Na mejnem območju v gozdu naj bi bilo ujetih med štiri in pet tisoč beguncev in migrantov s kriznih območij, ki v mrazu živijo v nevzdržnih razmerah začaranega kroga med Poljsko in Belorusijo. Zahodne države namreč beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka obtožujejo namernega ustvarjanja migrantske krize na meji z EU. V povračilo za sankcije, ki jih je proti Belorusiji uvedla EU, naj bi namreč pred meseci začel načrtno spodbujati in tudi organizirati prihode bližnjevzhodnih migrantov, ki jih nato množično odvažajo na mejo s Poljsko. »Poljska pa je, namesto da bi reševala situacijo, vzpostavila trikilometrsko prepovedano območje vzdolž meje, kamor ne sme nihče razen vojske in lokalnih prebivalcev. Novinarjem, zdravnikom in humanitarnim organizacijam je poljska vlada preprečila dostop, ne želijo, da ljudje vedo, kaj se dogaja. Tu je začel zvoniti alarm, da se je treba na lastne oči prepričati, kaj se tam dogaja. Kar sem videla, je bilo neprimerno grozljivejše od tistega, kar sem si predstavljala! Na Poljskem so se spontano organizirale humanitarne organizacije in začele pomagati ljudem ob meji. Z mnogimi sem govorila, gre za ljudi iz Afganistana, Sirije, Iraka, ki bežijo, da bi zaščitili svoje življenje – prvi, ker so manjšina, ki jo preganjajo talibani, drugi, ker so razmere nevzdržne, tretji pa se bojijo okrutne Islamske države. Lukašenkova propaganda jih pod pretvezo, da jim bo omogočen vstop v EU, kjer imajo pravico zaprositi za politični azil, ker prihajajo z vojnih območij, zvabi v Minsk (za določeno ceno) – ljudje so mi sami govorili o tem. Tam jim vojska pobere denar, potne liste, tudi telefone in jih pusti na beloruski meji. Absolutno nesprejemljivo pa je, da se poljska vojska vede enako, prekršila je vse mednarodne konvencije o beguncih, tepta človekove pravice, govorijo o vojni, odzivajo se z vojsko, ograjo, nasiljem. Grdo ravnajo z ljudmi, ki so zapustili svoje domove v jesenskih oblačilih, popolnoma nepripravljeni na to, kar jih čaka.«

fijavz polona - foto sašo podgoršek
Sašo Podgoršek
Polona Fijavž se je pretresena vrnila iz poljsko-beloruske meje.

Najmlajši je imel štiri mesece. Polona se je s snemalcem prebila zelo blizu trikilometrskega prepovedanega območja, kjer se z novinarji srečujejo predstavniki humanitarnih organizacij. »V interesu jim je, da smo prisotni novinarji, ko ljudje zaprosijo za politični azil, da smo priče. Včasih potem uspe. Dve humanitarni organizaciji, ki tu delujeta, sta med migrante nekako razširili kontakte, da jih pokličejo, ko se jim uspe prebiti izven tega prepovedanega trikilometrskega območja in jih lahko dosežejo.« S snemalcem sta tako, s pomočjo klica humanitarcev, prišla do skupine sedemnajstih ljudi, še preden jih je dosegla vojska. »Ne veš, ali bi jim pomagal, jih tolažil, spraševal. Tri dni so bili na tem mestu v gozdu, kjer je nemogoče preživeti, najmlajši med njimi je imel komaj štiri mesece. Bili so na robu moči. Kadar pridejo do ljudi, humanitarne organizacije pokličejo zdravnike in vojsko. To konkretno skupino je poljska vojska že štirikrat odpeljala nazaj do beloruske meje in jih tam dobesedno 'odvrgla'. Ker smo bili tokrat prisotni novinarji, so imeli več možnost, da dobijo politični azil. Čeprav nismo izvedeli, kaj se je potem zgodilo z njimi. Ti ljudje, ki so tam ujeti, uradno ne morejo nikamor – beloruska vojska jih ne pusti nazaj v Belorusijo, poljska pa ne na Poljsko. Po podatkih je zaradi podhladitve umrlo 14 ljudi, nazadnje pred dnevi 11-leten deček. Eden od beguncev, s katerim sem govorila in so ga rešili ter peljali v bolnico, je povedal, da je 21 dni pil vodo iz mlak in jedel listje. Res je neverjetno, da je kaj takega mogoče na mejah EU v 21. stoletju,« je bila pretresena.

Ne bodo umirali na naših dvoriščih. »Na tem delu vlada izredno stanje. Vojaki so na vsakem koraku, naju s snemalcem so večkrat ustavili in pregledali avto, ali morda nimava v njem kakšnega migranta. Lokalni prebivalci jim pomagajo kljub prepovedi. Pravijo, da jim niti vest niti vera ne dovolita, da bi dopustili, da bi jim ljudje umirali na dvoriščih. Kršijo zakone, odloke in ilegalno pomagajo ljudem. Srečala sem gospo, ki dela v Beloveškem gozdu, zadnjem zaščitenem evropskem pragozdu, in vsak dan v službo s seboj nosi polne nahrbtnike hrane, odej, meče jih tudi čez belorusko mejo in ljudem na ta način pomaga. Domov je ilegalno peljala družino z dvema majhnima otrokoma in poklicala zdravnika iz humanitarnih organizacij. En teden so potrebovali, da so si toliko opomogli, da so začeli hoditi in govoriti. Humanitarne organizacije in lokalni prebivalci res nesebično pomagajo tem ljudem. Na Poljskem so migrante prikazali kot teroriste, posiljevalce in pedofile, da bi prestrašili ljudi. Politika je tako na meji ustvarila vsesplošen moralni, legalni in humanitarni kaos. Trpljenje migrantov pa je neizmerno. Kdo bi šel na tako pot z majhnimi otroki, nosečo ženo, če ne bi verjel, da je pot varna? Srečala sem Afganistanca z majhnim otrokom in nosečo ženo. Preverila sem ga na družbenem omrežju. Delal je za veliko afganistansko podjetje, bili so zelo dobro situirani. Je pa pripadnik manjšine Hazari, ki jo talibani iztrebljajo. Ko so pobili družino prijateljev iz iste manjšine, je ponoči spakiral dva kovčka in na vrat na nos so zapustili dom. Najprej so šli v Iran, a jim tam ni uspelo dobiti političnega azila. Ker so imeli denar, so si kupili letalsko vozovnico do Rusije in tam prav tako zaprosili za azil. Rekli so jim, naj gredo v Minsk, kjer je vse organizirano za pridobitev azila. Pa se je zgodilo, kar se je. Nekako so se prebili na Poljsko in Poljaki so se jih usmilili, ker je žena krvavela. Poklicali so zdravnike in vsi trije so bili kar nekaj časa v bolnišnici, da so si opomogli. Sirci in Afganistanci imajo malo več možnosti, da jih Poljaki sprejmejo, drugih se pa tu in tam usmilijo le, če so življenjsko ogroženi. Nekateri bi se tudi vrnili v svojo državo. Govorila sem z gospodom, ki je rekel, da se raje vrne v Sirijo in umre tam kot na meji, pa ga niti nazaj ne pustijo.«

To je travma za vse. Polona je na Poljskem preživela pet dni: »Ko sem šla vsak dan prezebla po nekaj urah v gozdu na toplo v svojo sobo, kjer niti okna ne odpreš, ker je zunaj tako mrzlo, sem se počutila grozno ob misli na vse tiste družine z otroki, ki bodo še eno mrzlo noč preživele zunaj. Ti pa ne moreš nič. Ljudje, ki tam živijo, so tej nemoči priča že tri mesece. Situacija se ni spremenila – ni nobenih namestitev, pomoči, ničesar. Ljudje pomagajo, kolikor morejo, pa jim migranti kljub temu umirajo na dvoriščih. Tako pripadniki humanitarnih organizacij kot lokalci samo jokajo. To je velika travma za vse. Neko dekle iz humanitarne organizacije je reklo, da je najhujši trenutek, ko vidiš upanje v očeh otročkov, ko jim prineseš oblačila, hrano, odeje, potem pa pride vojska, jih strpa v avtomobile in spet odpelje nazaj v gozd in morajo vso pot opraviti še enkrat. Jaz sem bila samo opazovalka, pa mi je bilo izredno težko. Ne morem si niti predstavljati, kako je ljudem, ki te podobe doživljajo vsak dan! To so nečloveške razmere. Ne vem, kaj se nam je zgodilo kot družbi, da smo prišli do tako nizke točke.«

Upanje ostaja. A kljub temu je veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, tudi pri nas. »To daje upanje! V Sloveniji sta se sprožili dve veliki akciji zbiranja pomoči za te ljudi, v sodelovanju s tamkajšnjima humanitarnima organizacijama,« je bila vesela. Če nisi priča dogajanju, težko verjameš, da se kaj takega resnično dogaja. Zelo dragoceno je, da ima RTV Slovenija dopisnike, ki lahko o takih stvareh poročajo s kraja dogodka in ne zgolj posredno od drugih medijev,« je za konec povedala novinarka, ki so jo dogodki na poljsko-beloruski meji globoko pretresli.

Se končno premika?

Nekaj dni po pogovoru z Polono Fijavž smo izvedeli, da se je na poljsko-beloruski meji kljub vsemu začelo nekaj premikati. Nemška kanclerka Merklova je sprožila diplomatske pobude, kljub temu da gre za režim, ki ga Evropska unija ne priznava. Beloruski predsednik Lukašenko je zdaj omogočil osnovno pomoč ljudem ob meji, celo zasilne prenočitve v izpraznjenih skladiščih, nekatere so začeli vračati proti Minsku. A je v gozdu še vedno ujetih na stotine ljudi.