Včasih je tako hudo, da se morajo z nekom usesti in pomeniti na štiri oči

Gasilski zaupnik: »Ne smem vam razlagati, kaj se dogaja našim fantom«

P.K.
4. 10. 2020, 07.29
Posodobljeno: 4. 10. 2020, 18.54
Deli članek:

Prizorov, ki so jim bili minuli konec tedna na primorski avtocesti priča policisti, gasilci z Vrhnike, Logatca in Cerknice ter postojnski, logaški in cerkniški reševalci iz ekip nujne medicinske pomoči, ne bo tako enostavno odmisliti. Stiske po intervenciji, v kateri so sodelovali in je življenje izgubila pet let stara deklica, mama in še en otrok pa sta bila težje poškodovana, so bile tako hude, da so nekateri potrebovali razbremenilne pogovore.

PGD Postojna
Težki prizori z intervencij, ko je treba pomagati v prometni nezgodi.

Ob dogodkih, ki nas opomnijo, kako negotovo in krhko je lahko življenje in kako hitro smo lahko ob svoje imetje, kot so prometne nezgode, požari, potresi, poplave, vsi, tako neposredno prizadeti kot tisti, ki ob nezgodi pomagajo, potrebujejo čustveno oporo.
Krizni dogodek namreč nima vpliva samo na neposredne žrtve nezgod različnih vrst, ampak tudi za druge – svojce žrtev, očividce, prve posredovalce, reševalce, policiste in druge službe, ki so del intervencije, kot so gasilci. Prav oni so po v uvodu o omenjeni prometni nezgodi javnosti iskreno povedali, da so bile stiske zaradi tega, čemur so bili priča, tako hude, da so se morali po intervenciji nekateri srečati z zaupnikom, ki predstavlja usposobljenega človeka, ki zna izpeljati razbremenilni pogovor z namenom, da se predelajo nakopičena čustva in občutki.

Eden od gasilskih zaupnikov je tudi Andrej Ambrožič, operativec Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka, nekoč poklicni gasilec, ki se sicer ukvarja z varnostjo pri delu in požarno varnostjo. Predstavil nam je delo zaupnika in stiske, ki jih pomaga razrešiti.

Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili postati zaupnik in s tem pomagati svojim gasilskim kolegom?

Leta 2016 je uprava za zaščito in reševanje gasilcem sporočila, da bodo imeli izobraževanje za zaupnike, pa sem se prijavil. Nekaj me je gnalo. Želel sem pomagati. Saj veste, gasilci imamo tako ali drugače v sebi vzgibe pomagati – imamo čut za sočloveka, sploh ko je v stiski, tako da nisem okleval, ko sem izvedel, da bi lahko, ko jim je hudo po intervencijah, pomagal tudi svojim kolegom. Ker, veste, vsi mislijo, da smo gasilci nezlomljivi in močni, ja, saj smo, a kot vsi imamo čustva in nas določene težje izkušnje, prizori z intervencij lahko zaznamujejo. Sicer pa je tako, da prihajam v tretje življenjsko obdobje in kot operativec malo izgubljam psihofizično formo, ki mora biti pri gasilcu res dobra, zato sem se odločil. Želel pa sem si še kaj dati gasilstvu, še kaj »iztisniti« iz sebe, tako da je prišlo do tega, da sem se preusmeril v izobraževanje in postal zaupnik. Možnost, da jim pomagam pri razbremenitvi napetosti po težjih posredovanjih, sem zgrabil in zdaj že nekaj let delam tudi kot zaupnik. Seveda sem po odločitvi, da postanem zaupnik, uspešno opravil nekajdnevno izobraževanje v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu.

PGD Selca
»Vsi mislijo, da smo gasilci junaki, nezlomljivi in močni. Ja, saj smo, a kot vsi, imamo čustva in nas določene težje izkušnje, prizori z intervencij, lahko zaznamujejo,« pravi Andrej Ambrožič iz PGD Škofja Loka.

Opišite nam, kdaj nastopite vi.

Kot zaupnik sem na voljo po hudih prometnih ali drugih nesrečah, ko na primer vidiš res močno poškodovanega ali zoglenelega, mrtvega človeka, ali pa po posredovanjih v intervenciji, v katere je vpleten naš sorodnik, morda tovariš gasilec, ali ko gre za oživljanje, ali pa po interveniranju v nezgodi, v kateri je udeležen otrok. Takrat obvezno sledi razbremenilni pogovor, saj so to izjemno čustveno naporni dogodki, in pravilno voden pogovor lahko pri tem pomaga.

Ste na voljo samo kolegom iz matičnega prostovoljnega gasilskega društva ali kot zaupnik posredujete tudi drugod?

Kot zaupnik sem na voljo svojim gasilskim kolegom v matičnem PGD Škofja Loka, nas pa ima vse zaupnike na seznamu tudi center za obveščanje, in ko bi nas potrebovali kjerkoli v Sloveniji, nas pokličejo in preverijo, če bi lahko posredovali, ponudili razbremenilni pogovor. Pa veste, ne predstavljamo opore samo kolegom po intervenciji, ampak na čisto vsaki intervenciji, ali je to požar, nesreča v prometu ali kakšna druga nevšečnost, v kateri smo potrebni, saj smo v oporo tudi neposredno prizadetim. Ne opravimo samo svojega operativnega dela, ampak vedno vpletemo tudi človeški faktor – sočutje in pomiritev. Ker veste, to je izjemno pomembno, človeka potolažiti ali mu včasih samo prisluhniti.

Biti gasilec je torej nekaj, kar se po intervenciji ne konča; gre za način življenja, za poslanstvo, ki presega tiste ure, ko ste nekam poklicani, da pomagate.

Če si gasilec, si gasilec ves čas, 24 ur na dan in po vsej verjetnosti za vedno. Začneš kot pionirček, nadaljuješ kot mladinski gasilec in se potem s prostovoljnim društvom, v katerega si včlanjen, razvijaš, se učiš, potem pa postaneš operativec in si najverjetneje do konca življenja v gasilstvu, tako da si pripravljen pomagati, ni važno kdaj; sredi noči, ob praznikih, kadarkoli. To je v vsakem gasilcu. Njegovo največje zadovoljstvo je, da nekomu nudi pomoč. In bi vam težko razložil, kakšni občutki se gasilcu porodijo, ko izpolni to svoje poslanstvo. Njemu je samo to, da zazna hvaležnost tistega, ki mu je pomagal, na obrazu, največja nagrada, niti ni treba besed. Noben denar ni boljša nagrada kot ravno to. Samo zamislite si pogled nekoga, ki ste mu na primer pravkar rešili dom, ki ga je zajel ogenj. Tiste iskrice hvaležnosti v očeh nam dajo vse.

Skozi kakšne stiske ste že pomagali »svojim« fantom?

Posredovanj v času, odkar sem zaupnik, je že bilo kar nekaj. Skrb za gasilca in njegovo počutje se začne takoj po intervenciji, ko se z ekipo, ki je intervenirala, pogovoriš o dogodku. Vedno preverimo, ali koga kaj teži, skrbi, spodbudimo jih k govorjenju, ker občutki po intervenciji so pogosto intenzivni. Dostikrat se pojavlja tišina med fanti. Ta že ni dober znak. S tem je treba nekaj ukreniti. Molk največkrat pomeni, da premlevajo, če so naredili vse, kar so lahko, ali pa je posledica težkih prizorov ali morda velikih obremenitev zunanjih dejavnikov kot intervencije v, denimo, vremenski ujmi, ko delaš v izjemno nevarnem in stresnem okolju. Bom rekel tako, da je bistveno doseči, da pove, kar ga muči. Saj fantje sicer znajo poskrbeti zase; eni gredo k župniku, eni k prijateljem, drugi uteho najdejo v naravi, skratka, vsak ima neke svoje vzvode, prek katerih se lahko sprosti, predela težke dogodke.

Včasih pa to najbrž ni dovolj, kajne?

Tako gre: v 24 urah po nekem bolj dramatičnem posredovanju poveljnik ali zaupnik skličeta fante in jih povabita na razbremenilni pogovor. Če pri posamezniku opazimo, da ni pretirano komuniciral, je to običajno znak, da mu je treba nakloniti posebno pozornost. Tako da tistega gasilca po skupinskem pogovoru nagovoriš posebej in mu poveš, da lahko poklepetata na štiri oči. Pozorni moramo biti tudi takrat, ko ima član ekipe težave, kot so, da podobe in občutki, ki jih je sprožila stresna intervencija, ostajajo dlje časa. Če te nekaj tednov za nekim travmatičnim dogodkom spremljajo težave, kot so zapiranje vase, nespečnost, razdražljivost, lahko nas mučijo prizori z intervencije, nas preganja podoba ponesrečenca, takrat je dobro ponovno iti k zaupniku. Fantje vedo, da smo jim takrat na voljo in nas lahko pokličejo, in če niti to ne pomaga, se išče nadaljnja pomoč pri stroki iz psiholoških smeri.

Kakšne frustracije po težkih posredovanjih doživljajo gasilci? Kakšne so reakcije? Ste zaupniki dovolj ali je bilo v kakšnih primerih treba iskati tudi psihologe, psihiatre?

Težko bi vam kaj več konkretnega povedal. Ker tu je pa ključno zaupanje. To, kar se dogaja za zaprtimi vrati, ko se usedeta gasilec in zaupnik, vesta samo onadva in nihče drug. Ne smem vam razlagati, kaj se našim fantom dogaja. Je pa dejstvo, da so tudi solze … Običajno jih bega, če so storili dovolj, vse, kar so lahko. Mi jih seveda spomnimo, da so v danem trenutku dali vse od sebe. Vedno se namreč sprašujejo, sploh če je razplet neke intervencije zelo slab, ko pride na primer do smrti, kaj bi še lahko storili, da bi osebo rešili. Sicer pa, da bi prišlo do tega, da bi kdo iskal prav strokovno pomoč, mislim, da se v zadnjih letih ni zgodilo. Veste, mogoče, da take potrebe pri nekom so, ampak jih verjetno, da bi storili korak v to smer, ovira ta fama, ki je kar močno zakoreninjena v družbi, da če moraš k psihologu, psihoterapevtu, psihiatru, si »softič«, pomehkužen. Saj pravim, da nas imajo gasilce vsi za nezlomljive, vendar nismo … Stereotip, da smo vedno močni, je daleč od tega. Vsak, tudi mi, ima svoj prag občutljivosti in nekatere nekaj prizadene prej kot druge. Vendar nobena zahtevnejša intervencija ne mine, ne da se nas ne bi na neki način dotaknila. In tu mora priti do razbremenitve, sicer se lahko zgodi, da te travma spremlja še dolgo.  

Katere intervencije so pa vam najtežje?

Najtežje so tiste s hudimi telesnimi poškodbami ali pa tiste, ko se poškoduje kakšen tvoj tovariš gasilec. Ali pa ko so udeleženi otroci, kar se te sploh dotakne, še posebno če imaš tudi svoje otroke podobnih starosti. To te res lahko zaznamuje. Ali pa ko se ti poškoduje družinski član, sorodnik ali prijatelj in ravno ti »letiš« na intervencijo. Čeprav smo glede tega pozorni, da gasilca, ki je povezan z žrtvijo, ne izpostavljamo, da ga ne zaznamujejo prizori. So v takem primeru v ospredju bolj drugi člani gasilske ekipe. V našem društvu smo tudi že imeli take situacije in poskrbeli smo, da med ponesrečencem in gasilcem ni bilo neposrednega stika.