O sebi pravi, da ni posebnež

FOTO: Jože kljub invalidnosti uživa življenje, morda celo bolj kot pred nesrečo

Mojca Žnidaršič / Dolenjski list
15. 5. 2021, 20.07
Deli članek:

Bil je lep jesenski dan leta 2016, ko so se Cimrmančičevi s Hriba pri Orehku odpravili obirat jabolka v sadovnjak, tako kot že vrsto let. Delo ni zahtevno in nič kaj posebej nevarno, a tokrat se je zgodilo nekaj, kar je za vedno spremenilo življenje Jožeta Cimrmančiča.

Mojca Žnidaršič / Dolenjski list
Jože Cimrmančič se dobro znajde tudi v kuhinji.

Padel je z lestve na hrbet in si pri tem poškodoval hrbtenico. Jože je paraplegik, a živi polno življenje, kot pravi sam, morda celo bolj kot pred nesrečo. Zaradi invalidnosti je postal močnejši, spoznal je veliko dobrih ljudi, ki jih sicer najverjetneje ne bi, spremenil je pogled na življenje, medosebni odnosi so postali več vredni.

»Zakaj sem padel, še dandanes ne vem. Pravzaprav ni bilo nobenega tehtnega vzroka. Kot 'mulci' smo vse preplezali in prelezli, tudi kasneje sem delal na strehah in nisem nikoli imel težav z višino. Bila so še precej nevarnejša dela kot obiranje jabolk. Tudi zato, ker sem vedel, da nisem naredil nič takšnega, s čimer bi izzival nesrečo, sem to, kar se mi je zgodilo, lažje sprejel. Lahko pa bi se vse skupaj končalo tudi precej slabše,« pripoveduje 51-letni oče štirih otrok in opozarja, da je previdnost tudi pri opravilih, ki jih poznaš še tako dobro, nujno potrebna.

Osebni arhiv
Jože se s štirikolesnikom pripelje do njive, vinograda, gozda, pa tudi do trgovine.

Dve operaciji in štiri mesece v soči

Jožeta so po usodnem padcu v trenutku od podpazduhe navzdol preplavili mravljinci. Takoj je pomislil na paraplegijo, a hkrati seveda upal, da to ni to. »Tudi reševalci, ki so prišli na kraj nesreče, so postavili to diagnozo, samo še potrdili pa so jo po pregledih in slikanju v novomeški splošni bolnišnici. Popoldne so me odpeljali v ljubljanski klinični center in ponoči so me operirali. Čez deset dni sem imel še eno operacijo, da so mi dodatno utrdili hrbtenico, po štirih tednih v bolnišnici pa so me premestili v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, kjer sem na rehabilitaciji ostal štiri mesece. Tam so me pripravili na življenje na invalidskem vozičku, da sem se lahko sam umil, oblekel, šel na stranišče. Opravil sem tudi zdravniški pregled za vozniško dovoljenje, da lahko zdaj vozim prilagojen avto,« se spominja Jože. Samostojnost, ki mu jo da avto, mu veliko pomeni, saj tako ni odvisen od drugih, sam se odpelje do zdravnika in po opravkih, otroke vozi na popoldanske dejavnosti in podobno.

V času, ko se je privajal na novo realnost, mu je ob strani trdno stala družina – žena Bernardka, sinova Miha in Marko, hčerki Petra in najmlajša Urška, pa tudi oče Miha, ki danes šteje častitljivih 93 let, in brat Silvester, s katerim sta zelo povezana. Oni so poskrbeli za prilagoditev kopalnice, za klančino, speljano na balkon, da lahko samostojno pride v hišo in iz nje. »Za vse sem jim zelo hvaležen, posebej Bernardki. Velik zgled, da se je treba v življenju boriti, mi je tudi oče, ki je dal skozi veliko preizkušenj. Še danes marsikaj postori (ob našem obisku je ravno okopaval krompir na njivi, op. a.),« poudarja Jože in dodaja, da mu je pomagala tudi vera, saj se v takšnem trenutku človek oprime vsake bilke, ki se je lahko.

»Treba je sprejeti dejstvo, iti naprej, najti smisel. Treba se potruditi, pa še malo več. Biti invalid ni konec življenja. To moramo sprejeti tako mi invalidi kot družba nasploh – da nisem posebnež, da sem samo človek na vozičku. Na nas je, da to pokažemo, in na družbi, da to sprejme,« razmišlja.

osebni arhiv
Jože in Bernardka rada hodita na izlete.

Služba in kmetija

Jože Cimrmančič je bil, ko se je zgodila nesreča, zaposlen v novomeškem Revozu, v karosernici. V službo se ni vrnil. »V Sočo sem šel tudi na poklicno rehabilitacijo, a so mi predlagali invalidsko upokojitev. Tako sem zdaj doma, kjer pa mi ni dolgčas. Skuham kosilo za družino. Greh bi bil, da bi to čakalo na ženo, ko pride domov iz službe. Sprva sem se malo lovil, a se človek vsega nauči. Tudi kruh spečem, a ženinega ne bom dosegel (smeh), ta ima prav poseben okus, verjetno po ljubezni,« se hudomušno nasmehne. Še vedno pomaga pri delih na kmetiji; če jih ne zmore fizično, otrokom pomaga z nasveti, kako se česa lotiti. »Zelo so pridni in vestni. Trudimo se, da pridelamo čim več domačega, pa še zemlja je obdelana,« pravi Jože, ki se do njive ali vinograda zapelje s štirikolesnikom, ki ga je kupil, ko še ni imel prilagojenega avtomobila. Ob nedeljah popoldne pogosto z njim popelje na izlet tudi boljšo polovico, denimo v Kostanjevico ali po Gorjancih.

Tudi na dopust gredo, a ne na morje, temveč po navadi v Bohinj. Tja hodijo že leta, saj sta z Bernardko velika ljubitelja hribov, otroci pa uživajo v kopanju v jezeru. Zdaj po hribih sicer ne hodi, a tamkajšnja čudovita narava ponuja številne druge možnosti. »S fanti gremo kdaj pa kdaj tudi na motoristične ali avtomobilske dirke in na kakšen sejem, z ženo pa še kam drugam. Le malo več organizacije in logistike je potrebne, pa gre.«

Mojca Žnidaršič
Kot član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja se je septembra lani udeležil dogodka v Dolenjskem muzeju, ko so namenu predali stopniščno dvigalo za gibalno ovirane.

Društvo paraplegikov

Jože je član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, kjer je tudi v upravnem odboru. Izpostavil je velik pomen društva pri vračanju v življenje po rehabilitaciji. »V njem dobiš nasvete, kako se znajti v vsakdanjem življenju, tudi psihološko in materialno pomoč, pomoč pri pravnih zadevah, če jo potrebuješ, imamo različne delavnice, srečanja in druženja. Marsikdo ne zmore osnovnih stvari v življenju, se ne znajde, je v slabem materialnem in psihološkem stanju. Tu ima društvo, ki ga vodi neutrudni in zagnani Jože Okoren, res veliko vlogo,« meni in dodaja, da se je v času korone še toliko bolj pokazalo, kako pomembno je društveno delovanje in življenje. »Vsi, predvsem starejši, pač niso računalniško spretni in vešči novih tehnologij, da bi denimo prek aplikacij klepetali in se na daljavo družili s svojimi družinskimi člani, prijatelji ali člani društva. Osamljenost nekaterih se je tako samo še povečala,« opozarja Jože Cimrmančič.