Klemen Grošelj ne daje vtisa tipičnega politika. Na politični parket je stopil le nekajkrat. Prvič še kot simpatizer stranke Zares, ko je bil v času Pahorjeve vlade šef kabineta gospodarske ministrice Darje Radić. Z nastopom vlade Marjana Šarca je kot strokovnjak za področje nacionalne in mednarodne varnosti zasedel stolček državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, dokler ni bil skupaj s kolegico iz LMŠ Ireno Jovevo izvoljen za evroposlanca. Kljub aktualni zaposlitvi Grošelj vzpostavlja distanco do politike in zdi se, da o njej še vedno govori bolj iz perspektive strokovnjaka in profesorja kot pa funkcionarja. S Klemnom Grošljem smo se pogovarjali v strankarski pisarni na Beethovnovi ulici v Ljubljani.

Kako je videti delo evroposlanca v dobi korone?

Delo poslanca se je bistveno spremenilo. Tisto, kar je po mojem največja sprememba na slabše, je to, da je bistveno manj osebnih stikov s kolegi poslanci. Vse poteka na daljavo, kar omogoča delovanje parlamentu v smislu pogodbeno definirane vloge, težava pa se pojavi, ko se pripravljajo bolj zahtevna poročila. Recimo eno bolj zahtevnih poročil, ki sem ga imel v zadnjem času, je bilo poročilo o izvozu orožja, in tukaj se je izkazalo, da je usklajevanje dokumenta na daljavo praktično nemogoče. V prvem tednu junija smo po sprostitvi omejitev lahko imeli sestanek v živo in tukaj se je jasno videla razlika, saj smo dosegli bistveno večji preboj v nekaj urah pogajanj kot v tistih treh tednih prej. Delo je zagotovo oteženo in upočasnjeno. Jeseni bo parlament moral delati, kajti pred nami je kar nekaj težkih tem. Strateške dokumente bo treba sprejeti v prihodnjih štirih mesecih, če želimo imeti sprejet finančni načrt do začetka leta 2021.

Ali imate boljše ali slabše mnenje o Evropskem parlamentu, kot ste ga imeli prej, ko še niste opravljali aktualne funkcije?

Jaz po eni strani nisem šel v Evropski parlament z velikimi pričakovanji, saj sem vstopal v novo okolje. Tisto, kar me je morda nekoliko presenetilo – in to rad poudarim – morda se zdi na prvi pogled, da Evropski parlament deluje bolj sproščeno, manj intenzivno kot nacionalni parlamenti, a to je napačen vtis. Brutalnost interesov v Evropskem parlamentu, na evropskem parketu nasploh, je primerljiva ali še bolj brutalna kot tista v nacionalnih parlamentih. Tisto, v čemer je razlika, je, da je to zavito v neko prefinjenost, v ozadju pa so politični procesi, ki so podobni procesom povsod drugje. Ta dvojnost vloge, kjer si na eni strani zastopnik politične opcije in hkrati nacionalni predstavnik, te postavlja v položaj, ko moraš iskati ravnotežje med nacionalnimi interesi in interesi svoje politične skupine ter svojega ideološkega videnja razvoja Evrope. Gre za preplet, znotraj katerega se išče kompromis. V tem oziru je Evropski parlament boljši, saj se je politična kultura toliko razvila, da je iskanje kompromisa ne nujno lažje, se pa doseže. Seveda se tudi tam odlagajo zadeve v prihodnost.

Kako gledate na slovensko politiko? Se je vaš pogled nanjo, odkar ste evropski poslanec, spremenil?

Slovensko politiko sem nekaj časa opazoval od zunaj, potem sem bil malce notri, pa spet zunaj ... Slovenska politika se bo morala predvsem začeti zavedati, da se stvari ne dogajajo v nekem vakuumu. Ta evropska dimenzija v slovenski politiki ni polno izkoriščena in mislim, da je tu ogromno priložnosti, ki se je politika sploh ne zaveda.

Ideološke teme seveda vedno bodo, ampak te teme so pomembne v strateškem smislu, kako se bo Slovenija razvijala. To ni nepomembno vprašanje. Bo demokratična družba ali bo šla, kot kaže, v neke skrite ambicije bolj avtoritarnih pristopov v politiki? To poteka v evropskem kontekstu, ki je relativno jasno definiran. Znotraj tega bo treba začeti več delati, drugače gledati. Te razprave o tem, ali bomo neto plačnica ali neto prejemnica, kažejo na to, da slovenska politika potrebuje bistveno več strateškega razmisleka. Tukaj se nam kaže velik manko. Ni neke jasne vizije, kako naprej.

Pa je to manko zgolj Slovenije ali je to pravzaprav težava vseh pridruženih članic, članic s periferije? Ali Slovenija in Slovenci igramo sploh kakšno resno vlogo znotraj Evropske unije?

Država igra vlogo toliko, kolikor jo hoče igrati. Seveda je pri tem izjemno pomembno, kakšne partnerje izbereš. Izbira je pri nas postala ideološko vprašanje. Tukaj je treba jasno povedati, da se je vladajoča opcija odločila za ideološko partnerstvo z Orbanovo Madžarsko. Poglejmo primer Višegrajske skupine. V Sloveniji se ta prikazuje kot monolit, a ni zares tako. Razlike med Madžarsko in Slovaško so na primer bistveno večje kot med Slovenijo in Hrvaško. Potem imamo notri Češko, ki je gospodarsko ena bolj uspešnih držav. A kdo govori o Češki kot periferiji? A kdo govori o Češki, da ima težave z demokracijo? Ima težave zaradi predsednika vlade, ki je pod preiskavo zaradi možnosti konflikta interesov, a nihče nikoli v teh razpravah ni rekel, da je Češka avtoritarna država, medtem ko imamo Poljsko in Madžarsko, kjer je to jasno odprto vprašanje in sama Komisija to problematizira.

Ja, obstaja periferija, a tukaj je še drugo vprašanje. Slovenijo razvoj uvršča vse bolj v jedrni del Evrope, del, ki določa razvoj in prihodnost Evrope. V našem interesu je, da smo pri tistih, ki so neto plačnice. Ko smo neto plačnik, se naš pogled spremeni, tudi naš razvojni model se bo moral s tem spremeniti. Ko si plačnik, ti ni toliko interes v koheziji, ki je sicer še vedno pomembna –, ampak ti postane cilj, kako čim več sredstev dobiš iz tako imenovanih skupnih programov. In tukaj smo šibki. Recimo iz Junckerjevih skladov (Evropski investicijski sklad, poimenovan po bivšemu predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju, op. a.) so 80 odstotkov sredstev potegnile države, ki spadajo v jedrne države. Slovenska naloga je, da se v sedmih letih naučimo, da skopiramo, prilagodimo nacionalni model, da bomo lahko ta sredstva iz EU črpali. In tukaj se potem pozicioniraš, ali boš ali ne boš periferija.

Evropski enotni trg vendarle kot tak ustvarja močno središče, s katerim države Vzhodne in Južne Evrope ne morejo tekmovati. Poglejmo primer Italije, ki je proračunsko »pridna« država, pa kljub temu preprosto ne more razviti gospodarstva, saj je vedno omejena pri potrošnji.

Lahko se do neke mere s tem strinjam. To velja za Italijo, do neke mere še za Španijo, tudi Grčijo. Mogoče pa lahko pogledamo na Italijo skozi eno drugo perspektivo in naredimo primerjavo z Japonsko. Zakaj ta primerjava? Ker imata obe zelo staro prebivalstvo. Postavlja se vprašanje: ali je ta razvojni model v Italiji in na primer na Hrvaškem, pa tudi na Madžarskem ali Poljskem; ali imamo tukaj neke širše globlje družbene procese, ki so vezani na demografske trende in se odražajo v gospodarstvu, ali pa gre za neka druga razmerja v sami postavitvi EU in so zaradi tega te države prikrajšane? Lahko pa rečem, da je Italija zaradi starosti prebivalstva dosegla neko točko razvoja, ko enostavno ne more narediti tehnološkorazvojnega preboja. Japonska ima podoben problem. Tudi če pogledamo sestavo Evropske komisije, vidimo, da prvič imamo podpredsednico Dubravko Šuico, ki je odgovorna za demografska gibanja. Pri zelenem prehodu in z njim povezanim tehnološkim prebojem gre tudi za vprašanje, kako se bo EU razvijala v pogojih, ko bomo soočeni z demografskim izzivom.

Tu je več teh vprašanj, ki jih bo treba odpreti. Ali gre za to, da Nemčija s svojimi politikami znotraj EU izboljšuje svoj položaj in deloma poslabšuje položaj drugih držav. To verjetno drži in statistični podatki to potrjujejo. Se pa moramo nečesa zavedati glede EU. Imamo prost prehod blaga, ljudi, idej in kapitala. Ali je to, da mladi zapuščajo te države, posledica samo tega, da obstajajo strukturna neskladja znotraj EU, ali k temu prispevajo tudi nacionalne politike? V Evropi se kaže tudi trend, da mladi glasujejo z nogami, kar pomeni, da ta notranji trg, ta prostor svobode, ki se je oblikoval, omogoča, da mladi iščejo prihodnost nekje drugje. Zakaj lahko Irska na periferiji cveti ...

O tem se da debatirati.

Ja, lahko greva na to področje davčne politike. Ampak, a karkoli ustavlja te države, da naredijo enako kot Irska? Zakaj to lahko naredi Nizozemska ali Luksemburg, če pogledamo te države, za katere lahko rečemo, da so »davčne oaze«?

Moja teza je še vedno, da se država znotraj EU postavi sama, ker ko si v evropski igri, veš, kakšna so pravila, kako se boš postavil, pa je odvisno od tebe. A boš igral igro, kot jo je igrala Grčija in je na koncu brutalno izgubila, ali boš igral drugače in dvignil blagostanje svojega prebivalstva. Jaz na to gledam malce bolj analitično, če hočete odkrito. A to tako deluje. To, da boš sam z nekim svojim lastnim stališčem znotraj EU spreminjal svet ..., to je iluzija. Lahko smo zelo domoljubni, ni problema, ampak v tem domoljubju moraš biti tudi preudaren, strpen in pameten.

Če se vrneva nazaj na pogled na Slovenijo, kot jo vidi Evropska unija. Pri nas so (bile) velike medijske zgodbe v zadnjem obdobju predvsem sumi o nepravilnostih pri nabavi zaščitne opreme, Logarjeve depeše, povezovanje z Madžarsko … Ali je komu v EU za vse to mar? Ali obstaja iskrena skrb za dogajanje pri nas na ravni EU?

Da.

Veste, v čem je zdaj za EU »štos« z našim zavijanjem proti Madžarski in Poljski? V tem, da je to zdaj že tretja država. Ko se je na Madžarskem to dogajalo pri Orbanu, so v evropskem prostoru to sprejeli z nejevero. Niso razumeli konteksta, kaj se dogaja v teh državah. Ko pa pride pismo, kakršnega je poslal zunanji minister Anže Logar, je že iz same sintakse, same strukture, samega besedišča, ki je bilo uporabljeno, zelo jasno, kam se Slovenija postavlja. Podobno je bilo s Hrvaško, ko je bil predsednik vlade Tomislav Karamarko, pa je sedanji premier Andrej Plenković to začel spreminjati. Slovenija vendarle soodloča tako na Svetu EU kot znotraj Evropskega parlamenta, kjer se išče tako imenovana proevropska večina. Če se ena država usmerja v drugo smer, potem ta proevropska večina enostavno kopni. In to je tisto, kar skrbi z vidika notranje homogenosti EU, ker ta odmik od temeljnih evropskih vrednot pomeni tudi odmik v zunanji politiki v mnogih skupnih politikah, in to skrbi, ker to slabi EU.

Ne pozabimo, da vzporedno s trenutno krizo poteka še en proces; izstop Združenega kraljestva. Ne vemo, kakšen bo ta odhod 1. januarja 2021. Zdaj bomo imeli gospodarsko krizo, zraven bo prišel še brexit in tisto, česar si ne želi Komisija, niti nihče, ki verjame v to evropsko idejo, da imamo interne ideološke spore, ki še slabijo ta evropski prostor. Zakaj? Globalni sistem mednarodnih odnosov se je bistveno spremenil. Vloga Organizacije združenih narodov je zelo šibka, prejšnji sistemi ne delujejo, oblikuje se novo globalno ravnovesje, in to, kako se bo EU pozicionirala, bo odločalo o tem, kakšna je naša prihodnost in naše blagostanje. Ta del igre ni tako nedolžen.

Ko so se začeli ohlajati odnosi EU-ZDA, so se nemški zunanji odnosi korenito spremenili. Tudi njim je jasno, da brez EU preprosto ne zmorejo v globalnem merilu –, da ena Nemčija težko parira s Kitajsko. Ko bo v to zgodbo vstopila Indija, Indonezija, Brazilija, bo to še bistveno bolj kompleksen svet. Iz tega vidika te majhne zgodbe, ki se nam zdijo nepomembne, v evropskem kontekstu vendarle igrajo pomembno vlogo.

klemen groselj, irena joveva
Bobo
Grošelj je bil skupaj s kolegico iz LMŠ Ireno Jovevo izvoljen za evroposlanca.

Kako pa na drugi strani vidite vlogo »varčne četvorke« (Avstrija, Danska, Nizozemska, Švedska) pri razbijanju evropske kohezije? Ali tudi oni s svojo nesolidarnostjo znotraj EU ne predstavljajo resne grožnje za EU?

Nihče ni rekel, da ne. Bom zelo odkrit, pa čeprav prihaja premier Mark Rutte iz liberalnega tabora. Nizozemska pelje pot, ki me nevarno spominja na pot nekdanjega britanskega premierja Davida Camerona. Tu imamo neko notranjepolitično zgodbo, kjer pač politika gradi na evroskepticizmu. Ocenjujem, da bo Nizozemska doživela trenutek resnice s 1. januarjem, ko se bo po brexitu soočila z novo realnostjo in se bo morala pozicionirati kot država, ki išče kompromis, ne pa kot država, ki vedno reče ne. V tem trenutku je tudi problem, da si te države ne želijo bolj intenzivnega povezovanja znotraj EU. Tisto, kar navzven skrbi te varčne, je, da nacionalni dolgovi postanejo skupni dolgovi EU, v ozadju pa se skriva temeljno vprašanje nadaljnje integracije EU kot celote in položaja držav članic v njej.

Po nedavnih pogajanjih v Bruslju se zdi, kot da so vse članice prišle ven kot zmagovalke. Prav vsi predsedniki in predsednice vlad, vključno s slovenskim premierjem Janezom Janšo, so prišli domov in se pohvalili z doseženim dogovorom.

Jaz sem vedel, da bo tako, ko so se pogajanja začela. To je bil v Bruslju skupni imenovalec. »Vsi bomo zmagali!« Značilnost večletnih finančnih okvirjev je takšna, da se zmagovalec pokaže šele, ko je konec finančne perspektive. Jaz razumem, da vsi premierji poudarjajo svoj uspeh, ampak tukaj je cela vrsta če-jev. Kar je tukaj dejansko zgodovinski moment, je Sklad za okrevanje in odpornost (ang. RRF), za polnjenje katerega si bo EU izposodila denar na finančnih trgih. Poroštvo za to je večletni finančni okvir (ang. MFF). Ta se trenutno polni s prispevki držav in pogojno rečeno z lastnim virom Unije, kot so nekatere tako imenovane carinske dajatve. Te so se glede na dosežen dogovor na Svetu EU zdaj celo zmanjšale. To zadolževanje se bo začelo, ni pa povsem jasno, s katerim virom bomo to pokrivali. Če tega ne bomo pokrivali z novim, lastnim virom EU, potem imamo dve možnosti; prva je ta, da ne povečamo prispevkov nacionalnih držav; ampak to pomeni, da bomo leta 2026 morali zmanjšati porabo, saj bo določen del sredstev moral takrat iti za vračanje posojila. Druga možnost je povečevanje prispevkov. Ideja je bila ravno v tem, da ima EU lasten vir, da se breme tega zadolževanja ne prenese na države članice, ampak da to z lastnim virom pokriva EU. A o tem, kaj naj bi bil ta vir, ni bil dosežen dogovor. Pri tem se tako imenovane varčne države tudi bojijo, da bi se iz aktualnega sklada za obnovo in okrevanje oblikoval neki reden mehanizem, kot smo ga poznali v nekdanji državi pod imenom Sklad za pomoč nerazvitim delom SFRJ.

Slovenija je torej bila Nizozemska v nekem drugem času?

Ja. Če bi kdo bral razprave od avtocestne afere, ko je bila še Kavčičeva vlada, pa do konca Jugoslavije, bi besedišče sumljivo sledilo enakemu vzorcu.

Bo prej prišlo do izstopa katere od članic iz EU ali do priključitve katere od držav kandidatk?

Mislim, da se niti eno niti drugo ne bo prav kmalu zgodilo. Jaz ne verjamem, da bo katerakoli država članica zdaj izstopila. Mislim, da je bila zgodba z Združenim kraljestvom dovolj poučna. Tudi tistih glasov, ki so grozili z italexitom in frexitom, ni več slišati. Združeno kraljestvo sploh nikoli ni bilo povsem integrirano, pa je kljub temu zdaj toliko problemov z izstopom iz EU. Kot poslanec še vedno prejemam pisma državljanov Združenega kraljestva, ki se razburjajo, češ, a zdaj bo carina ne meji?! Zdaj, ko imamo konkretne probleme, se vidi, kaj EU pomeni. In vsi smo videli, kaj pomeni vračanje na nacionalne meje; mejo z Avstrijo, Italijo. Je to prihodnost, da se vračamo v preteklost? Mislim, da smo dojeli dobrobiti skupnega bivanja. A bi Slovenija dosegla tak preboj, če ne bi bila članica EU? A bi v nekem sistemu s prostocarinskimi sporazumi mi še vedno lahko prosperirali tako, kot smo znotraj EU? Jaz menim, da ne.

Sem optimist. Mislim, da je EU nekaj, kar se bo razvijalo naprej. To je projekt, ki je omogočil neverjeten razvoj. Dobro, bile so balkanske vojne, ampak če pogledamo evropsko zgodovino 18. in 19. stoletja, vidimo, da so bile vojne reden pojav, celo bolj kot poplave, če sem ciničen. Zdaj pa smo v stanju, da imamo 75 let mir na tem prostoru. Evropska unija je gospodarski, politični, socialni in mirovni projekt, ki ga je vredno razvijati še naprej.

Če omenjamo Balkan in morebitno širitev EU, ne moremo mimo vprašanja migracij.

V Evropi obstaja neko zavedanje, da bo Bosni in Hercegovini treba bistveno več pomagati, a Bosna in Hercegovina ni prva država, ampak je zadnja pred mejo EU. Problem je v tem, da druge države: Srbija, Črna gora, Albanija imajo zelo porozno mejo ...

Vendarle imamo pred tem še dve članici EU, Grčijo in Bolgarijo.

Ja, to so dejstva. V poslanski skupini Renew Europe (Prenovimo Evropo) smo pripravili dokument, kako bi morali te stvari začeti urejati. Pripravljenih je več ukrepov. Vezano je ne samo na balkansko pot, ampak tudi na Lampeduso in celotno Sredozemlje. Skupno varovanje zunanjih meja je en ukrep, a to je ukrep zdravljenja, odzivanja. Bistvo je, da mora EU oblikovati jasno politiko do Afrike, predvsem do svojih sosednjih regij, in začeti aktivno v te regije posegati, tudi z razvojno pomočjo. Tu se pojavi dilema, ali se bo ta denar lansiral skozi projekte, ki jih vodijo lokalne oblasti, kjer vidimo, da ni učinka – in to je treba na glas povedati –, ali pa se bo začelo razvijati drugače in se bo ta pomoč uporabljala bolj pod neposrednim nadzorom EU? Obstaja tudi ta mehanizem pogojevanja – »mi vam damo razvojno pomoč, če boste zadrževali migrante«. To se dogaja in je kruta realnost evropske politike. To je gašenje požara in je dolgoročno nevzdržno. V končni fazi pa bo treba začeti razmišljati o mehanizmih, ki bodo omogočali zakonite migracije. Ne gre za legalizacijo nelegalnih migracij, ampak za to, da imaš mehanizem, ki omogoča, da ljudje, ki želijo, in če imajo države EU za njih interes, pridejo na varen in pregleden način v Evropo. Vem, kakšen bo sicer komentar slovenske desnice, ampak demografski deficit EU je jasen. Za razliko od političnih ved je demografija veliko bolj eksaktna in se da izračunati, kakšna bo prihodnost. Če pogledamo demografske projekcije za leto 2100 za evropski prostor, so številke dovolj jasne in povedne. Temeljno vprašanje bo postalo, kako boš v družbi ustvarjal in ustvarjeno porazdelil tako, da bo pravično – do tistih, ki so ustvarjali v preteklosti, in tistih, ki to ustvarjajo danes. To je problem starajočih se družb. Lahko rečemo, da migracije niso potrebne, da bomo to zmogli s tehnoloških napredkom. Morda pa res, a jaz nisem prepričan. Gre prav tako za tekmo talentov ...

Torej govorite o visokoizobraženih migrantih?

A mi rabimo samo visokoizobražene kadre?

Ne. A omenili ste režim ZDA, kjer kljub obstoju določenih mehanizmov za zakonite migracije ljudje tvegajo življenja in prehajajo južno mejo.

Seveda prehajajo, saj je potreba po njih. Mi se lahko sprenevedamo, pa rečemo, da so ti ljudje nepotrebni. A si predstavljate slovenski zdravstveni sistem brez migracij? A si predstavljate slovensko gradbeništvo?

Seveda ne. A s tem ne rešimo problema nasilja na zunanjih mejah, ki ga izvaja EU.

Seveda ne. Je pa v tem trenutku nesprejemljivo to, kar počnemo na mejah. Mi na podlagi petletnih izkušenj delamo dolgoročne zaključke, jaz pa bom podal zelo drzno tezo: kdo pa pravi, da bo čez pet let pritisk na naše južne meje sploh še obstajal? Afrika ima sicer velik gospodarski potencial, a tudi Afrika se – tako ali drugače – stara. Ko se bo njihov standard dvignil, ni rečeno, da bo to še vedno problem čez toliko in toliko let. Mogoče bomo imeli drugačen problem in bomo potrebovali ljudi, ki bi delali v evropskem prostoru, pa ti ne bodo prišli. Ali pa bomo robotizirali proizvodnjo in ne bo potrebe po delovni sili, kar pa seveda odpira kopico drugih vprašanj.

Nezakonite migracije imamo, a tukaj ni nobene potrebe, da države EU nastopajo izven pravnih norm. Če ti kot država stopiš izven pravnih norm, četudi v odnosu do tujcev, se to pokaže v regresiji teh istih norm na tej isti družbi, ki jih je uporabila zoper tretje. To je zgodovinsko dejstvo. To je tisto, kar se bomo Slovenci ali pa Hrvati morali vprašati na neki točki. A je to sprejemljivo in kam to pelje?

Podpirate žico na meji?

Ne, žice ne.

Kaj pa?

Jaz bi bistveno raje videl, da bi imeli skupni mehanizem na zunanji meji, da bi postopoma lahko to ograjo odstranili. Verjamem pa tudi v to, da bi lahko z razvojno pomočjo tistim, ki so že tukaj, omogočili, da zaživijo življenje v svojih izvornih državah, ker v večini teh je to možno. Sirija je izjema, tam divja vojna. A jo lahko EU ustavi? Ne, ne more.

Govorite o več desetletnih procesih, žica pa je na meji ta trenutek.

Ne vem, če so desetletni procesi. Vzemimo perspektivo migranta. Ko bo začutil, da se mu standard dviga, bo mikavnost poti v Evropo bistveno nižja. Bodo pa še vedno begunci. Oni so pa varovana kategorija. Govorimo o Siriji in vojnih območjih, ampak trenutno večina ljudi prihaja iz nevojnih območij, to je dejstvo. Alžirija, Maroko, Pakistan.

Kar pa ne pomeni, da nimajo nujno pravice do azila.

Tega pa nisem rekel.

Da, vendar pa je slovenska policija že postopala po tej logiki.

Moje stališče je tu jasno. Imamo pravni okvir, ki ga moramo spoštovati. Rušenje teh pravnih temeljev vodi v rušenje v odnosu do samih sebe, če tako rečemo. Nasilje na meji ni nikoli prispevalo k dobrobiti in varnosti družbe, ki je to nasilje na mejah izvajalo.

Kolesarite?

Ne.

Niti ob petkih?

Ne kolesarim, ker ne želim dati kakršnegakoli povoda za diskreditacijo protestnega gibanja ljudi. Bom sledil temu, kar je rekel, če malce parafraziram, predsednik stranke Marjan Šarec. Za nas politike je polje politike in prostor za politične boje. Jaz se tukaj borim in se bom boril. Verjamem, da ima Slovenija demokratično prihodnost, da mora ohraniti odprtost, svobodo in spoštovanje pravne države. Moramo se zavedati, da ta nikoli ni idealna, ampak so alternative, ki se ponujajo njej, bistveno slabše. Mi v tej državi imamo neki dokument, ki se mu reče Ustava Republike Slovenije, in jaz si ne želim, da se ti ustavnopravni temelji kakorkoli spreminjajo, kaj šele zlorabljajo. Bom rekel zelo preprosto: moja vizija razvoja Slovenije ni Madžarska ali Poljska. Moja vizija razvoja države je, da se zgledujemo po državah v jedru EU, pri čemer gledamo, kaj so te države v razvoju storile dobrega in to še izboljšamo ter se hkrati potrudimo, da ne ponovimo napak, ki so jih delale. Če se bomo pa ozirali na neke druge modele, se bomo pač zapletli v krog stagnacije, kjer bistvenega razvoja in napredka ne bo.