Slovenija

Polonin pogled: Izmišljena imena, resnične zgodbe

Polona Krušec
18. 5. 2021, 20.30
Deli članek:

Ne sprašujmo se, zakaj se je družini zalomilo. Ne sodimo.

Sašo Švigelj
Polona Krušec

Mojca je dekle, ki živi samo z mamo, saj je oče zaradi bolezni v domu za starejše. Tudi njena mamica ima močno načeto zdravje. Živita s premalo denarja, saj edini prihodek, ki ga imata, skoraj v celoti porabita za plačilo očetove oskrbe. Kako preživita, boste vprašali ... Vam povem, kako. Životarita, ali pa niti to ne. Mojca je podhranjena. Presuha. Denarja ni niti, da bi dekletu financirali šolsko malico. Tako je od doma s sabo v šolo nosila košček kruha. In samo to. Zobala ga je po drobtinicah, in to na skrivaj, da je ne bi videli sošolci in je sramotili. A vas, ko slišite kaj takega, ne zamika, da bi kar malo zakričali od hudega?!

Na srečo ima ta zgodba preobrat. Vas! Številne Slovence, ki ste podporniki programa Botrstvo Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje. Letos je že deset let, odkar so ga ustanovili, in je v tem času z dna spravil 10.000 slovenskih otrok! 10.000! Ob tem naj omenim zaslužne za to. Ključni imeni, ki sta poganjalec tega izjemnega dobrodelnega projekta, sta Milena Štular, sicer uspešna gospodarstvenica v pokoju, ustanoviteljica projekta, in Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ko sta ti dve ženski – in njuni sodelavci,  njuna ekipa – združili svoje moči, so skupaj premikali gore. Spreminjali usode. Usode slovenskih družin, skupaj z vami, dragi bralci.

In ti mladi danes že postajajo uspešni odrasli posamezniki, ki so vam, ker ste jim pomagali z dna, neskončno hvaležni. Mojca je maturirala, in to z odliko. Mlada ženska zdaj že zaključuje študij medicine. Kako zelo drugačna bi lahko bila njena pot, če ne bi bilo vseh nas! In zdaj bo, kot zdravnica, lahko ona pomagala nam.

Kako drugačna bi bila tudi zgodba treh bratov, Roka, Sebastjana in Žana, ki živijo sami z mamo. Najstarejši sin in mama sta se načrtno odrekala obrokom, da mlajša bratca nista bila podhranjena. »Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta. Jaz pa čez dan pijem veliko vode, da ne občutim lakote tako zelo. Potem pride večer in greva z mami velikokrat lačna spat. Potem pa se pogovarjava o šoli ali čemerkoli drugem, da se s pogovorom poskušava uspavati,« so pretresljive besede najstarejšega otroka v družini. A ste vi sposobni ta odstavek prenesti, ne da bi se vmes nekaj v vas sesulo? Jaz ne. Tudi ta družina si je opomogla, ker ste vi postali njihovi botri! Saj čutite, kako veliko in pomembno vlogo imate, kajne?

Deset let Botrstva obeležuje posebna razstava v zgodovinskem atriju Mestne hiše v Ljubljani, ki je še posebej pretresljiva. Mislim, da je to ena mojih najljubših razstav, in nanjo je treba (b)iti pripravljen. Pojdite si jo ogledat in si vzemite čas zanjo. Ob njej začutite, kako pomembno vlogo imamo lahko v življenju nekoga, ki ga sploh ne poznamo. Ob njej se nam tudi okrepi občutek odgovornosti do sočloveka, sploh do šibkejših od nas.

Predvsem pa nam prizori, ki so pred nami, govorijo: za vsakim staršem v stiski je otrok. In če njegova mama in oče ne zmoreta, smo tukaj mi, občutljiva skupnost, da prevzamemo vsaj nekaj njihovih bremen. Ne sprašujmo se, zakaj se je družini zalomilo. Ne sodimo. Osredotočimo se na stisko, ki je rezultat česarkoli že. Pomagati nekomu ni nikoli najprej vprašati ga, zakaj si zasluži, da zanj odtržemo nekaj od svojega.

Pomagati je lepilo, vezivo, moč družbe. Saj veste, kaj pravi znani pregovor: veriga je tako močna kot njen najšibkejši člen. Moč družbe in njene vrline se pokažejo v tem, kako je sposobna odgovarjati na najbolj ranljive, šibke. Zato: krepimo jo (še naprej), da se je ne bo dalo kar tako pretrgati.