Bolj previden bo

Dušan Keber o seznamih "odpisanih" v domovih za starejše

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
13. 6. 2020, 19.50
Deli članek:

Dušan Keber je pred kratkim razburkal javnost z izjavo v Mladini, da so v domovih za starejše obstajali seznami »odpisanih«. Vlada, njeni govorci, ministrstvo za zdravje in nekateri direktorji domov za starejše te trditve zanikajo.

Mateja J.Potočnik
"Sam bom vsaj do konca prihodnje zime zelo previden, pa tudi pozneje bolj, kot sem bil še donedavna."

Poklicali smo nekdanjega ministra za zdravje in strokovnjaka za zdravstvene politike Dušana Kebra ter ga vprašali, ali je še vedno prepričan o svojih trditvah.

Kakšna se vam zdi trenutna situacija v zdravstvu? Maske gor, maske dol, čiščenje blokov ja, potem ne več, druženje ne, šolanje da ... nekako smo izgubili zaupanje.

O cepivu in cepljenju: »Ko bodo cepivo odkrili, se bom takoj cepil, vendar naj bo cepljenje prostovoljno.«

Kar je v krizi, kot je bila ta epidemija, najbolj potrebno, je zaupanje v tiste, ki vodijo krizni odgovor. Ljudje morajo biti prepričani, da ukrepe predlagajo tisti, ki imajo največ znanja in izkušenj, in da jih politični odločevalci čim bolj upoštevajo. Kjerkoli je politika spreminjala predloge stroke, kot na primer v ZDA, je zaupanje upadlo. Tudi pri nas marsikdaj nismo bili prepričani, kdo daje pobude za ukrepe. Ko so obveščanje javnosti prevzeli predstavniki vlade, večkrat kar sam premier, in ko se je oblast začela obnašati do državljanov paternalistično – bodisi v obliki nestrpnega prepričevanja nevednega otroka ali pa s stigmatizacijo in kaznovanjem kršilcev omejitev, je med državljani in oblastjo zazijala razpoka. Ob pravkar povedanem pa vseeno lahko rečem, da je bil odgovor v Sloveniji razmeroma uspešen. 

Kljub na začetku pretirano paničnim ukrepom?

Pri prvih okužbah je skoraj vsak ukrep razglašen za pretiravanje, na vrhuncu krize pa noben ukrep ni zadosten. Na koncu seveda lahko dlakocepimo in ugotavljamo, kaj je bilo nepotrebno. Za nazaj. 

Razkuževanje stanovanjskih blokov, recimo?

O druženju v zaprtih prostorih: »Po mojem mnenju je najnevarnejše tesno druženje v zaprtih prostorih. Sploh če ne poznamo vseh v družbi.«

Najbrž res. Prav tako omejevanje prehodov iz občine v občino, saj so nekatere občine tako majhne, da že na lastnem dvorišču stopiš v sosednjo. Taki ukrepi so vzbujali vtis, da krizni štab, ki ga je na začetku sestavljala vsa vlada, hoče po vsej sili dokazati, da odločno ukrepa. To je bilo pri našem odgovoru na epidemijo najbolj moteče: ne prijateljsko sodelovanje z državljani, ampak podučevanje in ukazovanje.  

Pa smo se Slovenci zbali ali sodelovali, ker smo mislili, da je tako prav?

Največ so prispevali državljani sami, ker jim je bilo brez prepričevanja jasno, da se okužba prenaša s tesnimi stiki – in so se osamili. To je bilo odločilno. Seveda pa je vlada s svojimi ukrepi to omogočila – in tukaj ji moramo pripisati zasluge: zaustavila je večino dejavnosti in poskrbela za nadomestilo osebnih dohodkov. Po drugi strani pa je krizni štab slabo odreagiral pri domovih za starejše občane. Na srečo je velika večina domov že na začetku epidemije zavarovala svoje stanovalce pred vnosom okužbe z učinkovitimi ukrepi.  

Kaj pa kužnost tega virusa? Dr. Miroslav Petrovec je v intervjuju za Zarjo po eni strani trdil, da je virus ekstremno kužen, po drugi pa priznal, da si po prihodu iz trgovine ne razkuži oblačil, obutve in kupljenih predmetov, pa tudi to, da se z njim ni okužil nihče v njegovem laboratoriju.

Okužba preko stika s kontaminiranimi površinami sicer ni povsem izključena, vendar mnogo manj verjetna kot okužba z daljšim vdihavanjem okuženega zraka. Izkazalo se je, da je virus najnevarnejši v zaprtih in slabo zračenih prostorih, kjer se druži več ljudi in med njimi lebdijo virusi. To je tipičen opis za domove starejših občanov. Zato je v njih po vsem svetu največ smrti: v njih živi le desetinka odstotka prebivalcev neke države, vendar gre polovica vseh smrti na račun smrti stanovalcev teh domov. Pri nas je ta delež še bistveno višji: več kot 80 odstotkov. Med starejšimi, ki ne živijo v domovih, je smrt kosila bistveno manj – preprosto zato, ker okužba do njih ni prišla. 

Vodja strokovne skupine za covid-19 dr. Bojana Beović je ob očitkih, da so oboleli stanovalci večinoma umirali v domovih in ne v  bolnici, izjavila, da za bolezen tako ali tako ni zdravila in da so ti bolniki tudi v bolnišnici umirali v visokem odstotku. 

Prav neverjetno je, kako je dr. Beovićeva zmanjšala pomen bolnišnice pri zdravljenju kritično ogroženih starih bolnikov. Ali torej trdi, da so tisti, ki so ozdraveli, ozdraveli sami od sebe, tisti pa, ki so umrli, bi umrli tudi v bolnišnici in ne samo v domu? Potem bolnišnic sploh ne bi potrebovali. Dr. Beovićeva je povsem zanemarila, da se ob težki okužbi pri starih in kroničnih bolnikih poslabšajo tudi druge bolezni: bolezni srca in pljuč, sladkorna bolezen in mnoge druge. Skrbno zdravljenje teh poslabšanj v bolnišnici lahko odloča o življenju in smrti. Tudi smernice Svetovne zdravstvene organizacije, sprejete 21. marca, priporočajo, naj se bolniki s covidom-19, starejši od 60 let, in taki s spremljajočimi boleznimi zdravijo v bolnišnici. Poleg tega se v domu kljub osamitvi okuženih okužba prenaša iz sobe v sobo preko zaposlenih s pomanjkljivo zaščitno opremo in prostorskimi razmerami, ki ne omogočajo dobre izolacije. 

Ves svet se sprašuje, zakaj je malo smrti v vzhodnih državah. V Rusiji, recimo. Rusija ima ogromno okužb, a malo smrti. Zakaj je malo smrti pri naših sosedih, na Hrvaškem, v Srbiji, v Črni gori, Bosni, Bolgariji ...? 

V vseh državah, ki ste jih našteli, je število postelj v domovih za starejše vsaj nekajkrat manjše kot pri nas. Na Hrvaškem za polovico manjše – ob tem pa so obolele takoj poslali v bolnišnice, v Srbiji štirikrat manjše, v Rusiji skoraj ni postelj v domovih za stare. Paradoksalno – v državah, ki imajo slabo socialno infrastrukturo, se bo morda pokazalo, da je bilo pomanjkanje domov za stare dobro in da bi bila sicer smrtnost bistveno večja.  

Zakaj torej pri nas bolnih niso premeščali v bolnišnice, ampak so jih »pacali« v domovih za starejše, z neustrezno medicinsko opremo in podhranjenim zdravstvenim kadrom?

O maskah pri bežnih srečanjih in kolesarjenju: »Mislim, da maske v javnosti pri bežnih srečanjih niso več potrebne. Tudi kolesarjenje je bežno srečanje dveh oseb, kjer se ne izmenja niti delec enega izdiha. Okoliščine, kjer se ljudje ne zadržujejo drug ob drugem, so razmeroma varne.

Strokovna skupina ves čas ponavlja, da vsi bolniki ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja in da so ga tisti, ki so ga potrebovali, tudi dobili. To je zelo izmuzljiva trditev. Kako pri neznani bolezni določiti, kdaj nastopi trenutek, ko je poslabšanje dovolj veliko, da si zasluži hospitalizacijo? Kako naj to oceni maloštevilno in na hitro podučeno osebje sredi noči, brez zdravnika in včasih tudi brez diplomirane medicinske sestre? Stanje se lahko hitro poslabša, do smrti lahko mine pol ure. Odločitev za napotitev v bolnišnico je ovirala tudi vnaprejšnja klasifikacija stanovalcev domov na take, pri katerih bi bilo zdravljenje v bolnišnici utemeljeno, in na take, kjer zaradi splošnega slabega stanja prihaja v poštev le paliativno zdravljenje v domu. Vse to je zanesljivo delovalo kot pritisk na osebje doma, naj svoje stanovalce zadržujejo pri sebi. Ne nazadnje to dokazuje podatek, da je večina umrlih doživela smrt v domovih in le manjši del v bolnišnici. Ob vsem tem so bile bolnišnice, namenjene novi bolezni, le tretjinsko zasedene, druge še manj, tisoči zdravstvenih delavcev pa so bili v domači samoizolaciji. Menim, da so bile odločitve v zvezi z obolelimi v domovih nestrokovne, neetične in so kršile nekaj zakonov.    

So to vaše domneve ali imate konkretne podatke? Imate dokaze o tem, da so to res počeli?

Podatki o dogajanju v domovih so se večino časa prikrivali; do njih so se dokopali novinarji, tako da uporabljam njihove objavljene številke, poleg tega pa še zapisnike različnih sej, ki govorijo o pritožbah obupanih direktorjev domov, ter kopico smernic in navodil, ki jih je večinoma pošiljalo ministrstvo za zdravje. Poznana in javno objavljena je tudi vsebina obrazcev za prej omenjeno poimensko klasifikacijo stanovalcev. Navodila za paliativno obravnavo vključujejo tudi odmerjanje morfija za bolnike, ki se dušijo. Upam, da ni bogokletno, če rečem, da tako zdravljenje pospeši in olajša smrt. 

Na tiskovni konferenci prejšnji teden – ki je bila sklicana tudi zaradi vas in vaših izjav – so predstavniki vlade, domov za starejše in bolnišnic trdili, da so bili ti seznami namenjeni hitrejšemu ukrepanju zdravnikov, da to nikakor niso bili seznami za »odstrel«. V nekaterih domovih naj bi svojce obvestili o teh seznamih, se posvetovali z njimi o napotitvah pacientov naprej, so rekli. Kaj pravite na to? 

Na tiskovni konferenci razen igranja s številkami, koliko stanovalcev je umrlo v domu in koliko v  bolnišnici, kar pa so pred tem pristojni sami spreminjali najmanj trikrat, niso ovrgli nobene moje trditve. Dr. Beović je izjavila, da ji taki seznami niso znani, nato pa so jih drugi udeleženci konference vseeno omenjali. Gre za sprenevedanje ob uporabi besede »seznam«. Kako pa naj poimenujemo poimensko razvrščanje vsakega stanovalca v eno od dveh skupin: na tiste, pri katerih je zdravljenje v bolnišnici utemeljeno ali pa ni? O razvrstitvi niso obvestili bolnikov ali njihovih svojcev, saj jih ni bilo zraven – opravili so jo v enem ali dveh dneh na podlagi kartotek. 

Kdo je delal te klasifikacije v domovih?

Delali so jih po pisnem navodilu ministra za zdravje konziliji zdravstvenih delavcev, v katerih je bil od ministrstva imenovan koordinator, domski zdravnik, domska glavna sestra in morda še kdo drug. Navodilo narekuje, da se za vsakega oskrbovanca doma pripravi načrt zdravstvene obravnave oziroma nege, pri čemer se ob izvedbi presejanja za vsakega varovanca izpolni vložni list za zdravstveni karton. To naj se opravi, tudi če v zavodu še ni okužbe, torej v stabilnem stanju oskrbovanca. 

S to presojo naj bi se določilo oskrbovance, ki so v primeru, da zbolijo za covidom-19, primerni samo še za paliativno oskrbo, ne pa za zdravljenje v bolnišnici? 

Tako je, vendar tega ni mogoče določiti vnaprej. Zdravstveno stanje se spreminja iz dneva v dan. Možno je grobo oceniti, kolikšen odstotek varovancev verjetno ne bo zdravljen v bolnišnici, čisto nekaj drugega pa je tako oceno vpisati v kartoteko vsakega od njih. 

Bi morali svojce obvestiti?

Seveda. Pri odločitvi o vrsti zdravljenja, kar še zlasti zajema tudi odločitev, da prihaja za nekoga v poštev samo paliativno zdravljenje, mora sodelovati pacient, v primeru njegove nezmožnosti pa svojci. Zakon določa, da morajo to sodelovanje potrditi s svojimi podpisi. Neki domski zdravnik mi je povedal, da bi za izvedbo vseh potrebnih presoj in sodelovanje svojcev potrebovali več mesecev. Nekdo drug je v zasebnem pismu zapisal, da se bo izključil iz te igre in naj se kar »oni« podpisujejo pod vsako obsodbo vnaprej. In še stališče Valerije Lekić Poljšak, direktorice doma v Črnomlju: »Po mojem mnenju so trditve dela stroke in politike, da je zdravljenje v bolnišnicah primerno in potrebno samo takrat, ko to pogojuje zdravstveno stanje obolelega, neprimerne in tudi v neskladju z veljavnimi predpisi. V primeru nalezljive bolezni sta bolnišnično zdravljenje in osamitev bolnika potrebna zaradi načina prenosa te bolezni in stanja kužnosti takšnega bolnika … Do ustrezne bolnišnične obravnave moramo biti upravičeni vsi državljani Slovenije, in to na enak način in v enakem obsegu, še posebej dokler bolnišnične zmogljivosti niso izčrpane.«

Kaj je bil torej razlog za te sporne odločitve in ravnanje?

Strokovna skupina trdi, da je šlo za oceno bodočih potreb. Ali tako nekako, tudi pri tem pojasnjevanju niso natančni. To se mi zdi šibka utemeljitev, saj je v domovih samo dvajset tisoč vseh starejših od 65 let, izven domov pa štiristo tisoč. Morda so predpostavljali izbruh bolezni v večini domov in je šlo za strategijo, kako bi domove uporabili kot nekakšne pomožne bolnišnice in s tem zmanjšali pritisk na prave bolnišnice. Naj spomnim na znani izrek, ki govori o enakih pravicah do zdravstvenega varstva: »Ko pride do vprašanja zdravja ali bolezni, življenja ali smrti, so vsi ljudje enaki.« Za enake potrebe mora biti pravica do bolnišničnega zdravljenja za vse enaka.

Ampak domovi niso namenjeni temu, niso usposobljeni za to, niso opremljeni, ne kadrovsko ne z opremo. 

O našem zdravstvenem sistemu: »Izkazalo se je, da je bil v državah z javnim zdravstvenim sistemom odgovor boljši. Država ima sogovornika, koordinatorja in izvajalce potrebnih aktivnosti. Tudi zato je javni zdravstveni sistem treba še dodatno okrepiti, ne pa rušiti. Naše zdravstvo je bilo v primeru koronavirusa dovolj učinkovito.«

Res je: dom ni nadomestek za bolnišnico, temveč za oskrbovančev dom. Maloštevilne sestre in občasna prisotnost zdravnika ne zadoščajo za stališče nekaterih bolnišničnih zdravnikov, da varovanci domov po nepotrebnem obremenjujejo bolnišnice. Domnevam, da je prav to stališče vplivalo na odločitve strokovne skupine v zvezi z domovi. 

Je tukaj padla na izpitu vlada ali zdravstvo?

To se bo morda še razjasnilo v prihodnosti. Sam menim, da je bil odločilen vpliv bolnišničnih zdravnikov v strokovni skupini. Starejšim ljudem v domovih se niso ustrezno posvetili; to so zagrešili tudi v drugih državah. V domu se seštevata dve veliki ogroženosti: težji potek bolezni zaradi starosti in spremljajočih bolezni, in druženje številnih ljudi v utesnjenem prostoru, kar pospešuje širjenje okužbe. Država je zaradi tega deloma izpraznila celo zapore! 

V ptujski bolnišnici niso hoteli sprejeti bolnikov iz doma starejših. Kako ocenjujete njihovo potezo?

Ne glede na to, kako upravičeni so bili njihovi ugovori, so ravnali neetično in v nasprotju z načeli zdravniškega poklica in poklica zdravstvenih delavcev. Jih pa odločitve v zvezi z domovi, o katerih sva govorila, nekoliko razbremenjujejo. 

Strašijo nas z drugim, s tretjim valom. A zdi se mi, da ljudje vseh teh groženj ne jemljejo več resno. Rokujejo se, objemajo, družijo, če je treba, tudi na skrivaj, ali v domovih, prirejajo zabave ..,. kot da se želijo upreti preveč strogim, pa tudi nekaterim »neumnim« ukrepom. 

Virus ni izkoreninjen. Prekuženost je le neznatno višja od nikakršne na začetku epidemije. Naslednji valovi, ki zanesljivo bodo, bodo nižji, plitvejši, z njimi bomo počasi začeli živeti, kot živimo z drugimi boleznimi, ki ubijajo ljudi. Lahko pa bodo tudi višji, če se ljudje ne bodo držali razumnih omejitev. Zase vem, da bom vsaj do konca prihodnje zime zelo previden, pa tudi bolj, kot sem bil še donedavna. Dobra stran pa je, da smo bolje pripravljeni in se bodo potrebni ukrepi uveljavljali takoj in ne z zamikom. Upam, da se bo spremenila tudi strategija ukrepanja v domovih starejših občanov. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Zarja Jana