Svoje mnenje je podala kulturno; v besedah, ki jih je izbrala, da bi to sporočila, ni bilo nič spornega, žaljivega, netolerantnega. Je pa vse našteto dobila servirano nazaj, in to na tretjo potenco. Nekaj časa ji je še uspelo moderirati klimo pogovora pod svojo objavo, potem pa se to ni več dalo. Usul se je plaz – doživela je verbalni napad od tistih, ki so podporniki vlade. »Naši« so ji namreč dali jasno vedeti, da ker »ni njihova«, jo lahko vržejo v svojo centrifugo na 1600 obratov in jo »zmeljejo«.

Retorika komentarjev na njen izvorni tvit se je iz minute v minuto stopnjevala. Tako smo od »smrklje« prišli do »za take, kot si ti, je škoda zraka« in »da se ti ne bo kaj zgodilo, pazi se«, »te protestnike bo treba trdo prijeti, jih počakati za kakšnim vogalom« in podobnih grobosti, ki so že bolj dišale po grožnji napada na življenje in telo. Eno je človeka žaliti, drugo pa mu celo groziti, da mu boš nekaj naredil. Na oboje bi se lahko avtorica zapisa odzvala tako, da bi vpletla policijo in prijavila žaljenje ter grožnje zoper življenje in telo.

Upam, da je, če tega ni storila, pisce komentarjev naznanila vsaj Spletnemu očesu, prijavni točki, ki se ukvarja s spletnim sovražnim govorom. Oni so tisti, ki obravnavajo sporne internetne vsebine, in v kolikor zaznajo elemente nezakonitosti, primere pošljejo v presojo policiji. Ta potem oceni, ali je primer dovolj trden, in če je, v sodelovanju s tožilstvom pripravi kazensko ovadbo.

Verjetno bi me marsikdo med vami zdaj opozoril na svobodo govora, češ, saj imate pravico reči, kar želite, in kakorkoli vas je volja, vendar ne pozabite, da svoboda govora vedno pride v paketu, ki vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti. Se zavedamo svojih?!

Ta svoboda ima torej vseeno nekatere omejitve, in sicer zaradi spoštovanja pravic ali ugleda drugih, zaradi zaščite nacionalne varnosti ali javnega reda, javnega zdravja ali morale. Tako je pri upravičevanju omejitev svobode govora pomembno omeniti »načelo užaljenosti«, ki opredeljuje omejitve izražanja glede na to, ali šteje za žaljivo, ob upoštevanju dejavnikov, kot so obseg, trajanje, motivi govorca in možnost, da bi se temu izognili.

Izgovorov za nespoštljivo izražanje, ko se poslužujemo nesprejemljive in neprimerne komunikacije, torej ni. Svoje, karkoli že, je mogoče povedati na stotine uglednejših načinov. In ne pozabite (no, saj enako velja tudi zame): s tem, kako boste povedali, kar imate v mislih, boste ogromno sporočili o sebi. Aja, saj kdo pa ste vi? Ker najbolj »pogumni« v besedah so tisti, ki na spletu nastopajo brez svojega pravega imena in priimka.

Anonimnost daje krila in zalet tudi tistemu, česar si iz oči v oči, v živo, ne bi izrekli nikoli. Mislim, da je čas, da se začnemo pogovarjati o tem, kako bomo nekatera splošno sprejeta pravila obnašanja med ljudmi preslikali v virtualni svet. V tej luči zagotovo v prihodnosti spleta ne vidim več anonimnih računov, s katerih zdaj uporabniki še posebno korajžno komunicirajo na način, ki ga izpostavljam. Umaknimo drug z drugega revolverje neprimernosti, nespoštljivosti. Začnimo tukaj. Drugo bo sledilo.

Polona Krušec, novinarka

polona.krusec@svet24.si