Nemški tožilci so 13 let po izginotju nadvse razvpitega primera britanske deklice na Portugalskem dognali, da je Madeleine McCann najverjetneje mrtva, umora pa je osumljen 43-letni nemški državljan. O primerih pogrešanih otrok in mladostnikov v Sloveniji smo se pogovarjali z Damjanom Mikličem, vodjo Oddelka za krvne in spolne delikte v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave.
»Ko se prijavi pogrešanega otroka, startamo z vsemi silami. V iskalnih akcijah nam pomagajo tudi drugi, prostovoljci, gasilci, reševalci, vodniki službenih psov. Ta tempo se sčasoma sicer zmanjšuje, vendar nikoli ne odnehamo. Posebne enote za pogrešane osebe nimamo, ampak se kriminalisti, ki se ukvarjajo s krvnimi delikti, hkrati ukvarjajo še s pogrešanimi. Primer pogrešanega vodimo kot kriminalistično preiskovanje nekega umora, pa niti ni nujno, da gre za umor. Ampak po tem sistemu delujemo,« je pojasnil Miklič. Policija za vsako prijavo izdela oceno tveganja, na podlagi katere potem stečejo aktivnosti, še posebej so pozorni na ranljive skupine, kot so otroci, mladostniki, starejši. »Pri nas ne prenehamo iskati, dokler oseba ni najdena živa ali mrtva. Tudi če je oseba po zakonu o nepravdnem postopku razglašena za mrtvo, štejemo, da je pogrešana, dokler ne najdemo trupla,« je dejal Miklič.
Razbit mit o belem kombiju, ki krade otroke
Smešen je primer moškega iz 90. let, ki so ga svojci šele po nekaj letih prijavili kot pogrešanega. Izkazalo, se je, da je živel in na črno delal v Nemčiji. »Nemci so ga izsledili in ugotovili, da je že deset let živel pri njih, celo nekako je bil prijavljen, ker pa je delal na črno, so ga poslali nazaj v Slovenijo. In tukaj je bil možakar potem zelo jezen na svojce, ki so ga prijavili kot pogrešanega. Iz nekih osebnih razlogov se jim pač ni javljal,« se je spominjal Miklič.
Po Mikličevih besedah je v Sloveniji letno kot pogrešanih prijavljenih okrog 500 ljudi, od tega je približno od 30 do 40 odstotkov otrok in mladostnikov. »V štirih urah je večinoma prijavljena polovica vseh pogrešanih, 70 odstotkov jih najdemo v desetih urah. Pri otrocih jih več kot polovico najdemo v eni uri, več kot 90 odstotkov pa v prvih štirih urah od prijave.« Izginotja imajo le redko kriminalna ozadja. »Če govorimo o otrocih in mladoletnikih, je treba poudariti, da je Slovenija zelo varna država. Zadnji primer ugrabitve, ki se je spomnim v svojih 30 letih službovanja, smo imeli leta 2007, ko so zaradi koristoljubja ugrabili leto dni starega otroka. V 24 urah smo ga našli in ga nepoškodovanega vrnili svojcem. Pogosto so, tudi v medijih, kakšni komentarji o belih kombijih. Tega pri nas ni.«
»V zadnjem času imamo nekaj mladoletnih deklet, ki so odšle, ker se starši ne strinjajo z njihovimi zvezami. In jih prijavijo kot pogrešane. Mi jih dobimo na telefon, rečejo, da je vse v redu, da so žive, zdrave, a da ne bodo prišle, ker vedo, da jih bomo pohopsali in odpeljali nazaj k staršem oziroma na center za socialno delo.«
Starševski odvzemi in prepovedane ljubezni
Razvpitega primera koroške deklice po Mikličevih besedah ne moremo uvrstiti med klasične ugrabitve, tudi poznejši postopki niso stekli v tej smeri, ker so bili v zadevo vpleteni sorodniki. Starševski odvzemi otrok drugače niso redkost, a ne beležijo vseh kot pogrešanih. »So prijave, ampak dokler sodišče ne reče, čigav je otrok, mi ne moremo reagirati. Mi samo ugotovimo, ali je z otrokom vse v redu, in potem ne iščemo več.« Otroci izginevajo tudi zaradi prepovedanih ljubezni. »V zadnjem času imamo nekaj mladoletnih deklet, ki so odšle, ker se starši ne strinjajo z njihovimi zvezami, zato jih prijavijo kot pogrešane. Mi jih dobimo na telefon, rečejo, da je vse v redu, da so žive, zdrave, a da ne bodo prišle, ker vedo, da jih bomo pohopsali in odpeljali nazaj k staršem oziroma na center za socialno delo.« Od 23. februarja letos tako denimo pogrešajo 15-letno Klavdijo Kovačič iz Novega mesta, 12. maja letos je izginila 14-letna Lucija Bartolj iz Čudnega sela v občini Črnomelj.
Po treh desetletjih znova odprli primer
Kot je v pogovoru izpostavil Miklič, je v javnosti nekako nastala legenda, da je potrebnih 24 ur za prijavo pogrešanega. »Nobenega roka ni, nikoli ni obstajal. Treba je prijaviti čim prej, da lahko tudi mi čim prej začnemo naše aktivnosti.« Drugi mit pa je, da se večina pogrešanih sama vrne domov. »Mogoče se jih tretjina dejansko sama vrne, tretjino najdejo svojci, tretjino pa policija s svojimi aktivnostmi.«
Prvi primer otroka, ki ga policija vodi kot pogrešanega, sega v leto 1979. Tri leta in pol starega fantka so takrat nazadnje videli, ko je skupaj z mamo hodil iz vasi v okolici Ljubljane proti avtobusni postaji, nato se je za obema izgubila vsaka sled. »Po letu 2000 sta do nas prišla sestra in brat te pogrešane mame z novimi podatki, ugotovitvami. Primer smo takrat odprli na novo, ponovno opravili vse razgovore, preiskava je trajala skoraj eno leto. Vendar žal nismo bili uspešni. Smo pa dobili in zaslišali nekaj ljudi, ki jih konec 70. let nismo uspeli.« Drugi nerešeni primer je iz leta 1986, ko je 6. maja med igro na dvorišču bloka za Bežigradom v Ljubljani izginila takrat 11-letna Maja Vojvoda. »Pred nekaj leti smo dobili podatek, da naj bi se zadrževala nekje v Ameriki. Več mesecev smo z ameriškimi kolegi sodelovali in preverjali, a se je izkazalo, da ta oseba ni ona,« je pojasnil Miklič.
Mitja v spodnjicah odtaval v neznano
»Pride mlad kriminalist, zagnan, pa mu daš staro zadevo v roke. Ima druge oči, mogoče vidi kaj, kar smo mi spregledali. Tudi na tak način delujemo.«
Leta 1991 je skupina migrantov prečkala naraslo reko Muro, ko je deroča voda odnesla deklico, ki jo je imel eden od sorodnikov privito na svoje prsi. Avgusta 1992 je pri Rovinju v brodolomu prenatrpane turistične ladje izginila petletna Urška Rednak iz Ljubljane. Leta 1996 je v neznano izginil dve leti star fantek, ki sta ga starša med gobarjenjem pustila na obrobju gozda v okolici Ljubljane. Mitja Bogovič je bil v času izginotja, 6. decembra 1999, star 15 let. Mladenič je, oblečen zgolj v spodnjice, zapustil stanovanje v Krškem in se ni nikoli vrnil. Takrat 17-letna Ljubljančanka Doroteja Pasar je izginila 29. septembra 2007. Nazadnje so jo videli na avtobusni postaji v Trzinu, njeno izginotje pa so mediji nekaj časa povezovali s hrvaškim tovornjakarjem, posiljevalcem in morilcem Draganom Paravinjo. V javnosti je precej odmevalo tudi izginotje takrat 18-letnega celjskega dijaka ekonomske šole Jureta Plevnika, ki so ga nazadnje videli 7. aprila 2000, ko je vstopil v avto sošolca.
