Laskala sem vam že v sobotnem članku, ko sem vas, dragi sodržavljani, razglasila za fenomen(alne), kar se dobrosrčnosti tiče, ker vi res radi pomagate! Potem ko ste prebrali članek, se vas je na naše uredništvo oglasilo več, ki ste želeli nekaj pokloniti Andreji iz prispevka. »Rad bi ji izročil nekaj denarja,« nam je sporočil gospod, ki želi ostati anonimen. »Za njena otroka bom pripravila paket s hrano, oblekami in eno kuverto,« že kliče druga gospa. Imenuje se Danica. Vi, ki ste doživeli klic, da pokličete in intervenirate – kaj naj vam rečem?! Hvala! Nekdo bo še kako občutil, da na svetu ni sam. Da ni odrinjen in pozabljen. Andreja bo videla, da stiska ni sramota in da je, ko se odloči o njej spregovoriti, sprejeta z vso občutljivostjo, v kateri ni prostora za sram in umik, še manj za pomilovanje.
Močno me je ganilo tudi, kar je, ko je poklical na naš uredniški telefon in sporočil, da bi rad pomagal Andreji, dejal starejši gospod: »Nisem mogel prebrati članka do konca. Ne v enem kosu,« in žalosten dodal: »Nimamo socialne države.« Ob čemer je poudaril, da nam pa zagotovo ne manjka dobrih ljudi. In v tem mu ne morem pritrditi bolj.
Da ima država pred sabo ogromne izzive glede skrbi in pozornosti do ranljivih, ni dvoma. V času, ko je vse osredotočeno predvsem na epidemijo, se zdi, kot da so tisti »z roba« še bolj spregledani in problematika, ki sega na ta področja, odstavljena na še bolj stranski tir. Vlak obupa teh ljudi pa drvi naprej …
Včasih se mi zdi, kot da odločevalci, tisti, ki imajo moč, vpliv, nimajo stika z realnostjo, kar dobro povzame izjava, izrečena ne tako dolgo nazaj, ko je evropska poslanka Romana Tomc dejala: »Sistem socialne pomoči kliče po prenovi in spremembah, vendar se kljub pomanjkljivostim res težko zgodi, da bi otroci v Sloveniji stradali zaradi revščine.« Gospa Tomc, dovolite, da vam z vsem spoštovanjem prenesem svoje misli: menim, da se motite, in sprašujem se, kako je mogoče, da imate, in še marsikateri drug politik, tako popačeno predstavo o socialni podobi svoje, naše države. Ker dejstvo je, da je lačnih ust veliko in da najšibkejše pogosto rešujemo državljani, namesto da bi zanje poskrbela država.
Jezi me, ko slišim, da kdo izreče kaj takega. Ker sem otrok in njihovih družin, ki so bolj lačni kot siti, kot novinarka, ki poroča predvsem o socialnih tematikah – problematikah, srečala že kar nekaj. Vam lahko, no, saj ne samo vam, spoštovana Romana Tomc, ampak tudi vašim poslanskim kolegom na evropskem in državnem nivoju, povem še, kaj mi je pred dvema mesecema, ko sem pisala o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi in je bil govor o položaju Slovencev v tretjem življenjskem obdobju, dejala starejša gospa: »Država mi s 400 evri pokojnine sporoča, da nisem vredna življenja.« Meni se je, ko je to izrekla, stemnilo pred očmi.
Prosim, recite mi, da se vam je nekoliko »zareklo«, ko ste izjavili, da se težko zgodi, da bi slovenski otroci stradali, kajti statistike, s katero vas bom soočila zdaj, se ne da zaobiti; po podatkih Statističnega urada RS je lani pod pragom tveganja revščine živelo približno 243.000 državljanov, od tega več kot 40.000 mladoletnih oziroma otrok! Ne samo med otroke, pomanjkanje zareže tudi v življenje katerega od mojih vrstnikov na vrhuncu življenja, sredi 30. let, in preveč starejših, naših babic in dedkov.
Veste, kaj sem videla prejšnji teden? Hladilnik upokojenca s 500 evri. V njem sta bili dve pašteti in napol prazna škatla jajc. In prav nič drugega. V tem hipu bi v stilu Andreja Štera najraje izrekla kakšno bolj »sočno« besedo, pa je ne bom. Ker, ko srečam človeka, ki nima za jesti ali pa, da mu telo stoji pokonci, pije sladkano vodo in vanjo namaka teden dni star, plesniv kruh, bi najraje izstrelila rafal res težkih besed. Takih grdih.
In v vas, četudi vas zdaj malo grajam, polagam veliko upanja, da boste morda prav vi tisti, na katero lahko računam(o). Pojma nimam, kje, kako začeti. Sem »samo« novinarka, ki svoj poklic – novinarstvo – vidi kot vzvod, prek katerega lahko pomagam ljudem, prek katerega lahko kaj premaknem, na kaj vplivam. Ker me kot novinarko na koncu dneva najpogosteje zanima »le«, ali en moj članek lahko nahrani lačna usta …
