LONKA VUČKO MIKLAVČIČ o nujnih psihiatričnih stanjih

Alkoholizem je velik javnozdravstveni problem

Polona Krušec
6. 6. 2021, 18.42
Posodobljeno: 6. 6. 2021, 18.42
Deli članek:

Epidemija novega koronavirusa se umirja, kljub temu pa je ob pridruženju drugih dejavnikov pri marsikom povzročila dodaten stres, ki je rezultiral v obisku psihiatrične bolnišnice. A to še zdaleč ni edina težava, ki je pretekle mesece obremenjevala Slovenke in Slovence. Z razlogom razbijanja tabujev smo se s psihiatrinjo Ilonko Vučko Miklavčič dotaknili tudi ostalih težav, ki bremenijo duševno zdravje prebivalcev naše dežele.

Sašo Švigelj
Ilonka Vučko Miklavčič je psihiatrinja iz Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, zaposlena je na sprejemnem moškem oddelku v sklopu Enote za intenzivno psihiatrijo, kjer izvajajo intenzivno zdravljenje in diagnostiko nujnih psihiatričnih stanj, predvsem tistih, pri katerih pride do motenj presoje realnosti. Je tudi vodja ambulantne dejavnosti Centra za klinično psihiatrijo.

Dotakniva se najprej aktualnega časa in njegovega vpliva na dušeno zdravje Slovenk in Slovencev. koliko nujnih psihiatričnih stanj med epidemijo pri odraslih ste zabeležili v času epidemije. več kot v predkoronskih časih?

Če pogledamo podatke Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, kjer obravnavamo paciente z resnimi duševnimi motnjami, med drugim vsa akutna stanja v psihiatriji, ki lahko, če jih ne obravnavamo oziroma zdravimo, pripeljejo do resnih trajnih posledic, ne opažamo povečanja števila pacientov. Podatki o številu hospitaliziranih bolnikov januarja in februarja 2021, torej slabo leto po začetku epidemije, so primerljivi s podatki januarja in februarja 2020 pred epidemijo. V prvem trimesečju epidemije (marca, aprila in maja 2020) smo verjetno zaradi »zaustavitve na ravni celotne države« prehodno beležili manj pregledov v ambulantah in posledično tudi sprejemov na kliniko. Kljub temu pa je vsak, ki je zaradi nujnega stanja potreboval psihiatra, do njega tudi prišel in prav tako je bil v bolnišnico tudi sprejet. Delo smo na ravni klinike prilagodili novonastali epidemiološki situaciji.

Kaj oziroma katera sploh so nujna psihiatrična stanja? kdaj je za osebo nujna takojšnja psihiatrična obravnava?

Tako kot pri telesni bolezni, kjer je treba hitro in odločno ukrepati, tudi v psihiatriji poznamo taka stanja, pri katerih hitro in odločno ukrepanje lahko rešuje življenja. Eno od takih urgentnih stanj je samomorilno vedenje. Ko govorimo o samomorilnem vedenju, mislimo na proces, ki se razvija od pasivne želje po smrti prek samomorilnih misli in načrtov do poskusa samomora in samega samomora. Samomorilnega vedenja ni mogoče povezati z enim samim vzročnim dejavnikom. Lahko je odraz krizne situacije (izguba službe, izguba bližnje osebe, razpad partnerske zveze) ali pa je povezano z resnimi duševnimi motnjami, kot sta huda depresija in psihoza, kjer gre za izgubljen občutek za realnost oziroma porušeno realitetno kontrolo, ko si človek informacije, ki jih dobi iz okolja, razlaga na sebi lasten način. Take osebe se čutijo ogrožene, imajo občutek, da jih nekdo preganja, jim pošilja nenavadna sporočila, lahko slišijo zvoke, imajo prisluhe. Te osebe so prestrašene, ne morejo spati, tesnobna se akumulira in vse to lahko pripelje do samomorilnega vedenja. Pri psihozi in tudi pri depresiji, kateri  je pridruženo samoobtoževanje, ideje o propadu, brezup in brezizhodnost, gre za motnjo v delovanju možganov, kar je treba zdraviti z zdravili. Naslednja od nujnih psihiatričnih stanj so odtegnitvena stanja, ki se pojavijo, ko človek, ki je odvisen od psihoaktivne snovi (lahko je to alkohol, droge, pomirjevala ali uspavala), nenadoma to preneha uživati. Pri odtegnitvi alkohola in pomirjeval se kot zaplet lahko pojavijo epileptični napadi. Dodatni zaplet odtegnitvenega stanja je tudi delirij, ki se kaže z moteno orientacijo, lahko se pojavijo prividi ali prisluhi, motene zaznave po telesu z občutki gomazenja. Bolniki vse to doživljajo zelo realno in se pod vplivom teh zaznav tudi vedejo, kar je za njih lahko ogrožujoče. V starosti pa so urgentna stanja večinoma posledica sindroma demence, kar pri starostniku opazimo kot vedenjske spremembe, izbruhe agresivnosti, psihomotorični nemir, depresijo. Tudi delirij, ki je ob demenci pogost, starostnika še dodatno prizadene in zaradi vseh pridruženih telesnih bolezni ima visoko smrtnost.  

Sašo Švigelj
"Čeprav se z vsemi preventivnimi ukrepi poraba alkohola na prebivalca v zadnjih letih zmanjšuje, smo še vedno nad evropskim povprečjem glede alkoholne bolezni jeter."

Dotakniva se še alkohola, zloraba katerega je, vemo, v Sloveniji močno prisotna. društvo za urejanje življenja abstinent ocenjuje, da okoli deset odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije na zelo problematičen način uživa alkohol. če pomislimo, da ima vsak posameznik, ki problematično pije alkohol, okoli sebe vsaj štiri osebe, na katere vpliva njegova odvisnost (svojci, prijatelji, sodelavci), potem se s posledicami odvisnosti od alkohola srečuje vsaj 800.000 Slovencev oziroma slaba polovica prebivalcev! kakšne so vaše izkušnje?

Tudi v Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, je visoka poraba alkohola in s tem povezana škoda velik javnozdravstveni problem. Čeprav se z vsemi preventivnimi ukrepi poraba alkohola na prebivalca v zadnjih letih zmanjšuje, smo še vedno nad evropskim povprečjem glede alkoholne bolezni jeter. Na ravni Slovenije so sicer še vedno velike razlike med regijami v tveganju za smrt zaradi alkohola. Na to temo bi več lahko povedal psihiater, ki dela na področju odvisnosti, jaz se srečujem bolj z akutnimi stanji oziroma zapleti zaradi alkohola, ki potrebujejo zdravljenje na intenzivnem oddelku, o katerih sem govorila že prej.  V okviru naše klinike poteka obravnava odvisnosti od alkohola v Enoti za zdravljenje odvisnih od alkohola na Poljanskem nasipu, kjer imajo strukturirane programe zdravljenja.

Kaj so najpogostejše težave odraslih slovencev, zaradi katerih potrebujejo hospitalizacijo na psihiatriji?

Vsa ta stanja, o katerih smo prej govorili, samomorilnost, psihoza, huda depresija, odtegnitvena stanja, vedenjske spremembe ob demenci, so vsekakor razlog za hospitalizacijo na psihiatriji. V začetni fazi na intenzivnem oddelku oziroma oddelku pod posebnim nadzorom, ki ga opredeljuje Zakon o duševnem zdravju. Druga stanja, kot so huda tesnoba, nihanja razpoloženja, nespečnost, motnje hranjenja, zdravljenje odvisnosti, obravnavamo na specializiranih oddelkih v okviru klinike, nekatere je mogoče obravnavati tudi ambulantno.

Kakšen je postopek, ko ljudje potrebujejo nujno psihiatrično pomoč? ali obstaja »klasičen« urgentni oddelek, na katerega lahko ljudje v hudi krizi pridejo kadarkoli ali morajo najprej na splošno urgenco in jih tam napotijo k vam? kaj torej storiti, ko si v hudi stisk? kam se obrniti?

V okviru univerzitetne psihiatrične klinike imamo več ambulant, ki so dostopne 24 ur na dan in kamor se posameznik v hudi stiski lahko obrne po pomoč. Ob teh urgentnih in triažnih ambulantah (v Centru za klinično psihiatrijo na Studencu, Centru za mentalno zdravje na Zaloški cesti in Centru za izvenbolnišnično dejavnost na Polikliniki) so še specializirane ambulante v okviru terciarne dejavnosti, kot so denimo ambulanta za motnje hranjenja, ambulanta, namenjena obravnavi oseb s sindromom odvisnosti od prepovedanih drog, ambulanta za otroke in mladostnike ter ambulanta za samomorilno ogrožene starostnike. Bolnike lahko napoti osebni zdravnik, urgentni splošni zdravnik, zdravniki iz drugih klinik, lahko pa posameznik pride tudi brez napotnice. Glede na podatke v prvih dveh let delovanja Urgentne psihiatrične ambulante na Polikliniki, v letih 2004 in 2005, je od vseh pregledanih bolnikov osebni zdravnik napotil 64 odstotkov le teh, 13 odstotkov urgentni splošni zdravnik, 23 odstotkov bolnikov pa je prišlo brez napotnice. V bolnišnično obravnavo jih je bilo sprejetih 16 odstotkov.

Koliko psihiatričnih urgenc za odrasle imate dnevno?

Če govorimo o Centru za klinično psihiatrijo, imamo na ravni sprejemne ambulante, ki je dostopna 24 ur dnevno, od 10, 15 do 20 pregledov dnevno. Med dnevi so opazna nihanja v številu pregledov, sprejemov in se včasih zdi parkirišče polno reševalnih vozil, vendar je na letni ravni število obravnav uravnoteženo. V zadnjih letih so podatki precej primerljivi tako glede sprejemov v bolnišnico kot pregledov.

Če pri nekom v svoji bližini opazimo hudo stisko ali morda samomorilno vedenje, kaj naj storimo?

Pri vsakem posamezniku se stiska odraža na različne načine; večinoma v spremembi vedenja. Nekdo lahko postane bolj žalosten, apatičen, zaprt vase, razdražljiv, opušča dejavnosti, ki jih je prej rad opravljal, se težko zbere, ima težave s spanjem, ima misli o smrti, resno razmišlja o samomoru. Če kaj takega opazimo, je pomembno, da se poskušamo z njim pogovoriti in mu ponudimo oporo pri iskanju pomoči. Odzvati se moramo hitro, samomorilno ogrožena oseba mora priti do psihiatra, ki bo ocenil stopnjo ogroženosti in se odločil za nadaljnjo obravnavo. Mogočih je več vrst obravnave – ambulantna, skupnostna ali bolnišnična. Hitro reševanje stisk je tisto, ki pomaga pri preprečevanju samomora. 

Pravite, da se moramo odzvati hitro, da je treba k psihiatru. to verjetno pomeni, da je prvi korak obisk osebnega zdravnika, ki mu povemo, kaj se dogaja, in ta nas potem napoti k psihiatru. ali lahko v nujnih primerih obisk osebnega zdravnika preskočimo?

Do psihiatra lahko vsak posameznik pride tudi brez pregleda pri osebnem zdravniku in glede na številne urgentne, triažne, dežurne ambulante, ki so namenjene nujnim stanjem, tudi ni potrebe po »preskakovanju stopničk« oziroma samoplačniških psihiatričnih obravnavah, razen seveda če posameznik to želi, in na ta način mu je tudi omogočeno. Vsekakor pa je smiselno, da je osebni zdravnik kot vstopni in najpomembnejši člen v zdravstveni verigi, ki koordinira diagnostične in terapevtske postopke pri posameznem pacientu, seznanjen, da je nekdo tudi v obravnavi pri psihiatru.

Sašo Švigelj
"Pri vsakem posamezniku se stiska odraža na različne načine; večinoma v spremembi vedenja."

Katere diagnoze ste v zadnjem letu postavili najpogosteje?

Če pogledamo podatke Centra za klinično psihiatrijo, kjer obravnavamo paciente z resnimi duševnimi motnjami in od koder tudi povzemam podatke, je bilo leta 2020 po pričakovanjih obravnavanih največ bolnikov z diagnozo paranoidna shizofrenija, saj je prisotnost le te v populaciji (prevalenca) približno od 0,5 do 1 odstotka. Sledi obravnava bolnikov zaradi zapletov ob uživanju alkohola – akutni alkoholni opoj, odvisnost od alkohola in odtegnitveno ter delirantno stanje zaradi uživanja alkohola. V zadnjem letu je bila v primerjavi s preteklimi leti v Centru za klinično psihiatrijo diagnostična skupina prilagoditvena motnja bolj pogosto zastopana, kar je verjetno odraz celotne situacije, vezane na epidemijo novega koronavirusa; delno zaradi stiske posameznikov, ki so ob novonastali epidemiološki situaciji poiskali pomoč, oziroma delno tudi zaradi organizacije delovanja univerzitetne psihiatrične klinike v začetni fazi epidemije.

Omenjate, da je bilo več prilagoditvene motnje, nam lahko o njej poveste malo več? kako se odraža na človeku?

Stresna motnja v širšem smislu nastane zaradi hudega stresorja ali zaradi slabih sposobnosti posameznika za spopad z vsakdanjimi obremenitvami, običajno pa gre za součinkovanje obeh dejavnikov. V primerjavi z akutno stresno motnjo, kjer gre za takojšen odziv na nenaden in hud stresni dogodek, je za prilagoditveno motnjo značilno, da gre za dogodek, ki pomembno in trajno spremeni življenjske okoliščine. Torej epidemija kot stresor pri ranljivem posamezniku lahko povzroči prilagoditveno motnjo.

Ste obravnavali kakšnega pacienta z nujnim psihiatričnim stanjem, ki je samo posledica epidemije?

Težko bi rekla, da so nujna psihiatrična stanja posledica samo enega dejavnika. Pri večini gre za kombinacijo oziroma součinkovanje več dejavnikov. Pandemija novega koronavirusa se močno vpleta v naš vsakdan, z vsemi omejitvami in strahovi, ki jih prinaša. Stiske posameznikov se povečujejo zaradi poslabšanega materialnega stanja, strahu pred izgubo službe, nezmožnostjo poskrbeti za družino, zadolženostjo. Izguba občutka varnosti, soočanje s stanji, ki so nam nepoznana in ki so terjala spremembe na več področjih, sta pri marsikomu presegla sposobnost prilagajanja. Vse to se lahko odražala v prehodnih občutkih tesnobe in depresije ali stopnjevanju le teh tudi do panične motnje in depresivnega razpoloženja s samomorilnostjo.

Kaj lahko storimo, da bo stigmatizacije pacientov z različnimi psihiatričnimi diagnozami manj?

Stigmatiziranost razumemo kot zaznamovanost oziroma ožigosanost zaradi neke lastnosti, ki posameznika loči od drugih. Raziskave opredeljujejo tri pomembne sestavine stigme: strah (bojim se ljudi z duševnimi motnjami), stereotipiziranje (ljudje z duševnimi motnjami so nevarni) in zadržanost (izogibam se ljudi z duševnimi motnjami).

V strokovni literaturi se kot razlog za stigmatizacijo največkrat navajata neznanje in nepoučenost. Napačno prepričanje, da so ljudje s shizofrenijo nevarni, nepredvidljivi, da nikoli ne ozdravijo, je le eden od stereotipov, ki smo jim priča. Stigmatizacijo dokazano zmanjšuje izobraževanje o duševnih motnjah, na kar lahko posredno vplivate tudi mediji, in sicer s korektnim poročanjem o duševnih motnjah in osebah, ki so zbolele za eno izmed oblik.

In za zaključek: tako kot pri telesni bolezni poiščemo pomoč pri zdravniku, je pomembno, da tudi na področju duševnega zdravja poiščemo pomoč.

Sašo Švigelj
"Leta 2020 je bilo obravnavanih največ bolnikov z diagnozo paranoidna shizofrenija."