AVTOR TADEJ GOLOB

“Ne morem si izmišljevati morilcev, če nas v državi davijo vsakdan”

Patricija Fašalek/ Revija Obrazi
6. 2. 2022, 18.15
Posodobljeno: 6. 2. 2022, 18.21
Deli članek:

Na televizijske ekrane so prispeli novi deli kriminalne serije, posnete po knjigah Tadeja Goloba, enega najuspešnejših avtorjev kriminalnih romanov na naših tleh. Po prvi sezoni, ki je temeljila na knjigi Jezero, so drugo sezono snemali na podlagi Leninovega parka in Doline rož, tik pred izdajo pa je tudi nova biografija o očetu njegovega plezalskega prijatelja, ki je pred kratkim preminul za rakom.

Miran Juršič
“Edina dobra stvar pri vladi je ta, da mi daje motiv za pisanje,” pravi Tadej Golob.

Kako ste, Tadej, kako vam gre s pisanjem pete kriminalke?

Zdaj gre v redu. Postalo mi je jasno, kako se bo zgodba odvila in kakšen bo zaključek. Potrebnih je bilo veliko sprememb, saj sprva z idejo nisem bil zadovoljen, ampak zdaj mi je zgodba všeč. Seveda ni nujno, da bo na koncu točno taka, kot si ta hip predstavljam, ker mi manjka še sedem poglavij. Do 1. marca moram oddati urednici, ampak računam, da mi bo uspelo prej.

Dogajanje je postavljeno v čas zdajšnje epidemije. Nam lahko že namignete kaj več o vsem skupaj?

Glavnik lik, kriminalist Taras, se iz kome zbudi v bolnišnici in ugotavlja, da sta eden ali dva primera, pri katerih je delal, padla na sodišču. Poskuša ugotoviti, zakaj.

Tokrat ste vpeljevali več političnega dogajanja.

Mimo tega žal ne morem. Ko sem se lotil pisanja kriminalk, sem mislil, da se bom »zabaval« z umori, ampak če si razmišljujoče bitje, če daš kaj nase, se svoji okolici ne moreš izogniti. Ne morem se pretvarjati, ne morem si izmišljevati morilcev, ki nas pobijajo, če nas v naši državi davijo v vsakdanjem življenju. Mislil sem, da bom z Virusom opravil z epidemijo, da se mi ne bo več treba ukvarjati z njo, ampak vidim, da sem se zmotil.

V enem izmed intervjujev ste povedali, da preden ste se zbudili iz kome v novo vlado, niste delili ljudi glede na to, katero stranko volijo, zdaj pa ste postali pozorni tudi na to. Začeli ste se tudi bolj angažirati, zavzeli ste se za referendum za vodo in za cepljenje. Se je zato kaj spremenil vaš krog znancev?

Jeseni smo sedeli tukaj, Pri Žabarju, za moj rojstni dan in se šalili na račun proticepilcev, nakar je eden izmed mojih kolegov rekel, da moramo biti previdnejši, ker kaj če je kdo tak med tudi nami. Izkazalo se je, da je bil res. Ne moreš vedeti, s kom si se družil pretekla leta. Včasih sem lahko šel na kavo s komerkoli, zdaj pa z nekaterimi nočem več. Do tega so nas pripeljali, do političnega razslojevanja.

Tudi s tem kolegom?

Ta prijatelj se je potem pustil prepričati, da nima prav, ker je bil med nami tudi biolog, ki mu je razložil, da se je sam šel cepiti v Srbijo, ko cepivo pri nas še ni bilo dostopno. Tako da se je tudi on cepil in ostala sva prijatelja. (smeh) Težko je poslušati neumnosti.

Nameravate svoje bralce na kakšen način politično spodbujati pred volitvami?

Upam, da se bo z volitvami kaj spremenilo, sem pa zelo skeptičen, ker sem razočaran nad velikim delom Slovencev. Ne bi imeli te vlade, če vlada ne bi imela svojega zaledja. Tudi položaj glede epidemije ne bi bila tako zelo slab, če se ne bi ljudje vedli popolnoma iracionalno. Edina dobra stvar, ki jo vidim pri vladi, je ta, da mi daje motiv za pisanje. Ko sem začel pisati Jezero, sem Tarasa vpel v konflikt z nadrejenimi, kar je precej stereotipno, konflikt zaradi konflikta. Zdaj so postali te konflikti nekaj bolj razumljivega in otipljivega.

Dejali ste, da se vam včasih zdi, da ste šli v komo v lepšem svetu in se iz nje zbudili v slabšem. Vidite v tem trenutku karkoli lepšega, kot je bilo prej?

Sneg, recimo. Decembrski sneg. Vsi govorijo, kako lep je december, jaz pa sem ga vedno imel za najgrši mesec v letu, ker je navadno deževalo, dan je bil kratek in vse je bilo sivo. Zdaj pa je zapadel sneg, in to je lepo.

Pravkar ste zaključili biografijo o Lubu Jamniku, ki je med vajinimi srečanji umiral za rakom. Biti mora nadvse fascinantno, da lahko med pisanjem biografij nekako živiš skozi drugo osebo. Ste se z vsemi do zdaj večinoma dobivali in pogovarjali ali ste z njimi tudi drugače preživljali čas, da ste dobili vpogled v njihova življenja?

Moj način dela je tak, da se veliko dobivam z ljudmi. Hočeš ali nočeš se s tistim, ki ga portretiram, vzpostavi neki odnos. Tudi z Lubom Jamnikom sem v tistih dveh mesecih navezal neverjeten stik in čutil sem se dolžnega, da to knjigo dokončam tako, da ga bo najbolje predstavljala; njega in tisto, kar je želel povedati. Pisal sem o zelo različnih ljudeh in kot pisatelj sem za to hvaležen, ker sem s tem dobil vpogled v različne usode ljudi.

Ste pa nekoč rekli, da se vam biografij ne da več pisati. So vam postale dolgočasne?

Zdaj mi jih več ni treba pisati, ker živim od pisanja kriminalk. Ne vem pa, koliko časa bo to še trajalo. Moja naslednja knjiga bo morda uspešnica, morda pa tudi ne. Če bo uspešnica, potem lahko nadaljujem, če ne bo, se bom moral spet zateči k čemu drugemu, na primer k biografijam. Imel sem obdobje, ko sem se jih naveličal, ta biografija o Jamniku pa je bila spet nekaj novega in moram reči, da sem jo, čeprav me je ovirala pri drugih stvareh, z veseljem spisal.

"Zdaj živim relativno lagodno v primerjavi s preteklostjo. Vem, da ko v trgovini plačam s kartico, je dovolj na računu, včasih v to nisem bil tako prepričan."

Delate pa tudi kolesarski vodnik.

Evolucija tega dela je precej dolga. Najprej sem se z gorskim kolesom vozil po okolici Ljubljane, potem okoli Mangarta in čez Vršič, to je bila moja redna proga. Nato sem odkril Kum in začel sem razmišljati, da bi lahko ljudem predstavil te gore, visoke okoli tisoč metrov nadmorske višine. Ugotovil sem, da jih v Sloveniji ni ravno veliko – imamo Roglo, Mariborsko Pohorje, Kum, Vršič, Kolovrat, potem pa se počasi konča. Prišel sem do ideje, da se v krožnih turah naredi tisoč metrov vzpona. Sprva nisem vedel, ali bo kaj iz tega in ali ima to sploh smisel, potem pa sem odkril, kar sem sicer že vedel: da je Slovenija čudovita država. Takšnih cest in krajev, kot jih imamo mi, prej nisem poznal.

Vedno ste si želeli biti popularen pisec in da bi se po vaši literaturi snemali filmi in TV-serije. Zdaj, januarja, ste dobili nova nadaljevanja TV-serije, posnete po vaših knjigah. So občutja ob tem z nadaljevanji kaj drugačna?

Spremenilo se je to, da sem postal manj kritičen. Prej sem z napetostjo čakal, kaj bo, kje so ga »polomili«, zdaj pa lahko mirno gledam in uživam v nadaljevanki. Upam, da bo podobno z vsemi nadaljevanji. Je pa res dober občutek ponosa, ko vidiš na zaslonu izpisano, da je bila serija posneta po tvoji knjigi. To je zelo lepo.

Se danes počutite cenjeni kot pisatelj? Ali se vam še zdi, da vam to, da se ukvarjate s plezanjem in hkrati humor zbijata pisateljsko ceno?

Po eni strani se počutim zdaj, ko pišem kriminalke, celo manj cenjenega, ker za slovensko literarno občinstvo kriminalke ne veljajo za resno literaturo. Od knjige Svinjske nogice nisem dobil več kot ene nagrade, zadnjih nekaj let niti ne pridem več med nominirance. Kadarkoli se pojavi kakšna podelitev nagrad, povem doma svoji partnerki Mojci, da je ena stvar jasna: jaz te nagrade ne bom dobil. Ampak če izbiram med nagradami in mnenjem stroke na eni strani ter mnenjem bralcev in svojo televizijsko serijo na drugi strani, izberem drugo možnost.

Ste eden redkih pisateljev, ki lahko živi od svojega dela.

Ja, upam, da bo še nekaj časa tako ostalo. Ne bi se rad vrnil v prejšnje stanje. (smeh)

Vam je finančno zdaj kaj lažje?

Zdaj živim relativno lagodno v primerjavi s preteklostjo. Vem, da bo, ko v trgovini plačam s kartico, dovolj na računu, včasih nisem bil tako prepričan.

Glede na to, da živite na 50m2 in imate še dva otroka in psa, se umaknete in pišete v kavarni, kadar potrebujete mir?

Ne, delam doma. Zjutraj vstanem, pozajtrkujem, potem se usedem za računalnik in delam do prihoda otrok iz šole ali žene iz službe. Če je treba, delam seveda tudi popoldan. Ampak imam dovolj miru.

Nekoč ste potarnali, da ste oseba, ki se sekira, če ne dela in če dela. Poskušate tukaj najti kakšno ravnovesje, da bi se manj žrli na sploh?

To je bilo poleti, ker poleti se mi dejansko ne da delati. Sonce je, toplo je, vse me kar kliče ven in zdi se mi, da zapravljam življenje za računalnikom. Med tem sivim vremenom, ko tudi tema hitro nastopi, s tem nimam težav. Jesenski meseci so moji delovni meseci. (smeh)

Kaj pa zima?

Zima je lepša kot jesen, ampak tudi pozimi lahko delam.

Če odpotujeva še na čisti začetek vašega pisanja - junak prve verzije vašega romana, ki ste jo zavrgli, je bil zelo samozavesten jebiveter – nekaj, kar bi sami radi bili, pa niste. Ste od prve verzije do danes namesto prek svojega lika poskušali to karakteristiko vplesti v svoje življenje?

Na neki način se kot pisatelj ne moreš izogniti temu, da bi ustvaril svoj alter ego, torej človeka, kakršen bi rad bil sam. Temu sem se izognil tako, da Tarasu ni uspelo nekaj, kar meni je – on je moral zelo zgodaj opustiti alpinizem, česar meni ni bilo treba, zato je on bolj zafrustriran, kot sem jaz. (smeh) Se mi pa zdi, da vedno pišeš o sebi in o času, v katerem živiš. Lahko si izmisliš karkoli, ampak skozi glavnega junaka se izdaja tvoj pogled na svet. To je neizogibno.

Od nekdaj ste verjeli vase in radi sanjarite. Predvsem ste že kot otrok radi sanjali, da boste, ko boste veliki, postali superman. Se danes kdaj počutite kot superman, glede na to, kako dobro vam gre okrevanje po nesreči?

Kot majhen otrok sem si želel biti natakar ali gasilec, to pa zato, ker so bili natakarji tam, kamor smo hodili na morje, oblečeni v tako lepe obleke (vsaj takrat so se mi zdele lepe) z metuljčki. Pri gasilcih je bilo podobno. Šele ko sem začel pisati, sem se zavedel, da sem si to ves čas podzavestno želel početi, ampak sem takšno delo tako visoko cenil, da si svoje želje niti nisem upal priznati. Ko pa sem zael pisati, sem si za cilj zastavil, da bom, če bo treba, vztrajal 20 let, potem pa bom prešel na kaj drugega, če se s pisanjem ne bo izšlo. Imel sem prav, po 20 letih se mi je pisanje začelo obrestovati.

Dolga pot.

Ja. Ampak hitro mine. (smeh)

Vztrajnost je vaša močna točka, tudi ko so vas terapevtke na Soči vprašale, ali je vaš cilj, da se znate sami obleči, ste odvrnili, da je vaš cilj v eni uri priti na Krim.

Delovne terapevtke so me takrat poskušale potolažiti, da bodo poskrbeli, da se bom lahko sam oblekel in oprhal, morda celo šel sam v trgovino. Rekel sem, da to ni moj cilj, ampak da si želim priti v manj kot eni uri na Krim, ker sem bil to sposoben narediti pred nesrečo. Zdaj, ko sem dejansko spet začel hoditi na Krim, sem prišel na vrh v eni uri in desetih minutah. Počasi se bližam cilju. (smeh)

Vseeno ste omenili tudi strah pred gorami. Mislite, da boste nekoč spet plezali?

Človek se hočeš nočeš zave, da ni nesmrten. Saj to ve že prej, ampak temu ne verjame. Mislil sem, da bom že jeseni spet v hribih, vendar me je vmes zvilo v hrbtenici in nisem mogel hoditi, lahko sem samo kolesaril. Zdaj je ta bolečina mimo in zagotovo bom spet plezal, že celo leto plezam tudi na plezališčih in v plezalnem centru. Do kam bo prišlo to moje plezanje, pa ne vem in se s tem ne bom obremenjeval. Morda bo čisto rekreativno, morda pa se bom lahko spet lotil kaj težjega, bom videl.

Vaša partnerka se je vedno bala, da bo nekoč dobila klic, da se vam je nekaj zgodilo. Kako je bilo z njo, ko se je njen strah uresničil?

Vedno sem ji govoril, da vem, kaj delam, in da naredim vse, kar se da, da se mi ne bo nič zgodilo. Ravno ta dan, ko sem šel in se mi je zgodila nesreča, sem ji rekel, da je lahko povsem mirna, ker grem do vrha hriba po poti, kjer sem plezal že štirikrat prej in se mi zato nič ne more zgoditi. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo.