave naše največje stranke, je jasno, prav tako je dejstvo, da je računsko sodišče že o poslovanju stranke leta 2018 ugotovilo več nepravilnosti in stranki izdalo mnenje s pridržkom. Ugotovil so, da stranka v letnem poročilu ni razkrila vseh prispevkov fizičnih oseb, ki v skupnem znesku presegajo višino navedene povprečne bruto mesečne plače. Stroškov volilne kampanje za volitve v občinske svete niso plačali s posebnega računa za volilno kampanjo, plačevali pa so tudi stroške, ki niso bili povezani z volilno kampanjo. Poleg naštetega računsko sodišče ni moglo pridobiti ustreznih in zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče potrditi, da je bil prispevek fizične osebe vplačan na predpisan način in da pri prihodkih od najemnin ne gre za prispevke evroposlancev. Poleg tega ni moglo potrditi, da so izkazani odhodki v letnem poročilu navedeni v pravilni višini in da pri prodaji deleža v gospodarski družbi pogodbena vrednost ni bila višja od dejanske tržne vrednosti deleža.
