Plačujemo 2 odstotka več za hrano kot ta čas lani

Kruh slovenskih delavcev trši in tudi dražji od nemškega

Antun Katalenić
24. 8. 2021, 13.30
Deli članek:

Kot so vedeli že stari Rimljani, je za ohranjanje miru v družbi potrebno dvoje: kruha in iger. Z inflacijo cen hrane prvi postaja vse dražji in tako manj dostopen.

Andrej Križ
Med pandemijo se je marsikdo sam lotil peke kruha.

STA
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je predavatelj na ljubljanski biotehniški fakulteti.

Ustavitve gospodarstev, zaprtje javnega življenja, prekinjene dobavne verige, okrevanje gospodarstev, zadržano povpraševanje … Vse to so razlogi za fenomen, ki ga te dni čutimo vsi potrošniki – inflacija.

Območje z evrom je julija na letni ravni zabeležilo 2,2-odstotno inflacijo, v celotni EU pa so se cene življenjskih potrebščin zvišale za 2,5 odstotka. Julijsko inflacijo so poganjale predvsem višje cene energije (+ 1,34 %), takoj za energijo pa so sledile podražitve hrane, alkohola in tobaka (+ 0,35 %), ugotavlja evropski statistični urad Eurostat. Najvišjo letno inflacijo so julija zabeležile Estonija (+4,9 %) ter Poljska in Madžarska (po +4,7 %), Slovenija pa kroži okoli povprečja EU z dvoodstotno rastjo cen. Za Slovenijo velja, da so za letno inflacijo najbolj krive podražitve naftnih derivatov, mesečno, v višini 0,4 odstotka, pa višje cene počitniških paketov. Cene hrane in brezalkoholnih pijač so zrasle za dva odstotka, kruh in izdelki iz žit pa za 1,4 odstotka. Sodeč po napovedih gibanja cen hrane na globalnih trgih je pričakovati, da bodo te še naraščale.

Projekcije za naprej

Raziskava Mednarodnega denarnega sklada iz junija letos sicer opozarja, da je trend naraščanja cen hrane bil opazen še pred pandemijo, ga je pa ta še dodatno pospešila. Ta problem disproporcionalno prizadene revnejše države in njihove prebivalce, občuten pa je tudi v tako imenovanih razvitih državah. Po začetnem šoku ob nastopu pandemije so se trgi prilagodili novi realnosti, a obeti niso nič kaj dobri. Izjemna rast cen ladijskega prometa, kjer beležijo tudi do 200- ali celo 300-odstotno inflacijo, bo sčasoma bolj občutna tudi pri hrani, globalno gledano porazna letina pšenice pa potiska cene pridelkov navzgor. Po indeksu cen kruha in žitaric, ki ga je za leto 2020 objavil Eurostat, je Slovenija nad evropskim povprečjem (100 na indeksu). Indeks razkriva bistvene razlike med članicami EU, tako je najcenejši kruh v Romuniji kar 2,5-krat cenejši kot na Danskem, kjer je kruh najdražji in primerljiv zgolj s Švico in Norveško, ki pa nista del EU. Dancem tako na lestvici sledijo Avstrijci, Slovenija pa je v družbi z južno sosedo Hrvaško, Španijo in – zanimivo – Nemčijo, ki ima najmočnejše evropsko gospodarstvo. Pod povprečjem najdemo praviloma države iz Srednje in Vzhodne Evrope ter Nizozemsko.

Eurostat
Potrošniške cene za kruh in žitarice v letu 2020.

Po podatkih Statističnega urada RS smo lahko v letu 1991 s povprečno mesečno neto plačo kupili 397 kilogramov kruha, največ (571 kilogramov) kruha smo lahko kupili leta 1997, najmanj (389 kilogramov) pa leta 2002. Leta 2020 smo za povprečno mesečno plačo lahko kupili 449 kilogramov kruha (13 odstotkov več kot leta 1991). Če za primer pogledamo ceno kruha: leta 1991 je bila cena kilograma kruha, preračunano v evre, 0,11 evra. Leta 2020 je bila povprečna cena kilograma kruha 2,42 evra, kar je natančneje za 2100 odstotkov več.

Stroški štruce

Za STA je agrarni ekonomist Aleš Kuhar o podražitvah že junija dejal: »Vesel bi bil, če bi trgovci, kot napovedujejo, absorbirali del podražitev,« in opozoril, da se hkrati tudi trgovcem višajo stroški dela in energentov. Prakse trgovcev pri tem, kako prenesejo stroške na maloprodajne cene, pa so zelo različne. Dodal je, da kmetijske surovine predstavljajo majhne deleže v vseh stroških, ki jih potrošnik plača za določeno hrano. Običajno je tako, da je največji posamezni strošek, ki ga plača potrošnik, ravno strošek trgovske storitve, je pojasnil predavatelj na ljubljanski biotehniški fakulteti.

A ne glede na nadaljnji razvoj dogodkov bodo, kot vedno, posledice rasti najbolj čutili najrevnejši, torej tisti, ki so na robu lakote, in tisti, ki ostajajo nezaščiteni pred koronavirusom zaradi nepravične globalne porazdelitve cepiv. Za domače reveže pa velja ponoviti izjavo premiera Janeza Janše iz leta 2007, ko je po sestanku s sindikati dejal: »Če v vseh smetnjakih po mestih vidimo štruce kruha, ne pomeni, da je zadeva alarmantna.«

Ali bo v svojem tretjem mandatu pokazal kaj več razumevanja, bo kmalu jasno.