Intervju s patrom Karlom Gržanom

Pater Karel: Ne samo na higieno rok, pazimo tudi na higieno misli

Polona Krušec
26. 12. 2020, 07.35
Deli članek:

Na sogovorniški stolček je tokrat sedel pater Karel Gržan, ki ga Slovenci zelo cenijo po duhovni bogatosti. To z njimi širi prek številnih dejavnosti – je duhovnik, publicist, pisatelj in še kaj. Tik pred prazniki, ki bodo letos povsem drugačni kot običajno, je povzel nekaj svojih misli in razmišljanj.

Andrej Križ / Revija Zarja Jana
Karel Gržan trenutno predvsem pomaga ljudem v stiski, v katero jih je pahnila epidemija s svojimi posledicami.

Zadnja leta Karel Gržan službuje kot kaplan v Solčavi in Lučah. Je izrazito humanistično usmerjen, vedno ima v mislih človeka in njegovo dobrobit.

V tej luči je med drugim pomembna tudi njegova vloga na področju boja proti odvisnostim, saj je ustanovitelj Don Pierinove komune za dekleta, prve in edine tovrstne dekliške skupnosti v Sloveniji.

Kako doživljate ta čas?

Ta čas doživljam predvsem v luči vrednotenja vsega tega, kar nam je bilo nekdaj samoumevno. Ko to rečem, imam v mislih predvsem žive, medosebne stike. Ker ti krepijo naše notranje moči, posledično pa, kar potrjujejo tudi mnoge študije, to vpliva na imunski sistem. Ta čas izkušamo v veliki skrbi za fizično, telesno zaščito in v preveliki spregledanosti dejstva, da poskrbeti za lastno varnost v času velike grožnje zdravju ne pomeni biti pozoren samo do fizičnega telesa, ampak tudi do svoje psihe. V situaciji, v kateri smo, ne moremo govoriti zgolj o pomembnosti zagotavljanja fizične varnosti, ampak moramo ozavestiti, kaj vse pomeni zdravje. Zdravje je imunski sistem, ki dobro funkcionira. To pa bo lahko, če bo človek kot celota izpolnjen. Torej ne gre samo za zaščito telesa kot takega, ampak tudi za skrb za notranjost. Ker pa je ta čas prežet s strahom in drugimi negativnimi občutji, to vpliva na psiho in z njo na odpornost našega telesa. Seveda, čuvajmo fizični del, ampak ozavestimo tudi, da je ravno tako pomembno poskrbeti za psihično počutje. Človek je celovito bitje in ravno v tem odmiku, odtujitvi od tega, kar nam je bilo prej samoumevno, ozaveščam, kako pomembna je celostna skrb zase.

Mislite, da so najhujše posledice tega časa vidne na človekovi psihi?

Prav to: pomanjkanje stika s sočlovekom. Poglejte, že ko si voščimo za praznike, si voščimo, da bi bili zdravi, ampak si potem takoj zaželimo še, da bi bili srečni. Beseda srečen pa izvira iz besede srečati se, v bližini zaznati toplino, naklonjenost, sočutnost človeške prisotnosti. To nam vsem zdaj manjka, tako da moramo iskati druge načine, da se vseeno povezujemo z drugimi. Seveda na varen način. Ne smemo ostajati v notranji samosti, ki nas ob dodatku udarnih novic, ki prodrejo globoko v misli in srce, straši in postavlja v hudo stisko, kar vpliva na fizično zdravje. Naj vam povem, da obstajajo dežele, v katerih je število smrti, ki nastopijo zaradi samomora, višje od smrti, ki jih povzroči covid-19. To bi nam moralo dati misliti. Tudi vaš časnik je pred kratkim poročal, da je bilo med slovenskimi srednješolci med epidemijo za 30 odstotkov več poskusov samomorov kot v primerljivem obdobju lani! Namenimo torej svojo pozornost tako fizičnemu kot psihičnemu vidiku svojega zdravja.

Andrej Križ / Revija Zarja Jana
V oskrbi ima gospo Kapro, kakor kliče svojo kobilo, ki mu prinaša veliko veselja.

Kako poteka vaš dan? Kaj so vaše svetle točke, kaj vam pomaga prestati ta čas?

Moram priznati, da me situacija, ki je tako zelo prepredena s toliko negativnimi novicami, že kar malo psihično utruja. In enako zaznavam, da se dogaja tudi drugim. Zaznavam posledice pristopa do človeka, ki je premalo obziren do njegove notranje občutljivosti. Vemo, da imamo različno stopnjo občutljivosti na fizično bolečino, ampak imamo tudi različno stopnjo občutljivosti na strah. Nekateri imajo izjemno nizko. Tako so vsak dan znova ob bombastičnem poročanju prestrašeni in strah poglabljajo z nenehnim poslušanjem udarnih poročil. Če bi informacije v zvezi z virusom k nam pritekale na drugačen, malo bolj obziren način, bi bilo izjemno dobro. Hočem reči, da bi bilo treba v komuniciranje medijev in oblasti vnesti obzir do ljudi. Retorika bi morala biti modra, taka, da bi nas sicer odvrnila od nevarnosti, a ne povzročala pandemije strahu. Preveč smo prežeti z načinom predajanja informacij po modelu zastraševanja. Posledično so nekateri popolnoma prestrašeni, pri nekaterih pa se prebuja uporništvo v sumu, da je v ozadju tudi manipulacija. Bolj bi bilo treba upoštevati človekovo senzibilnost, občutljivost in biti spoštljiv do naše celovite resničnosti.

Pravite, da komuniciranje ključnih institucij, organov, ne nazadnje tudi medijev, trenutno ni usmerjeno tako, da bi človeka podpiralo, ampak mu kvečjemu škodi.

Govorniki so osredotočeni na fizično zdravje. Poleg njih bi morali z govorniških mest ljudi nagovarjati še strokovnjaki za psiho, ki bi povedali, kako psihično preživeti ta zahteven čas. Potrebujemo priporočila za krepitev notranjosti. Fino bi bilo imeti še strokovnjaka za duhovnost, ki bi svetoval, kako ohranjati duhovno spokojnost, ravnovesje. Potrebovali pa bi še strokovnjaka za kulturo, ki bi svetoval, kako se spoprijeti s primanjkljajem takih in drugačnih dogajanj, ki so nas razveseljevala in bogatila. Torej ne sme biti poudarek samo na fizičnem zdravju, to ponavljam ves čas. Če smo osredotočeni samo na to, škodujemo vsem ostalim segmentom človekovih potreb, ki morajo biti zadovoljene, da se čutimo izpopolnjeni, celostno krepki, kar posledično krepi tudi fizično zdravje.

Sploh zdaj, ko so prazniki, ki so namenjeni povezovanju z drugimi, se bo večina z dejstvom, da je to nemogoče, težko sprijaznila.

Smo socialna bitja, ne moremo živeti in preživeti v odsotnosti živih stikov. Odtujitev človeške bližine prebudi v nas tesnobno, kar lahko človeka tudi psihično zlomi. Saj veste, kakšni so vzvodi kaznovanja v zaporih. Postavijo te v samico in izolirajo. Mnoge so na ta način v zaporih psihično uničili. Zato moramo paziti, da nas odsotnost od ljudi, ki so naša srčnost, ne bo psihično uničevala. Ljudje smo socialna bitja in brez možnosti pristnega odnosa ne moremo preživeti. Sploh zdaj, ko bodo prazniki, ki so namenjeni druženju, je treba najti način, možnosti, kako se vseeno, na varen način, povezati z drugimi. Bo treba vklopiti domišljijo.

Pravite, da je ena od vaših trenutnih ključnih aktivnosti, da se pogovarjate ljudmi, sploh s tistimi, ki so v stiski.

Tako je. V skladu z veljavnimi protokoli se še vedno srečujem s posamezniki, ki potrebujejo pogovor. Drugače tudi mašujem, vendar za zaprtimi vrati, potem pa jih odprem in ljudi sprejemam posamično. Gre za tiste, ki želijo sprejeti zakramente ali, kot sem že dejal, so potrebni pogovora. Trenutno je največ takih, ki potrebujejo preživetveno srečanje – razbremenitveni klepet. Zdaj, ko se pogovarjam z vami, me v hiši že čaka nekdo, ki potrebuje ravno takšen pogovor. Tudi telefonskih klicev te narave je veliko. Veliko podpore potrebujejo ljudje. Ogromno jim pomeni komunikacija, čeprav poteka prek tehnoloških pripomočkov – računalnika, telefona ... To sicer ni enako kot živ stik, a vseeno.

Andrej Križ / Revija Zarja Jana
Sogovornik poudarja, da smo socialna bitja, zato svetuje, da kljub omejitvam vlagamo v povezovanje z drugimi na varen način.

Na kaj bi nas torej zdaj radi še posebej opozorili?

Ne morem poudariti dovolj, kako pomembno je v tem času paziti ne samo na higieno rok, ampak tudi na higieno misli. Treba jih je svetliti, vaditi pozornost, osredotočanje na tisto, kar pa lepega v tem času vseeno je. Osredotočenje na dobro, prijetno. Žal so nas že od otroštva učili pozornost usmerjati v to, česar še ni ali še ni tako, kot bi moralo biti, in smo tudi zato preveč pozorni na negativno in premalo na to, kar je pozitivno. Pravijo, da se nam v življenju dogodi v povprečju 80 odstotkov dobrih stvari, mi pa preveč mislimo le na to, kar temni našo misel in počutje. Zato se moramo še bolj zavestno truditi razmišljati o tem, kaj nas bo v dani situaciji, denimo v današnjem dnevu, okrepilo. Mogoče bomo šli na sprehod in na njem srečali nekega človeka, z njim malo, seveda ob upoštevanji varnostnih ukrepov, tudi poklepetali. Predvsem pa med prazniki ne pozabimo na tiste, ki so se zaprli vase, ki živijo sami. Bodimo te dni tudi sami eden od dobrih decembrskih mož in kot oni vnašajmo v svojo okolico radost in veselje. Če opazimo nekoga potrtega, ki se je umaknil, distanciral od vsega, ali nima nikogar, je modro pristopiti in ob upoštevanju vseh veljavnih ukrepov vzpostaviti stik z njim. Potrkajmo na njegova vrata, odnesimo mu košček potice. Ker veste, v tistem koščku potice, ki ga bomo poklonili, bomo podarili tudi košček samega sebe. Ježek je lepo rekel: »Ko odpreš srce človeku v stiski, takrat lahko tudi vate vstopi gospa sreča.« Polnost praznikov bomo doživeli ravno zato, ker ne bomo prezrli tistih, ki so sami, odmaknjeni, zaprti vase. Ti nas najbolj potrebujejo. Oni so obupani, v na videz brezizhodnem položaju, iz katerega sami ne znajo in ne zmorejo izstopiti. Pa tudi, saj veste, da ko rešujemo bližnjega, rešujemo, pomagamo tudi sebi. Sočutje bogati obojestransko.

Močno izpostavljate čut do sočloveka, to, da naj se ta trenutek res ozremo po svoji okolici in prepoznamo, kdo nas potrebuje.

Tako, da. Tudi če nam nikoli prej ni padlo na pamet, da bi šli h komu v stiski in potrkali na njegova vhodna vrata, to storimo letos. Storimo to prvič. Tudi take podvige se da izpeljati na varen način. V svojem srcu imamo tipala sočutja. Sočutna zaznavnost nas bo sama od sebe vodila k tistemu, ki nas potrebuje. Tipala srca nam bodo najprej v notranji zaznavi, potem pa tudi v miselnem uvidu pokazala človeka v stiski. In takrat nas bo nekaj poklicalo – ljubezen, o kateri je lepo govoril Khalil Gibran, ki je dejal, da če te pokliče ona, ji odgovori, takrat naredi korak sočutja. In ko to storiš, si božanski. Saj ko govorimo o božiču, je njegovo glavno sporočilo, da se je on, ki presega vsako predstavo in mu rečemo Bog, po človeško v Jezusu približal v čas in prostor, da bi odreševal to, kar je v temi. On se rojeva v temi in zato mu rečemo Sveti, ker njegova prisotnost v temi svetli, bodri, prinaša upanje in moč za življenje. In božanski smo takrat, ko posnemamo ta zgled. Ko zaznamo stisko, temo, strašno počutje, se po svoji človeški plati približajmo sočloveku. Takrat bomo božanski, ker bomo svetili, prinašali upanje in moč v njihovi temi. 

Kako preživite svoj dan?

Spat hodim zelo zgodaj, običajno že ob 19. uri. Je pa res, da potem tudi zgodaj vstanem. Po navadi je to ob četrti uri zjutraj. Najprej grem v kapelo, nato je čas za hlev, kjer me čaka gospa Kapra, to je moj konjiček. Nato odidem v cerkev, kjer srečujem ljudi, potem se umaknem v samoto gorske doline, kjer bivam, kjer molim, delam, pišem, se pogovarjam … Tako mi dan mineva v duhu puščavniškega življenja, ki pa ni čisto puščavniško, ker je v zelo prebujenem odnosu do ljudi. Če z njimi že nimam živega stika, pa na druge načine. Prisiljen sem se bil namreč tudi tehnološko posodobiti. Bil sem zelo proti temu, celo malo preveč trmasto, ampak ja, zaradi tega, ker sem se omehčal, imam danes, na dan, ko se pogovarjava, na daljavo prek računalnika lahko pogovor s starši in dijaki ene od celjskih srednjih šol. 

Ko se v tem času pogovarjate z ljudmi, o kakšnih stiskah vam govorijo?

Ko mi govorijo o mrakobnosti svojih razmišljanj in počutja, se prestrašim, če ne vedo, s čim vse se poglabljajo v duhamorno stanje. Pomembno je, da ozavestijo kar nas duši – »virus«, ki ne ogrozi telesa, pač pa psiho. Govorim o virusu vsega negativnega, ki spremlja koronavirus. Morda je to prevelika pozornost do samo negativnih poročil, morda je preveč povezanosti z ljudmi, ki vidijo vse samo kot grozno in brezizhodno … Zaščititi se pred negativizmom in odpreti okno ter zadihati – sprejemati vase to, kar nam daje dihati, kar prinaša svežino našim mislim in počutju. Biti pozoren na drobne stvari, ki nas polnijo z radostjo. Sreča je mozaik srečevanj z naravo, ljudmi, tudi z Bogom, pa si lahko pod to besedo predstavljate, kar hočete. Tudi Jezus ga je predstavil le na človeku dojemljiv način. Skupaj iščimo to, kar nas osrečuje, kar nas bodri in krepi naše moči.