EMILIJA STOJMENOVA DUH

Zakaj je inženirka elektrotehnike izstopila iz vladnega Strateškega sveta za digitalizacijo

Antun Katalenić
12. 6. 2021, 18.50
Posodobljeno: 13. 6. 2021, 11.15
Deli članek:

Digitalizacijo bi morali gledati skozi prizmo razvoja družbe, pravi Emilija Stojmenova Duh.

STA
»Problem pri tem svetu je sama sestava, saj večina članov izhaja iz različnih IKT-podjetij, potem pa hitro prideš do tega, da ima nekdo osebni interes.«

Emilija Stojmenova Duh je še kot najstnica v Slovenijo prišla iz Makedonije z željo po izobrazbi. Po uspešno zaključenem študiju je leta 2013 na Univerzi v Mariboru opravila še doktorat s področja elektrotehnike. Čeprav je glasna nasprotnica aktualne vladajoče opcije, je sprejela vabilo k sodelovanju v svetu za digitalizacijo, katerega vodenje je bilo zaupano Marku Borisu Andrijaniču, predstavniku Uberja. Stojmenova Duh je preteklo nedeljo Andrijaniča in premierja Janeza Janšo obvestila, da izstopa iz tega neformalnega posvetovalnega telesa, kot razlog pa je navedla, da je prišla do spoznanja, da gre pri svetu za digitalizacijo bolj za marketinško kuliso kot za strateško, vključujoče in transparentno načrtovanje digitalizacije.

Kolikokrat se je srečal Strateški svet za digitalizacijo in kakšne so vaše izkušnje glede njegovega delovanja?

V celotni sestavi se je svet srečal enkrat v živo, na Brdu, potem pa smo se razdelili v delovne skupine in zadnja srečanja so bila v okviru le teh, potekala pa so enkrat na teden. Jaz sem bila v delovni skupini izobraževanje ter v delovni skupini javna uprava in družba.

Ali je prezapleteno, če vas prosim, da naštejete predloge oziroma vsaj opišete, v kateri smeri ste razmišljali?

Moji predlogi v skupini javna uprava in družba so bili e-volitve, e-referendum, v celoti digitalne storitve v javni upravi. Potem sem sodelovala še pri predlogu o registraciji vozil, da bi bila ta bolj digitalna, tako da bi bila povezana z bazo zavarovalnic. V skupini izobraževanje pa so bili moji predlogi posodobitev učnih načrtov na način, da bomo vsi prebivalci Slovenije skozi formalno izobraževanje dobili digitalne kompetence. Moj predlog je bil še ta, da damo digitalni vavčer za tiste, ki so že zunaj izobraževalnega procesa, da na tak način pridejo do digitalnih kompetenc. Če že zdaj imamo turistične vavčerje, je bila moja ideja, da vsaj 20 odstotkov prebivalcev lahko dobi ta digitalni vavčer, se udeleži usposabljanja in ga potem, za dodatno motivacijo, lahko izkoristi za različne kulturne, turistične ali kakršnekoli druge namene. Digitalni vavčer je bil izbran za prvi paket, ostali predlogi pa ne.

Ali ste o tem, kateri predlogi bodo izbrani, glasovali znotraj skupin?

Ne. Priznam, da me je malo zmotilo, ker je o tem odločal predsednik, predvidevam, da skupaj z vodjami teh delovnih skupin.

STA
»S korono smo videli, da brez digitalizacije ne bi mogli niti delati niti se izobraževati.«

Kar zadeva samo digitalizacijo, se zdi, da ponujate logične rešitve, še posebej na področju digitalnih storitev v javni upravi. V tem smislu me zanima, ali se vam zdi oblikovanje posebnih svetov za takšne zadeve smiselna zadeva. Rešitve, ki jih ponujate na upravni ravni … Ali se ne bi te morale že same po sebi, po neki inerciji, vpeljati? Če smem komentirati, jaz vse skupaj doživljam kot nekakšno pretirano mikroupravljanje.

Popolnoma se strinjam z vami, da bi veliko teh stvari morali kot država storiti že prej. Da, ne gre za nobene revolucije, ampak zgolj za sledenje spremembam. Popolna evolucija. Žal se je izkazalo, da v Sloveniji ne znamo slediti tem spremembam, zato sem, ko je bil ustanovljen ta strateški svet, tudi razmišljala v smeri: »Okej, če je to način, da pridemo do teh rešitev, v redu.«

Je pa problem pri tem svetu od začetka sama sestava, saj večina članov izhaja iz različnih tehnoloških podjetij, potem pa hitro prideš do tega, da ima nekdo osebni interes, ker digitalizacijo pri nas že od zmeraj gledamo skozi prizmo teh podjetij, namesto da bi gledali skozi prizmo razvoja družbe. Tudi pri razpravah o javni upravi ni bilo predstavnikov javne uprave, bil je zgolj en župan. V delovni skupini za zdravstvo ni bilo zdravnikov. Nevladne organizacije, z izjemo Simbioze, tudi niso bile vključene. Predvsem pa – in na to sem opozorila na prvem sestanku – se moramo zavedati, da gre pri digitalizaciji večkrat za neki strah. Ljudje digitalizacije ne sprejemajo, ker je ne razumejo, se bojijo in prav tukaj vidim vlogo raznih antropologov, komunikatorjev, ne nazadnje tudi filozofov, skratka ljudi iz družbene in humanistične sfere, ki bi ljudem znali predstaviti, kaj pomeni digitalizacija. In teh v strateškem svetu ni. Ko smo se pogovarjali o digitalizaciji šolstva, smo bili prisotni predvsem predstavniki visokega šolstva, ni pa bilo učiteljev. Zaradi teh pomanjkljivosti sem imela že od začetka neke pomisleke, ali bo to dejansko uspešno.

Kaplja čez rob je za vas bila objava poročila bruseljskega možganskega trusta Bruegel, ki je Slovenijo uvrstil na samo dno po odstotkih, namenjenih za digitalizacijo, med vsemi nacionalnimi načrti za okrevanje in odpornost. Številke so dan pozneje vendarle popravili, a vi niste spremenili svoje odločitve o izstopu, saj ostaja dejstvo, da Slovenija pri digitalizaciji le za malo presega minimum, ki ga od nje zahteva Evropska komisija. Ali kupite argument vlade, češ da to ni edini sklad oziroma mehanizem, iz katerega lahko Slovenija črpa denar, tako da ni treba sklepati prehitrih zaključkov?

Ta Načrt za okrevanje in odpornost ni izolirana stvar, tudi ostali dokumenti ne obstajajo v vakuumu. Mi moramo pogledati, kakšno je izhodiščno stanje. In naše stanje nam pokaže DESI (angleška kratica za indeks digitalnega gospodarstva in družbe). Po tem indeksu je Slovenija pod povprečjem EU in je na 16. mestu. Največji razkorak je opaziti pri uporabi interneta. Tukaj smo precej pod povprečjem, zaostajamo pa tudi pri digitalnih javnih storitvah. Zaostajamo tudi na področju povezljivosti, kjer ne vlagamo več dovolj, podobno je pri človeškem kapitalu. Vsi se zdaj ukvarjajo s temi številkami, ampak niti ni pomembno, ali je digitalizaciji namenjenih 20 ali 21 odstotkov, bistveno je, da vidimo, kje smo slabi, iz poročila Bruegla pa lahko razberemo, kam bomo usmerili investicije. Kot rečeno, smo ugotovili, da je največji razkorak pri uporabi interneta, posledica, zakaj je tako, je tudi to, da prebivalci Slovenije nimajo digitalnih znanj in veščin. Iz poročila pa se vidi, da Slovenija namenja zgolj pet odstotkov za reskill and upskill oziroma izobraževanje in usposabljanje za pridobitev digitalnih veščin. Za digitalne javne storitve, kjer ponovno zaostajamo, namenjamo samo deset odstotkov, za širokopasovne storitve bomo namenili samo dva odstotka, 56 odstotkov denarja pa ni kategoriziranega in še ne vemo, za kaj ga bomo namenili. In če pogledamo spet po tej lestvici DESI, se lahko ozremo na ostale države, ki so okoli povprečja – Nemčija bo za digitalizacijo namenila 52 odstotkov vseh sredstev, Avstrija 40 odstotkov, mi pa 21 odstotkov.

V poročilu Bruegla lahko tudi vidimo, da je Slovenija edina država poleg Danske, ki po kategorizaciji naložb glede na gospodarski sektor, na področju izobraževanja vlaga nič evrov. Ampak Danska je tretja na DESI in mogoče tega niti ne potrebuje. To, kar razlagajo, da NOO ni edini sklad oziroma mehanizem, iz katerega lahko Slovenija črpa denar, drži. Ampak drži tudi to, da ima vsak sklad oziroma mehanizem svoje posebnosti in pravila, za kaj se lahko sredstva namenjajo. Drži tudi to, da javnost pač ni videla ostalih dokumentov, in tako težko komentiramo nekaj, v kar nimamo vpogleda.

STA
Emilija Stojmenova Duh

Mogoče bi samo postavil še eno nekoliko provokativno vprašanje. Zakaj naj bo ljudem zares mar za digitalizacijo? Okej, na več načinov se lahko olajša neke formalne zadeve, in kaj še? Digitalizacija vendar sama po sebi ne pomeni, da bomo manj delali, kakor smo mogoče verjeli pred 30, 40 leti.

Kaj nam omogoča digitalizacija; jaz delam v Ljubljani, živim pa v Mariboru. Zaradi korone sem morala leto in pol delati od doma, kar je zame pomenilo tri dodatne ure na dan, ki sem jih lahko uporabila za dodatno delo, za družino, zase, za karkoli. Ni samo to, da imamo boljšo kakovost življenja, ampak so pozitivni tudi okoljski učinki tega. Zelo pomembna zadeva je ta, da s tem ko si na internetu, imaš dostop do znanja. Poglejte, koliko je dandanes odličnih usposabljanj, ki so na voljo vsakomur, ki ima dostop do interneta. In naenkrat ni več pomembno, iz kakšne družine, iz kakšnega okolja si. Treba je pogledati, kaj vsakomur osebno prinaša digitalizacija, in ko se pogovarjamo z ljudmi, moramo to tudi na ta način prikazati. S korono smo videli, da brez digitalizacije ne bi mogli niti delati niti se izobraževati. Upam pa, da bomo znali tudi v prihodnje to koristiti.

Ali včasih mislite, da se termin digitalizacija uporablja preširoko, da se uporablja tudi kot marketinški trik za vse, kar je novo? Na pamet mi na primer pade Uber kot stvar, ki ni zares inovativna tehnologija, predstavlja pa se in je celo sprejeta kot takšna.

Digitalizacija je definitivno marketinški pojem. Platforme, ekosistemi, digitalizacija so vse termini, ki jih ljudje uporabljajo, ne da bi videli, kaj pomenijo. Pri digitalizaciji imajo osrednjo vlogo pravzaprav podatki in učinkovito odločanje na temelju teh podatkov. Dostikrat tudi velja napačno prepričanje, da digitalizacija pomeni avtomatizacija in robotizacija. Iz tega neznanja izhaja tudi to napačno razumevanje, da če v osnovnih in srednjih šolah imamo predmet računalništvo in informatika, bomo digitalno pismeni. Nikakor ne. Digitalizacija pomeni tudi reševanje problemov, algoritmično razmišljanje, iskanje informacij, obnašanje na spletu ... Tako da se strinjam z vami. Ko ste ravno omenili Uber, tega pa nikakor nisem razumela, da bomo s tem digitalizirali transport, kot da nam vsem v Sloveniji že nekaj let niso na voljo aplikacije za enake storitve.