Sevničan Dejan Mijović in njegova soproga Bojana, ki sta si dom ustvarila v Ljubljani, imata za sabo devet- oziroma desetletno kalvarijo, ki pa ima srečen konec. Pravzaprav dva – Dejan po nesreči, v kateri je za nekaj časa ohromel, lahko hodi, marca letos pa ju je s prihodom na svet razveselil Lev.

Njuna zgodba se je pravzaprav začela pred desetimi leti. Tisto poletje sta šla prvič skupaj na morje, bil je 17. julij, ko je Dejanu spodrsnilo na klančini, porasli z algami, in je padel tako grdo, da si je poškodoval vratna vretenca, zaradi česar so mu v trenutku odpovedale vse motorične funkcije od vratu navzdol. Hitra pomoč prijatelja je preprečila, da ni utonil v vsega nekaj centimetrih vode. Sledili sta operacija na kliničnem centru v Ljubljani in polletna rehabilitacija v centru Soča, po kateri se je na berglah vrnil domov. »Ko sem shodil, so me skoraj razglasili za čudež,« se spominja Dejan, nekoč tudi uspešen rokometaš, ki pa je športno pot moral končati zaradi grde poškodbe kolena. Z vztrajnostjo in neomajno voljo ter podporo njegove Bojane se je postavil na noge.

»Moje fizično stanje se hitro poslabša, če ne vzdržujem kondicije, in po pravici povedano, odkar imava Levčka, si čedalje težje vzamem čas zase in za svoje športne aktivnosti. Po drugi strani pa sem zdaj, odkar sem očka, veliko bolj aktiven pri vsakodnevnih opravilih. Tudi v prihodnje bo treba najti ravnotežje med vsemi dnevnimi aktivnostmi ter otrokovimi in seveda mojimi potrebami, kar pa ni preprosto. A kjer je volja, je tudi pot,« je optimističen.

Bojana Mijović
Dejan Mijović
Bojana Mijović

Devet let poskusov

In to sta skupaj dokazala v boju za tako želeni naraščaj. Z Bojano sta dobro leto po nesreči v Piranu začela resno razmišljati o družini. »Zaradi mojega stanja sva morala poiskati zdravniško pomoč. Najino devetletno jadranje po zelo razburkanem morju, polno upanja, vzponov in padcev, veselja in solza, stisk, spoznavanja in učenja, se je začelo v postojnski kliniki za neplodnost. Drug drugega sva bodrila, si stala ob strani, naprej naju je gnala želja po otroku, ki je bila močnejša od neuspehov,« se je ozrl na zelo težko obdobje, ki se je zaključilo 18. marca letos z rojstvom Leva.

V Postojni so bili prvi trije poskusi zunajtelesne oploditve neuspešni. »To je bilo za oba, še posebej pa za Bojano, zelo boleče, saj se vsi procesi dogajajo v telesu ženske. Vsakič, ko zdravnik opravi umetno oploditev, sta na vrsti dva tedna zelo dolgega čakanja na test nosečnosti. In ko zagledaš minus namesto plusa, se ti zlomi srce,« pripoveduje Dejan. Vzela sta si nekajmesečni premor in se nato odpravila na kliniko za neplodnost v Maribor, kjer so bili na veliko žalost vsi poskusi znova neuspešni. Enkrat se je sicer pokazala luč na koncu tunela, a je kmalu ugasnila.

Žalost je bila neizmerna, a sta se v želji, da bi vsaj malo pozabila na vse bridke izkušnje, odločila za simbolično poroko na Tajskem. Meseci, ki so sledili, so vnesli nekaj potrebnega miru in sproščenosti, potem pa sta se odločila, da poskusita znova. Ker sta izkoristila vseh šest brezplačnih postopkov, ki jih omogoča naš zdravstveni sistem, sta samoplačniško poiskala kliniko v tujini, v Brnu na Češkem. Znova bridko razočaranje.

Posvojitev

»A misli na tako želeni naraščaj in starševstvo nisva opustila,« nadaljuje Sevničan. Skozi sta dala zahtevne postopke posvojitve, se zaradi tega tudi uradno poročila in tako z vsemi papirji prek znancev prišla do možnosti posvojitve otroka iz ene od afriških držav. Bila sta deseta na čakalnem seznamu, postopek naj bi trajal vsaj eno leto.

»Ker sva imela v Brnu še nekaj zamrznjenih zarodkov, sva med čakanjem poskusila še enkrat. Bojana je zanosila! Seveda je bil na začetku prisoten velik strah pred ponovnim neuspehom. Bala sva se, da bi spet pristala na začetku. Zdravnica je na prvem pregledu ocenila, da otrokov srček bije prepočasi, začele so se pojavljati krvavitve. Ženi je odredila strogo mirovanje in razglasila rizično nosečnost. To naju je dodatno prestrašilo, a sva, kolikor je bilo mogoče, razmišljala pozitivno in naredila vse, da bi nosečnost minila varno.«

Vse se vrti okoli Leva

Dejan Mijović je pred nesrečo v Piranu delal kot fotoreporter pri Žurnalu, po treh letih okrevanja pa se je za polovični delovni čas zaposlil pri spletnem portalu časopisa Delo. Bojana je učiteljica slovenščine, zaposlena na osnovni šoli v centru Ljubljane.

Zdaj se njuno življenje vrti okoli Leva. »Niti v sanjah si nisva predstavljala, kako naju bo taka mala štručka izpolnjevala in osrečevala. Jaz že od marca, odkar je med nami novi koronavirus, delam od doma. To pomeni, da smo skupaj 24 ur na dan. Po petem mesecu sva pri Levu začela vsak dan opažati vidne spremembe, postal je bolj dojemljiv, veliko je interakcije in posledično tudi tako želenega smeha. Veselimo se vsakega dne posebej. Vse, kar si želiva v prihodnosti, je, da bo Lev zdrav in da bova lahko ob njem ves čas njegovega odraščanja,« pravi Dejan in doda, da sta za zdaj idejo o posvojitvi opustila. »Resnici na ljubo bi bilo z dvema otrokoma, predvsem zaradi mojega fizičnega stanja, normalno življenje precej oteženo. Afriška deklica, ki je bila namenjena nama, bo osrečila drug slovenski par, s katerim smo v stikih. Prek njiju z zanimanjem in kančkom nostalgije spremljava njen razvoj in upava, da ostanemo v stikih, ko pride v Slovenijo.«

Bojana Mijović, lev
Dejan Mijović
Lev

Družina in prijatelji

To njuno popotovanje čez vse čeri jima je spremenilo pogled na življenje: »Zagotovo nanj gledava z drugega zornega kota, saj so naju vse pretekle izkušnje utrdile in naredile močnejša. Tudi prioritete so se z leti spremenile, ugotovila sva namreč, da so najpomembnejši družina, prijatelji in tiste majhne stvari, ki dajejo življenju smisel in nas osrečujejo. Začela sva bolj ceniti življenje in se naučila, da ni nič samoumevno in da je treba za dosego ciljev trdo garati, saj nam ni nič podarjeno.«

Dejan, Bojana in Lev – vso srečo na nadaljnji poti!