Bolj ko se poglabljam v situacijo, v kateri smo že od lanskega marca, bolj se zavedam, da spadam med tiste, ki jih je oplazilo bolj milo. Ker službo imam. Zdravje mi služi, čeprav me vsake toliko rado spomni, da rabi več, kot mu dajem. Sposobna sem razumeti smisel ukrepov in jih spoštovati. V vseh omejitvah zase še vedno najdem nekaj svobode. Ne strinjam se z vsem, kar izvaja oblast, a poskušam, sploh ko se mi kaj zdi narobe, na to opozoriti kot novinarka. Zato delam, kar delam.
Tudi meni je težko, a se zavedam, da sva z možem preskrbljena, nisva eksistencialno ogrožena, vendar za to, sploh on, ki ima svoje podjetje z nekaj zaposlenimi, gara. Moje oči občudovanja so na njem in na vseh vas, ki v gospodarskem smislu doživljate najbolj intenzivne pritiske zdravstvene krize! Prav tako so preskrbljeni moji najbližji, a med tistimi najbolj ranljivimi, ko govorimo o covidu-19.
Za mnogo stvari me je strah in misli mi okupirajo težke reči. Močno me med drugim stresa v delu, v katerem tli želja, da bi se po skoraj letu dni rada brez skrbi usedla k svoji noni in jo prijela za roko, ali brez posebne pažnje objela mamo, tata, sestro, svojo nečakinjo. Znižala sem; morala sem jih, kriterije in pričakovanja, in s tega gledišča lahko rečem, da sem v redu. Ali pa bom raje rekla: sem v redu, kljub temu da nisem povsem v redu.
Res se ne bom pritoževala, saj vem, koliko drugih (precej bolj) težkih resničnosti je. Vem, da nekateri nimate dovolj, da bi preživeli. Pa ne samo, da nimate dovolj materialnega, ampak tudi vsega ostalega bolj malo. Da v vašem okolju ne obstajajo oprimki, ki bi vas varno vodili skozi čeri tega časa. Ampak a vam kaj pomeni, če vam rečem, da vam ščitimo hrbet? V tem smislu se počutim malodane zmagoslavno! Ker na toliko stisk in krivic, nepravilnosti in lačnih ust, kot smo z novinarskimi sodelavci opozorili, jih naslovili v času epidemije, nismo še nikdar. Pa ne samo to. Ni ostalo samo pri tem; besede so vodile do konkretnih dejanj, preobratov. Zaradi novinarskih posredovanj oziroma z njihovo pomočjo je prišlo do premikov in sprememb. Zaradi nekaj tisoč besed, ki so vas nagovorile, je bilo družini, ne samo eni, vrnjeno dostojanstvo. Mi z vami smo sila! To je moja svetla točka tega časa, ki me navdaja s ponosom in zagonom. Preživetveno me napaja toliko, da lahko prestanem svoje najbolj črne trenutke.
A veste, da me gospa, o kateri sem pisala pred nekaj meseci, zanjo smo skupaj z vami, dragi bralci, prek dobrodelne organizacije zbirali pomoč, in je s hčerko živela v taki bedi, da me je podoba življenja, v kateri sta pristali, pretresla do obisti, še danes pokliče vsake toliko? Da se zahvali, ker smo ju nahranili in vrnili upanje: »Brez vas in vaših bralcev do danes, pol leta po tem, ko sva bili na dnu, ne bi prestali. Jaz sem se z eno nogo že videla v grobu,« je bila surovo iskrena, da me je pustila odprtih ust.
Veliko je takih situacij. Preveč. In želim si, da bi sistem prestregel vsakogar, ki drsi, zdrsne na rob. A realnost je, da ni tako. Zato tokrat del svoje strani namenjam tudi humanitarnim organizacijam in društvom. Ker oni so resnični junaki tega časa! Oni imajo najbolj surovo, realno sliko tega, kar povzroča epidemija oziroma kaj so njene neposredne posledice. Oni vsak dan hodijo po terenu in tolažijo družine, intervenirajo s paketi osnovnih potrebščin in prevzamejo vaša finančna bremena nase. Oni urgirajo, ko država ne. Oni so tisti, podaljšana roka katerih sem kot novinarka tako rada.
Vsake toliko jih pokličem, da preverim, kaj se dogaja, kako so, kako je na terenu in v njihovih skladiščih. Vsakič, ampak res vsakič, ko po pogovoru z njimi odložim slušalko, se mi stvari še bolj postavijo v perspektivo. Klepet z njimi je kot hladen tuš. Streznitvena bomba z udarnim valom, ki notranji mir preobraža v nemir. In imam snov za deset novih člankov. Enega od njih boste lahko prebrali v sobotni izdaji našega časopisa. Govoril bo o mladih, na katere humanitarci zrejo z veliko zaskrbljenostjo in nas vse, še posebno pa odločevalce, sprašujejo: »Ali res slišimo njihov krik na pomoč, ki je zaradi vseh omejitev in odtujitve od normalnega vedno bolj glasen …«
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
