JULIJA GRUDEN

Slovenka, ki je na Expu 2020 vodila eno največjih gradbišč na svetu

Patricija Fašalek/revija Obrazi
6. 2. 2022, 19.42
Deli članek:

Mlada slovenska gradbenica Julija Gruden je pri svojih tridesetih vodila gradnjo dela Expa 2020 v Dubaju. Delo na Expu so bile njene sanje, odkar se je znašla v Dubaju, saj gre za eno največjih gradbišč na svetu, njena gradbeniška pot v Združenih arabskih emiratih pa se nadaljuje.

Patrik Vašl
»Imela sem odlično uvajanje in postopno večanje odgovornosti, ni se vse naenkrat zgrnilo name.«

Julija je že od malih nog rada opazovala zanimive objekte, o čemer pričajo njeni spomini s potovanj s starši, na katerih sta ji na primer od obiska Seattla in Bruslja najbolj ostala v spominu objekta Atomium in Vesoljska igla, ki sta bila zgrajena za svetovne razstave Expo. Kot da bi že takrat slutila, kam jo bo njena kariera odpeljala, je o Vesoljski igli za šolo napisala seminarsko nalogo. Njeno navdušenje se je nadaljevalo v srednji šoli, kjer je med počitnicami opravljala različna dela v gradbenih podjetjih, med drugim je delala v pisarni podjetja za prodajo in izvedbo fasadnih sistemov, pozneje pa pri zasebniku na gradbišču pri izvedbi fasad. »Takrat sem ravno dopolnila 18 let in opravila vozniški izpit, tako da sem vozila delovni kombi. Starša sta me po naključju videla s kombijem na cesti in skoraj omedlela,« je opisala svoje prve izkušnje. Privlačila sta jo delo z ljudmi na terenu in reševanje tehničnih težav, ki so se pojavile pri izvedbi, tudi sodelovanje pri fizičnih delih ji nikoli ni bilo odveč, saj so ji dnevi na terenu minevali hitreje kot tisti v pisarni: »Vedno me je navduševalo opazovanje napredka na gradbišču, tudi delo na gradbišču, s katerim sem se srečevala med šolskimi počitnicami, mi je bilo tako zanimivo, da sem z lahkoto izbrala fakulteto, na katero sem se vpisala.«

Po pogodbi za nedoločen čas se je preselila v Dubaj

Leta 2015 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, nakar si je poiskala enomesečno prakso v podjetju, ki je imelo sedež v emiratu Sharjah. Pred iztekom prakse ji je delodajalec ponudil pogodbo za nedoločen čas, kar je takoj sprejela, in se za stalno preselila v Dubaj: »Največje težave sem imela s prilagajanjem na poletno klimo, ker smo gradbinci večino časa zunaj, temperature pa nemalokrat dosežejo 50 stopinj, ampak je vsako leto lažje. Sicer pa je Dubaj organiziran tako kot vsa velika svetovna mesta: tukaj prebivamo večinoma tujci, ki prihajamo z vsega sveta, zato nič ne izstopam. Sprejemamo drug drugega, zato je mogoče delati v mešanici narodov, kultur in jezikov.«
Nikoli ni imela občutka, da jo kdo podcenjuje zaradi njenega spola ali starosti, saj v Združenih emiratih cenijo ljudi, ki delajo v njihovi državi, in jih spoštujejo kot strokovnjake. Situaciji so se celo tako prilagodili, da so tujcem omogočili podoben način življenja, kot ga imamo v Evropi: »Praznujemo naše praznike, v času božiča je bilo na primer mesto čisto okrašeno, konec koncev je tu tudi veliko turistov in dežela se prilagaja.« Pretekli mesec so jih presenetili z novico, da se z novim letom vikend prestavi s petka in sobote na soboto in nedeljo, kar bo olajšalo sodelovanje z drugimi državami, za javni sektor pa se bo delavnik skrajšal na 4,5 dneva, kar pomeni, da se bo vikend začel že v petek opoldne.

Našli so jo na Linkedinu

Od enomesečne prakse pa do prevzema nadzora gradnje državnih paviljonov ene tretjine Expa 2020 v Dubaju, kjer je vodila del Mobilnost (org. Mobility, obstajata pa še Priložnost – Opportunity in Trajnost – Sustainability), ni preteklo veliko časa, za to izjemno delo pa so jo našli prek Linkedina. V Dubaju je namreč zelo pomembno, da imajo potencialni kandidati objavljen svoj življenjepis na internetu, temu so namenjeni različni portali. Zaposlovanje večinoma poteka tako, da delodajalci sami iščejo med objavljenimi iskalci zaposlitev: »Nemalokrat te pokličejo tudi rekruterji. Tak način je za podjetja enostavnejši, saj če objavijo zaposlitveni oglas, prejmejo na stotine prijav, lahko tudi čez tisoč. Med takšnim številom vlog je zelo težko izbrati prave kandidate.«

Sodeluje na gradbiščih

Delo na Expu so bile njene sanje, odkar se je znašla v Dubaju, saj gre za eno največjih gradbišč na svetu in meri 4,38 kvadratnega kilometra oz. 438 hektarov, s tem pa je večji od Vatikana ali Monaka. »Imela sem odlično uvajanje in postopno večanje odgovornosti, ni se vse naenkrat zgrnilo name,« se s hvaležnostjo ozira na svojo izkušnjo, kjer ji je ob boku stala izjemno strokovna ekipa, od katere se je v dveh letih ogromno naučila. Pri delu na Expu se je srečevala z vsakodnevnim reševanjem tehničnih težav, lovljenjem rokov in ugotavljanjem stvari, na primer, kako po ozkih prehodih med paviljoni premakniti ogromne žerjave, kako zagotoviti varnost ob obisku šejkov in drugih VIP-, VVIP- in VVVIP-obiskovalcev, ki so prihajali na obiske paviljonov že med gradnjo: »Skrb za varnost je bila na izredno visoki ravni, določene materiale je bilo treba preveriti že v tovarni in dodatno ob vstopu na Expo.« Nadzirala je gradbišča z več kot deset tisoč delavci, skoraj vsak dan je gradbišča tudi obiskala ter sestankovala z inženirji, nadzorniki in predstavniki investitorjev.

Kot vodja toliko ljudi se je bila primorana zelo prilagajati, iznajti je morala veliko različnih pristopov, ki so ji omogočali dobro delo z ljudmi, saj je dnevno sodelovala z ekipami z vsega sveta: »Ko se pojavi kakšen problem, o rešitvah razmišljam in se izobražujem. Nemogoče je, da bi se tako veliko število ljudi prilagodilo meni. Pomembno je predvsem, da ugotoviš, s kakšnim načinom vodenja se doseže optimalen rezultat.« Tako je na primer kdaj tudi med iskanjem napeljav kopala z delavci po puščavskem pesku in se preizkusila v upravljanju žerjavi, da je lahko bolje razumela izzive in omejitve tega dela.

Dolgi delovniki gradbincev

Njen urnik je bil najnapornejši tik pred odprtjem: »Dolgi delovniki ali šestdnevni delovni teden so na gradbiščih nekaj običajnega, tudi nočno delo je kdaj neizbežno. Enkrat smo na primer v centru Dubaja sredi noči vlivali betonske temelje za štiri nove stolpnice hkrati, saj je bilo čez dan preveč vroče in bi ovirali promet. V mesecih pred odprtjem Expa smo velikokrat delali nadure, vendar je bilo vse tako zanimivo, da sploh nisi opazil, kdaj je minil ves dan. Ko vidiš, da se projekti zaključujejo in da ekipe cenijo tvojo pomoč, te to kar drži pokonci.« Posebnost dela na Expu je bila tudi ta, da prestavitev zaključka gradnje ni bila mogoča, saj je ves svet pričakoval odprtje 1. prvega oktobra, na koncu pa so morali še poskrbeti, da so bile vse inšpekcije za vsak paviljon opravljene pravočasno in uspešno. »Je pa neverjeten občutek, ko se projekt odpre za javnost in z lastnimi očmi spremljaš, kako so ljudje navdušeni nad paviljoni. Vedno znova me zabava, ko opazujem obiskovalce, kako ves čas delajo selfije ob naših projektih,« je navdušeno pripovedovala.

Živi ob morju

Ko zaključi delo, se Julija lahko odmakne od službe in uživa v preostalih vidikih mesta: »V Dubaju je življenje prijetno in večino dni, ko se peljem domov, imam občutek, kot da se peljem na počitnice. Izven dela se poskusim čisto odklopiti. Če je treba, raje dlje časa ostanem v pisarni, da tam zaključim, kar je še treba postoriti. Med delom na Expu je bilo to malo drugače, saj so bila gradbišča odprta 24 ur na dan in so me klicali tudi ponoči.« Živi ob morju, zato veliko plava in supa, rada tudi kajta, čeprav veter za to v Dubaju ni ravno idealen. Večkrat se odpravi na izlete v puščavo in obiskuje prijatelje, veliko jih prileti iz Slovenije, da lahko skupaj preživljajo čas.

Živeti z zelenim srcem

Na Expu je spoznala sedanjega delodajalca, Knauf Insulation, ki je na slovenskem paviljonu odgovoren za prepoznavno zeleno steno. Prav zelena fasada je tista, ki prva pritegne obiskovalca in ga spodbudi, da si ogleda notranjost paviljona, poleg tega pa je spremenila paviljon v zeleno oazo, kjer zdaj prebiva že na desetine ptic, kar ambient še poživi. Kot del ekipe Urbanscape je Julija trenutno zaposlena v vlogi vodje tehnične prodaje in specifikacij za Bližnji vzhod: »Naše podjetje je eno izmed ustanoviteljev pobude Živeti z zelenim srcem, pri čemer se zavzemamo za trajnostni razvoj ter poudarjamo pomen posameznika in njegovega dobrega počutja. Ko se ljudje počutijo dobro, lahko začnejo pozornost usmerjati tudi na izboljšanje sveta okoli sebe. Ena izmed stvari, ki so me navdušile že pri Expu, je bila prav skrb za dobro počutje gradbenih delavcev.« V sklopu projekta na slovenskem paviljonu predava o gradnji Expa in trajnosti, pripravljena pa je tudi na nove projekte, s katerimi bo urbano okolje mest postalo bolj zeleno in prijaznejše za prebivalce.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.

Revija Jana
naslovnica