Letos še ne bo množičnega draženja

Hrana bo po novem letu dražja

Luka Tetičkovič
5. 12. 2021, 18.13
Posodobljeno: 5. 12. 2021, 18.17
Deli članek:

Predsednica upravnega odbora Trgovinske zbornice Slovenije pravi, da potekajo pogajanja glede podražitev hrane. Zagotavlja, da se bo dvig cen porazdelil po dobavni verigi. Potrošnik ga ne bi smel občutiti premočno.

Profimedia
Fotografija je simbolična.

Marija Lah ocenjuje, da se bodo stroški naraščanja surovin in energentov porazdelili po dobavni verigi hrane. Kdo bo nosil kolikšen delež podražitev, ne razkriva, a zagotavlja, da jih potrošnik ne bi smel pretirano občutiti.

Še vedno obžaluje, da se je zakonsko prepovedalo nedeljsko delo v trgovinah, pri čemer ocenjuje, da so trgovke za ta čas v trgovinah dobile primerno nadomestilo. Druga zgodba pa je bilo obdobje korone, ko te ključne delavke za svoj čas in tveganje niso dobile primernega dodatka.

Pred nami so, pravijo, težki meseci. Cene energentov potiskajo vse cene v nebo. Kakšne učinke pričakujete, da bo to imelo na cene izdelkov na policah trgovin?

Poudariti moram, da tokratni podražitvi namenjamo izjemno veliko pozornosti, predvsem medijske pozornosti. Takšne podražitve smo imeli že leta 2008 in 2013, 2015. Praktično vsako leto pa je prišlo do nekega dogodka, ki je vplival na podražitve tudi hrane.

Statistično gledano, to so podatki Sursa za obdobje januar–oktober 2021, glede na enako obdobje leta 2020 so cene hrane in brezalkoholnih pijač nižje za 0,7 odstotka. So se pa v okviru te skupine določene stvari podražile, določene pa tudi pocenile. Podražil se je na primer kruh, pocenili so se mleko, sir, jajca, podražila so se olja in maščobe ter zelenjava. To so glavne skupine, ki so doživele premike navzgor in navzdol.

Primož Lavre
Mariča Lah, predsednica upravnega odbora Trgovinske zbornice Slovenija

Res je, da predvsem zaradi podražitve borznih artiklov, kot so olja, energenti in nekatere druge stvari, ki vplivajo na proizvodnjo embalaže, in so to glavni motivatorji, ki naše dobavitelje, predvsem živilskopredelovalno industrijo, silijo v povišanje cen. Razprava med deležniki v agroživilski verigi je šla v smeri, da bi se te podražitve morale porazdeliti vzdolž celotne dobavne verige s ciljem, da bi jih potrošnik občutil čim manj. Ceniki že prihajajo, pogajanja potekajo. V letošnjem letu ne ocenjujem, da bi prišlo do kakšnega množičnega draženja artiklov v skupini hrana, se bo pa to po vsej verjetnosti zgodilo v prvem četrtletju prihodnjega leta.

Težko govorim o odstotkih, saj pogajanja še potekajo, zato ne bi želela vplivati na vtis ljudi, kaj se bo zgodilo. Računam, da bomo v prihodnjem četrtletju videli, kaj se bo dejansko podražilo, tudi glede na umirjanje cen na borzah. Če ste si ogledali poročilo ECB, je ta za prihodnje leto najavila nižjo inflacijo, kot je bila prvotno napovedana. To pomeni, da se cene na svetovnih trgih umirjajo. Če pogledamo konkretno energente, je v bistvu oktobra in novembra viden trendi rasti, ki pa je s sprostitvijo strateških rezerv v ZDA upadel, se sicer vrnil na neko določeno raven, vendar tam tudi obstal. V segmentu energentov, kot je surova nafta, ne pričakujemo kakšnih posebno drastičnih premikov. Tako ne bo pritiska na transport in upam, da se bo ta stvar umirila.

Proizvajalci primarnih surovin pravijo, da se te dražijo, kar se prenese na mesnopredelovalno industrijo in nato po celi verigi naprej. Ali tu pričakujemo kakšen šok?

V tem primeru je šok zagotovo bil, in sicer s podražitvijo gnojil, olj in krmil. Do tega šoka je že prišlo, vendar moramo vedeti, da tudi če govorimo o stoodstotnem povišanju cene gnojil, se to v enem kilogramu hrane pozna samo v nekem določenem minimalnem deležu. Ti odstotki izgledajo strašljivo, vendar pa je v končni enoti hrane to bistveno manjši del.

Kdo bo torej nosil breme te podražitve, če to ne bo potrošnik?

Kot sem dejala uvodoma, se mora breme porazdeliti vzdolž celotne verige. To je običajna praksa, vendar tokrat, zaradi covid razmer in posledic, tej porazdelitvi namenjamo toliko več pozornosti.

Potekajo pogajanja, kdo bo nosil katero breme?

Potekajo, koliko se bo hrana podražila, to pa pomeni, da bo šel učinek po celotni verigi navzdol. Do porazdelitve tega odstotka podražitve bo vsekakor moralo priti, saj vemo, da je konkurenca v Sloveniji med trgovinami izjemno visoka. Veliko je trgovin, veliko je različnih možnosti za zadovoljevanje potrošnikovih potreb, tudi meje so zelo blizu. V tem primeru govorim o nakupih v Avstriji in Italiji, zato moramo biti zelo pazljivi glede končnega učinka na potrošnika.

Bi lahko nekaj povedali o tem, kakšni so interesi trgovskih verig, ki so vezane na italijanski, avstrijski oziroma hrvaški gospodarski prostor?

Težko bi na kratko povedala, kakšne so razlike. Morda je posebnost, s katero se srečujemo v Sloveniji, proizvodnja domače hrane. Posebnost je v tem, da je proizvodnja domače hrane – govorim o proizvodnji kmetov in agrarnih skupnosti – zelo razdrobljena. Proizvaja se na majhnih površinah, kar pomeni, da je en kilogram tako pridelane hrane dražji kot v organiziranih večjih agrarnih kompleksih, kot jih imajo na primer v Italiji pa tudi v Avstriji. To pomeni, da je proizvodnja domače hrane še nekoliko dražja od primerljive v teh državah.

To vprašanje je povezano z vprašanjem, koliko več je domači potrošnik pripravljen nameniti domači hrani. Pred leti, okoli leta 2010, 2011, je bil ta delež 15-odstoten. Toliko več smo bili pripravljeni plačati za doma proizvedeno hrano. Zdaj se ta delež giblje tam nekje do deset odstotkov. Tu pa nastopi vprašanje slovenske kmetijske politike, kako bo vplivala na povečano samooskrbo, kako bo subvencionirala to razliko v višji pridelovalni ceni proizvoda v Sloveniji v primerjavi z denimo proizvodom v Italiji.

Ste pripravljeni razkriti, kakšna stališča boste danes zastopali na posvetu državnega sveta? Gre namreč za posvet o skupni kmetijski politiki ...

Danes se bomo seznanili o skupni kmetijski politiki, nanjo je kar nekaj pripomb kmetijskih zvez. Tudi ministrstvo za kmetijstvo je podalo svoje. Če bo šla debata v to smer, bo moje vprašanje namenjeno strategiji povečanja samooskrbe v Sloveniji.

Ali opažate, da se navade potrošnikov še kako drugače spreminjajo?

Potrošnik se nenehno spreminja. To obdobje covida, ki ga preživljamo, pa je še prav posebej vplivalo na spreminjanje potrošniških navad. Potrošnik je mnogo bolj racionalen. Dejstvo je, da veliko več hrane v tem obdobju pripravlja doma. Nakupuje izključno in samo na osnovi vnaprej pripravljenega seznama. To pomeni, da je impulzivnih nakupov čedalje manj. Dejstvo je tudi, da potrošnik danes, pa tudi že pred covidom, obišče za en nakup do tri trgovine, medtem ko je bil pred desetimi leti navezan na eno trgovino.

Torej pozorno spremljamo akcije, ki so v trgovinah, in se na podlagi tega odločamo?

Točno tako. Ne smemo pa pozabiti še na porast internetne prodaje. Slovenija je doživela prav poseben premik. Namreč delež uporabnikov interneta v Evropi, ki so kdaj kupili kaj prek spleta, je 73 odstotkov. V Sloveniji smo bili še pred dvema letoma pri 63 odstotkih, danes smo pri 72 odstotkih. Nakupi prek interneta v dejavnosti trgovine na drobno so se v obdobju januar–september 2021 glede na enako obdobje predkoronskega leta 2019 povečali za 114 odstotkov. Vendar v celotni prodaji, v celotni realizaciji slovenske trgovine, to praktično pomeni komaj slabe štiri odstotke. Tega je še vedno malo, ampak je velik razvojni premik tudi v tej smeri. Potrošnik se je izobrazil in kupuje prek spleta.

Iz ZDA poročajo o zatonu velikih trgovskih središč. Je to slutiti tudi pri nas?

Letošnja strateška konferenca v trgovini je pokazala prav na to. Vendar so za razliko od ameriških nakupovalnih središč naša bistveno manjša. Če pogledava denimo zadnje zgrajeno, tj. Aleja v Ljubljani, ima zametke novih arhitekturnih tendenc – veliko zelenja, veliko rekreativnih, družabnih površin. To gre v tej smeri. Ne pričakujem, da bi se trgovska središča zapirala. Pričakujem pa, da se bo začel nekoliko bolj intenzivno razvijati pojav manjših priročnih trgovin, trgovin v stanovanjskih naseljih ali pa trgovin zunaj mest.

Torej se trend obrača?

To je dejstvo, temu bo treba slediti.

Na spremembo potrošniških navad je vplivala tudi ukinitev nedeljskega dela. Kako ste vi to občutili?

Težko vam povem v deležu, koliko se je obseg zmanjšal zaradi ukinitve nedeljskega dela, a se je nedvomno. Čutimo tudi odliv nekaterih kupcev v tujino – na Hrvaško, v Avstrijo in Italijo. Težko je govoriti o odstotkih, saj je bilo ob uveljavitvi zakona že covidno obdobje, tako da se je učinek pokazal tudi v izgubi delovnih mest (11.000 izgubljenih delovnih mest).

Zelo pogrešamo nedeljsko delo, ne samo mi v trgovini, temveč tudi nekateri potrošniki.

Nenavadno je, da se je to moralo urediti z zakonodajo, ampak nenavadno je tudi to, da zaposleni niso bili primerno kompenzirani za nedeljske nadure. Tukaj je bilo precej mahinacij, če se tako izrazim.

Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine ima za delo v manj primernem delovnem času – torej ob nedeljah in praznikih – najvišji dodatek od vseh dejavnosti.

Koliko je to?

To je 100 odstotkov urne postavke in ne manj kot 6,05 evra na uro za delo ob nedeljah ter 250 odstotkov za delo na praznike. Kar se tiče kompenzacije, mislim, da pri tem ni bila narejena nobena krivica. Je pa sila nenavadno, da je Slovenija pravzaprav regulirala obratovalni čas neke gospodarske dejavnosti z zakonom. Nam je žal, da se je to zgodilo, ampak dejstvo je, da zakon tako pravi, tudi ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti. In tako bo tudi ostalo.

Vi torej ocenjujete, da so se določbe kolektivne pogodbe, ki jih omenjate, upoštevale?

Mi kot zbornica kršitev nismo zaznali, prav tako republiški inšpektorat, ki je iz leta v leto na področju trgovine ugotavljal manj kršitev. Na osnovi tega bi rekla, da so delodajalci v glavnem spoštovali določbe kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine.

Zaposleni so bili tudi na prvi frontni liniji tega covidnega obdobja. Bi ocenili, da so bili primerno kompenzirani za svoje delo?

Možnost covid dodatka je bila na začetku razglašene epidemije dana tudi za trgovce. Torej, delodajalec je imel možnost, da je po tem uveljavljal tovrstno nadomestilo iz državnega proračuna. Covid dodatek se je v drugih dejavnostih širil, za trgovino pa se je zaključil, torej ga ni bilo več.

Trgovci so bili brez dvoma na prvih frontnih linijah, Slovenija je bila tudi ena redkih držav, ki ni utrpela pomanjkanja blaga v covidnem obdobju. Mnoge države so imele hude krize pri oskrbovanju. Trgovci so bili brez dvoma zelo na udaru in še vedno so, tako glede pripomb potrošnikov zaradi nadzora pogojev PCT v tehničnih trgovinah, v živilskih pa zaradi opominjanja glede razkuževanja rok, nošnje mask in vzdrževanja primerne razdalje.

Se vam zdi pošteno, da je država prepustila trgu, da preverja pogoj PCT, namesto da bi sama to rešila drugače?

Moram reči, da je bila Trgovinska zbornica Slovenije ena prvih, ki se je zavzemala za obvezno cepljenje – ali po starostnih skupinah ali po dejavnostih. Tukaj žal nismo bili uslišani, vemo, kaj se je zgodilo z zakonom, da ni bila podana podlaga v tej smeri. Mi smo to zagovarjali predvsem zato, ker so bile določene dejavnosti v trgovini zaprte več mesecev. Zgodila se nam je strašno velika gospodarska škoda. V želji, da gospodarstvo ne bi znova utrpelo teh negativnih učinkov, smo zagovarjali obvezno cepljenje.

Je pa prišlo do tega, da se v zadnjem obdobju bolj podrobno nadzoruje izvajanje pogoja PCT, čemur ne nasprotujemo.