Miha Kramli

O stiskah otrok in starševanju: Čakajo nas velike spremembe

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
13. 6. 2020, 14.15
Deli članek:

Zaradi štirih mesecev brez šole in druženja z vrstniki naši otroci ne bodo utrpeli nepopravljive škode, miri terapevt Miha Kramli iz ambulante za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu. Predlaga pozitivnejšo naravnanost in pripominja, da so se ljudje izvlekli iz še hujših situacij.

Shutterstock
»Človek je sposoben, da iz najtemačnejših situacij pride kot zmagovalec. Otroci pa sploh!«

Njegova najstarejša pacientka je preživela grozote koncentracijskega taborišča, se po takšnih in drugačnih travmah pobrala in ustvarila kariero. Zato po štirih mesecih, ko smo bili na toplem, ne smemo govoriti, da gre za nepopravljive posledice. »Človek je sposoben, da iz najtemačnejših situacij pride kot zmagovalec. Otroci pa sploh!«

Katere stiske so se povečale pri mladih oziroma v družinah zaradi krizne situacije z epidemijo?

Zaradi koronavirusa ni nobene večje stiske, vse večje stiske in vzroki so nastali pred tem. Epidemija je samo osvetlila že obstoječe probleme, saj se je z našim intenzivnim bivanjem med štirimi stenami vse to lažje izrazilo. Bolj smo lahko opazovali drug drugega in bili pozorni na to, kar bi sicer v vsakodnevnem ritmu prezrli. Dejansko ne moremo govoriti, da je koronavirus povzročil več zasvojenosti z novo tehnologijo, je pa ta postala očitnejša. Zaradi dveh mesecev izolacije se je res povečala uporaba družbenih omrežij, igric, vendar ne moremo reči, da je več zasvojenih. Pri tistih, ki so bili zasvojeni že pred epidemijo, je pa to eskaliralo. Imeli smo primer staršev, ki so klicali z urgence, saj je otrok po tem, ko so mu omejili telefon, mamo tako močno ugriznil, da je potrebovala zdravniško pomoč. Ocenila je, da po tem dogodku situacije doma ne morejo več obvladati. To se je recimo zgodilo v tem tednu. Fant je bil že prej zasvojen, ker pa so bili več časa skupaj, so videli, da bodo morali ukrepati. Poiskati bodo morali ustanovo, ki jim bo morala pomagati.

Na katero ustanovo se v takem primeru starši lahko obrnejo?

Tukaj je Rakitna …

Otrok bo torej moral za neka časa od doma?

Seveda, ker je doma preveč napetosti, abstinenčna kriza pa je pri elektronskih napravah zelo podobna kot pri drogah. Če odvisniku vzameš drogo, zasvojenemu z elektronskimi napravami pa telefon, je enako. In tega doma ne zdržijo, saj sledijo stadiji: razbijanje, fizična agresivnost ... Zato je potrebno neko okolje, kjer ima 24-urno spremljanje, ki pomaga k izzvenenju te krize. Gre za velik problem.

Starši, ki prej z otroki nismo imeli težav zaradi predoziranja z zasloni, jih imamo pa sedaj. Naši otroci (od devetih let navzgor) so sedaj doma, saj so šole ostale zanje zaprte.

Če otroku damo na izbiro računalnik ali ljubeče odnose, bo po vsej verjetnosti izbral odnose, družinsko dinamiko. Ker na nevrofiziološki ravni ljubeči odnosi prebujajo občutek zadovoljstva, povezanosti in varnosti. Ker se v možganih sproščajo snovi, ki vzbudijo občutek radosti, kadar so z nekom. Odnosi sprožajo v možganih snovi, ki poskrbijo, da smo srečni in zadovoljni. Če otrok nima dovolj izkušenj s toplimi odnosi, mu seveda primanjkuje dobrega občutka in beži za pred zaslon, v virtualna druženja. Družina je prva, ki mora zagotoviti dovolj prijetnih nedružinskih odnosov. In možgani proizvajajo te občutke radosti. Zdaj pa tega manjka in seveda bo otrok izbral bližnjico, najdostopnejšo možnost, da pride do teh radosti – na družbenih omrežij in v igricah. To je najlažje. Zato je zelo v redu, da so otroci vključeni v obravnave – šole, druženja … Strokovnjaki z NIJZ so previdni in tehtajo, kaj bo za otroke najbolj varno – za to presojo nimam kompetenc.

Lahko pa povem, da smo prišli do skrb vzbujajoče statistike, da danes že od 50 do 60 odstotkov otrok preživi ob zaslonih več kot 53 ur na teden. Kljub temu da so starši doma. To je pa hudo! Če si človek izoblikuje sliko o življenju preko virtualnega sveta, ne v realnem, je ta osebnostna struktura povsem drugačna od tiste, ki preživlja prosti čas v družinskih odnosih, v realnem svetu. In v kratkem bomo imeli v vrtcih in v prvi triadi OŠ osebnostno strukturo otrok iz virtualnega sveta. To bodo povsem spremenjeni otroci, kot smo jih vajeni, zato se bodo vrtci in šole na tem področju morali prilagoditi. Vzgojitelji na te spremembe že opozarjajo: taki otroci se težko igrajo, niso skoncentrirani pri igri, težko se vključujejo v skupino sovrstnikov. Pri tem nas čakajo velike spremembe.

Vrnimo se k družini, ki z zasloni nima težav. Otroci so bili zaposleni s šolo, nato z zunajšolskimi dejavnostmi, starši so poskrbeli, da niso čepeli pred zasloni. Kar naenkrat ima njihov devet- ali desetletnik osem ur časa, ko je doma sam, in mora biti vsaj tri ure pred zaslonom zaradi šole. Vmes ga mamita splet, televizija, ne more se zbrati za šolo … To opažam tudi pri svojem otroku, ki ga ta situacija dejansko spreminja.

Mislim, da na vašega otroka, ker ste dinamična družina in vlagate v odnose, tale dva meseca ne bosta usodno vplivala. Vendar pa obstaja veliko staršev, gre za masovni pojav, ki so menijo, da je dolgčas nekaj nevarnega in neprimernega. Realnost pa je, da imamo v življenju velikokrat občutek, da smo v brezdelju. Pasivnost in dolgčas za kratko obdobje nista nevarna. Sprejeti ju je treba kot stanje kratkega odklopa. V tem času se je v veliko družinah dogajala totalna panika, češ, nič se ne dogaja, moj otrok mora biti srečen, zadovoljen, in ko mu je dolgčas, jaz tega ne prenesem. Ker otrok trpi, mu dajo tablico, telefon … Ampak otrok mora doživeti tudi dolgčas in se v njem znajti. Ko mu je že precej dolgčas, se mora aktivirati in dolgčas iz lastne moči pregnati (z igro, ustvarjanjem s škarjami, risanjem …). Zdaj se dogaja, da damo otroku tablico, računalnik, na katerem igra igrico, in ko mu ta ni več všeč, presedla na drugo, na televiziji preklaplja med filmi – in kaj se otrok iz tega nauči? Da lahko takoj, ko mu je neprijetno, neko stvar zamenja z drugo. In tak otrok ne zna počakati, potrpeti; občutka, v katerem je, z lastno aktivnostjo ne zna spremeniti v drug občutek. V veliko družinah so tako še poglobili opisan vzorec, da otrok vse hitro dobi. Ampak tako v življenju ne gre.

Šimen Zupančič
Miha Kramli

Da je dolgčas nekaj dobrega in da ga moramo dopustiti, razumem. Mene bolj skrbi to, da bodo zdaj otroci osem ur sami doma in bodo ta čas preždeli pred različnimi zasloni.

Mene tudi. Skrbi tudi moje kolege z vsega sveta, saj imajo tudi druge države podobno dinamiko spopadanja z epidemijo; vsi opozarjajo na to. Starši morda prezremo, da ob prihodu otroka nismo kar naenkrat izoblikovani starši, starševstvo je proces. In koronavirus je vsakega od nas staršev to zelo dobro izprašal: sem starš, ki sem v odnosu z otrokom dokončno zgrajen/funkcionalen, ali mi kaj manjka? Da sem nekje šibak, pa ni moj poraz, je povabilo, da se vključim v proces zgrajevanja, da postanem bolj funkcionalen, močnejši oče, močnejša mama. V nobenem obdobju svojega otroka ne morem reči, da sem popoln, izoblikovan starš, v starševstvu moram napredovati. V tem obdobju nas je večina staršev doživela to, kar ste vi. Da se moramo izpopolnjevati, rasti, da otroci vedno znova presenečajo …

Kakšne stiske bo otrokom povzročilo to, da jih večina ne hodi v šolo? Da bodo brez šole tri polne mesece (nato pa še počitnice)?

Otroka, ki je bil prej aktiven, ki se je v aktivnostih potrjeval, mesec ali dva preživeta več pred zasloni ne bosta usodno zaznamovala. Zato ker bo, ko bo možnost aktivacije, hitro padel nazaj v že znano, domačo aktivnost. Dejstvo pa je, da mora otrok družabne veščine razvijati v resničnem življenju, in koronavirus nas je res pribil na monitorje. Zdi se mi, da moramo starši poskrbeti za to, da bo otrok začel preko realnih odnosov graditi življenje. Kateri otrok je družaben? Tisti, ki je rad med ljudmi in se zna z njimi tudi pogovarjati, je sposoben navezati take stike, bodisi v športnih, glasbenih, dramskih in drugih aktivnostih, ki razvije take odnose, da je v njih doma. Družaben pa ni tisti otrok, ki klepeta samo na družbenih omrežjih. Imamo namreč kopico staršev, ki menijo, da je njihov otrok socialen, ker je dejaven na družbenih omrežjih. Ampak družbena omrežja niso tako učinkovita kot stik v živo. Naš otrok je socialen in se zdravo razvija, ko je do drugih sposoben sočutja, izkazovanja pozornosti na ulici, trgovini … Idealen prostor za učenje tega so prav razred, šola, krožki, dejavnosti, zato upam, da bomo do tega čim prej tudi prišli.

V zadnjem času se oglašajo psihologi, da se večini otrok v tem času ravno zaradi zaprtih šol dela nepopravljiva škoda. Kaj menite o tem?

Na radiu sem pred dnevi poslušal intervju s predstavnico Gospodarske zbornice Slovenije, v katerem je napovedala, da bo čez dva do tri mesece toliko in toliko brezposelnih. Zgrozil sem se! Vsak delodajalec, ki je poslušal ta pogovor, je v tem videl zeleno luč za odpuščanje, češ, to je pričakovano, napovedano in nihče me ne bo obsojal. Namesto da bi intervju izzvenel v smislu: vključili bomo ogromno ljudi, ki bodo iskali rešitve, povezovali se bomo in nekako zmanjšali posledice epidemije. Intervju bi moral biti zastavljen tako, da bi vsak delodajalec dobil spodbudo, da se bolj potrudi, organizira na način, da bodo posledice čim manjše. Še preden so bile v polnosti postavljene neke omejitve, so nekateri »strokovnjaki« že govorili o družinskem nasilju. In ko smo govorili o tem, so agresivneži dobili zeleno luč. Dejansko smo s takim poročanjem še spodbudili nasilje v družinah. Namesto da bi govorili o tem, kako nasilnost in napetost izzvenita ter kako reševati probleme v družini, kako doseči miselno enotnost – to so veščine, ki se jih lahko naučimo. S poročanjem o tem, kako grozno bo, ustvarjamo prav tako atmosfero in tako stanje potem tudi povzročimo. Zato ne razumem, da psihologi govorijo o nepopravljivi škodi, ko pa vemo, da nova znanost o možganih pravi, da se da že usvojene vzorce tudi po 20. in 25. letu spreminjati z določenimi terapijami in treningi. Zato se mi to zdi zelo huda trditev, s katero preplašimo marsikaterega starša ali posameznika.

Eden izmed učiteljev je priznal, da ga je sram, kar počno učencem prve triade. Po njegovem je to čisto navaden sadizem. Neživljenjska pravila spravljajo v stisko tako učitelje kot starše, ki jih skrbi za otroke.

Takim izjavam učiteljev se čudim. Sprašujem se, ali živijo v nekem balončku, saj počno tako tudi v drugih državah. Predavanja bi moral imeti tako v Nemčiji kot Avstriji, in ko se zdaj s kolegi pogovarjam, ugotavljamo, da imamo primerljive ukrepe kot drugje. Se pa sprašujem, zakaj ukrepe ravno pri nas tako potenciramo in problematiziramo? Ne obsojam učitelja, ampak zanima me, kaj je tisto, da v nekom sproži tak naval ogorčenja, ko pa je ukrep zato, da človeka zaščiti? Bi pa tudi sam protestiral, če bi bili ti ukrepi uvedeni neupravičeno, brez stroke.

So trenutki v življenju staršev, ko moramo prenesti trpljenje svojega otroka. To, da otrok doživi stisko in v nekem trenutku trpi, je pogosto tudi pomoč, da bo v prihodnosti srečen, stabilen in urejen. Če zdaj naredim prav vse, da moj otrok ne bo trpel ali imel stisk, bo v prihodnosti nefunkcionalen. Postajamo družba, ko bi rada naše mlade tako zaščitila, da ja ne bodo doživeli nobenih stisk, frustracij in nevarnosti. Za tega učitelja je vprašanje, ali bo deloval v strahu, ali se bo počutil ogroženega – in otrok bo to čutil. Ljudje odreagiramo različno in moj otrok mora to pestrost odraslih ljudi doživeti na način, da starši ne postanejo panični. Naša reakcija na takega učitelja je zelo pomembna, saj naš otrok preko nas oblikuje notranji svet.

Če torej maskam navkljub peljem otroka z zaupanjem v šolo ter zaupam učiteljem, da bodo ravnali srčno in ljubeznivo, bo to pozitivno vplivalo na mojega otroka?

Točno tako.

Ali morda v teh razmerah najmlajše tudi podcenjujemo, češ da bodo v stiski, kako grozno jim mora biti?

Mi podcenjujemo že petletnika. Ta je namreč, recimo, sposoben zjutraj vstati sam, mi ga pa budimo. Ker so meni moji starši pri 6. letih zaupali, da sem sposoben zjutraj vstati, si pripraviti zajtrk in oditi v šolo, sem to tudi storil. Da, otrokom vedno manj zaupamo in podcenjujemo njihove sposobnosti.

Torej so tudi devetletniki sposobni biti sami doma?

Ne.

Ker zdaj jih namreč puščamo same doma, saj nekateri starši nimajo izbire!

Osem- in devetletnik je lahko sam doma največ tri ure. Kaj lahko naredimo, da ne bo sam doma? Kaj lahko naredi država? Upam, da se pristojna ministrstva in druge institucije pripravljajo za morebitni drugi val epidemije, da bodo pomagali staršem, ki bodo morali na delo. Zdaj je bilo morda še opravičljivo, ker nismo imeli rezervnega scenarija, saj smo se v taki situaciji znašli prvič, naslednjič pa ne bo!

Avstrijci so imeli tudi med epidemijo za otroke staršev v nujnih poklicih odprte vrtce, kar se je pri nas izkazalo za neizvedljivo.

Znanja je pri nas precej, ne vem, zakaj se to ne zgodi. Pedagoška fakulteta bi lahko zasnovala mobilno ekipo vzgojiteljev, načrte in izračune bo zdaj treba narediti. Prav tako bi morali vrtci že zdaj razmišljati o prostorsko primernih vrtcih in ustvariti ekipo vzgojiteljev za to, kar nas morebiti čaka. Kdo pa pravi, da ne bo še kakšnega hujšega virusa? Ob vseh ekoloških spremembah bo tudi narava proizvajala nove viruse, nove bolezni – mislim, da je to šele začetek. Marsikaj se bo spremenilo, zato je treba scenarije pripraviti sedaj.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Zarja Jana