Dolgotrajne priprave so minile, uspešno je prestala tudi olimpijski test in se v domovino vrnila z zlato kolajno. Sledil je naporen ritem slavij, najprej na brniškem letališču, nato na Kongresnem trgu v Ljubljani in za konec še veličasten sprejem, ki so ga 22-letni Korošici iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu pripravili v domačem kraju. A za uspehi posameznega športnika vedno stojijo manj izpostavljeni obrazi, brez katerih bi bila pot še bolj trnova.
Krajnik, ki je svojo trenersko pot začel že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in ki je sodeloval s številnimi vrhunskimi plezalci, je bil tudi trener slovenske mladinske in članske reprezentance, dve leti pa je poveljeval tudi avstrijskim plezalcem, ki so pod njegovim vodstvom nizali uspehe. Konec leta 2019 je postal trener danes daleč najboljše plezalke na svetu Garnbretove.
»Decembra 2019 sem v kavarni za mizo sedla z Romanom Krajnikom, naredila sva načrt za osvojitev sploh prve olimpijske zlate medalje. V resnici sploh nisva spregovorila o zmagi, oba sva vedela, da trenirava za ta cilj,« je včeraj na Facebooku zapisala Korošica, ki je dodala, da pot na olimpijske igre brez njegove podpore ne bi bila možna. »Časa, napora, energije, potrpežljivosti, odrekanja, spodbude, stresa in načrtovanja, vsega, kar je vložil v to, da sem uresničila svoje sanje, nikoli ne bom pozabila.«
»Nikoli nisi dvomil v moje sposobnosti. Vedno si me poslušal, me bodril in me miril. Vem, da to ni bilo lahko. Trdo sva garala in vsak dan dala 100 odstotkov,« je svojemu trenerju še sporočila Garnbretova, se mu »iz dna srca zahvalila« ter se ozrla proti skupni prihodnosti, ki se je po lastnih besedah že veseli. »Medaljo okoli vratu morda nosim jaz, a si ti razlog, da je bilo to sploh mogoče,« je zaključila.
