Skovanka iz besed kuga in umor
Pesticid, gre za latinsko skovanko iz besed »pestis«, ki pomeni kugo, in »cidium«, ki pomeni umor, je kemikalija oziroma sredstvo za uničevanje škodljivcev na pridelovalnih površinah. Ti so lahko žuželke, proti katerim uporabljamo posebne pesticide – insekticide, škodljive rastline in pleveli, proti katerim se borimo s herbicidi, lahko pa so tudi zajedavske glive, kot so rje, plesni in sneti, proti katerim so učinkoviti fungicidi. 

Da pesticidi škodijo našemu zdravju, vemo, zato so dobrodošle in nujne aktivnosti za zmanjševanje njihove uporabe. Toda zahteve po popolni ukinitvi njihove uporabe v tem trenutku niso realne, predvsem pa ni pošteno, da so usmerjene predvsem v kmetijstvo. Kot pravi naš sogovornik dr. Mario Lešnik, redni profesor na mariborski fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter predstojnik katedre za fitomedicino, imamo ljudje precej popačeno predstavo o prisotnosti in nujnosti uporabe pesticidov, njihovi vlogi v naši hrani in tudi o tem, kaj pomeni ekološka pridelava.

»Da najprej razčistimo: seveda je treba uporabo pesticidov zmanjšati, o tem ni dvoma, vendar zgolj gonja proti njihovi uporabi v kmetijstvu ne predstavlja rešitve. Država opravlja monitoring onesnaženja vode in hrane. Če pogledamo statistiko, je tam mogoče najti več kot 100 različnih kemikalij, od katerih je le kakšnih 20 odstotkov vezanih na kmetijstvo, vse ostalo je nekmetijski del zgodbe. Preveč se osredotočamo samo na pet do šest kmetijskih snovi, veliko premalo pa na industrijske kemikalije. V površinskih vodah je na primer mogoče najti množične sledi pomirjeval, protibolečinskih tablet in kontracepcijskih sredstev, ki so za ribe enako škodljivi kot pesticidi. Tu je še industrija računalništva, elektrike, plastike … Lahko rečem, da se na kmetijske preparate vrši nesorazmerno velik pritisk. Niso samo pesticidi škodljivi. So nujno zlo, če želiš dovolj pridelati, da je poceni, hkrati pa dobrina, podobno kot antibiotiki in konzervansi.«

Krivična gonja zoper boom efekt

Zadnja tri leta vlada nekoliko krivična gonja zoper glifosat, ki je bolj znan kot boom efekt. Postal je simbol kemične industrije in škodljivosti, evropska javnost, nevladne organizacije, zeleni … pa bijejo bitko za njegovo prepoved. Čeprav so raziskave pokazale, da je pogojno rakotvoren, znanstveno to sploh še ni potrjeno. Gre za ideološko gibanje, je pojasnil dr. Lešnik, ljudje zmotno mislijo, da bo prepoved glifosata kot dežurnega krivca za vso onesnaženost na Zemlji spremenila kmetijstvo. Če namreč ne zatiramo škodljivcev, dobimo glive in mikotoskine, ki so več kot tisočkrat bolj strupeni od pesticidov. Dokler imajo ljudje v povprečju slab standard, mora biti hrana poceni, in če hočemo veliko hrane za množice, mora biti ta pridelana polindustrijsko, torej z uporabo pesticidov.

Kot eno večjih bedarij sodobnega časa je izpostavil standard kakovosti pridelka glede na njegov videz. »To v praksi pomeni, da hočemo krompir v obliki matematične elipse in da jabolko s tremi pikami že avtomatsko spada v slabšo kategorijo. Pričakujemo, da bo brezhibne oblike, barve in simetrije, po drugi strani pa hočemo prepovedati uporabo pesticidov. Ker se ne zavedamo, da je to popolno jabolko takšno zato, ker je bilo v povprečju 35-krat škropljeno. Letos bo še večkrat, saj se je do zdaj škropilo že 19-krat, kje pa je še jesen. Za to popolnost torej zmečemo cel kup kemije, regulatorjev in seveda tudi lep kupček denarja. Zavržemo tudi 25 odstotkov zelenjave, ker ni popolna, to so neumnosti v naših glavah, to je splošni sociološki problem, ko stremimo za brezhibnostjo lastnega videza, hrane in okolja, ki nas obdaja. Če bi bili sposobni sprejeti nižje standarde lepote, bi bilo manj kemije.«

Mario Lešnik
Senka Dreu
Profesor fitomedicine Mario Lešnik.

V človeški krvi sledi 25 vrst pesticidov

Pri ekološki pridelkih so sicer dopuščene pomanjkljivosti glede videza pridelka, vendar so tudi tu potrebna škropiva, uporabljajo se ekološka, označena so s posebnim žigom, vendar večinoma niso testirana. Strokovnjak za fitomedicino pravi, da pristojne službe niso sposobne nadzirati vsega, kar se pojavi na tržišču, zato so ta škropiva pogosto opredeljena kot neregulirana. »Ne govorim, da so zdravju škodljiva, poudarjam le, da ne vemo, kaj je v njih. Dejstvo je, da v naravi ni nič povsem brez pesticidov, ne obstaja povsem pesticidov prosta ekološka pridelava. Če kdo to govori, ne govori resnice. Je pa seveda pesticidov veliko manj. Če vam zdaj odvzamejo vzorec krvi, bodo v njej sledi najmanj 25 vrst pesticidov, tudi če jeste izključno ekološko pridelano hrano. Naš planet je namreč prežet s pesticidi, k nam prihajajo tudi po zraku, in to iz na tisoče kilometrov oddaljenih krajev.«

Poznamo tri vrste kmetovanja: konvencionalno, pri katerem uporabljamo vsa gnojila in zaščite pred škodljivci, integrirano, pri kateri je te uporabe 30 odstotkov manj, pa še selekcionirana je, in ekološko, v kateri je od 100- do 500-krat manj pesticidov. Stremimo za slednjo, žal pa je tako, da 80 odstotkov ekološke hrane pride k nam iz drugih držav, kjer uporabljajo snovi, ki pri nas v ekološki pridelavi niso dovoljene.

Eko pridelava na uničeni zemlji

»Naši ekološki pridelovalci se pošteno namučijo z delom in lahko zelo kmalu zaidejo v negativne številke: morda ne morejo zatreti škodljivcev, morda se ne morejo dogovoriti z velikim trgovci za reden odjem in dostojno plačilo, ker nimajo pogajalske moči. Poleg tega imajo težave zaradi ekosistema, ki je ogrožen, saj smo pokvarili tla do te mere, da se je težko iti ekološko pridelavo z uničeno zemljo. V povprečju traja od pet do šest let težkega boja, da jo kmet pripravi nanjo. Pri tem tvega večletne izgube, saj subvencije ne zadoščajo, poleg tega potrebuje ekološki pridelavi prilagojene sorte, ne pa navadnih, ki ne bodo dale pridelka. Pri nas je teh prilagojenih sort zelo malo, za to bo morala država bolje poskrbeti.«

Naš velik problem je tudi ta, da smo neorganizirani in zato nemočni pri velikih spremembah, ki so nujne, je prepričan dr. Lešnik. »Primeri dobre prakse že obstajajo v tujini, celo na Balkanu. V zelo ekološko ozaveščeni Kaliforniji denimo točkujejo, kar počne pridelovalec. Eden posebej pazi na čebele in za njegova jabolka v trgovini piše, da so brez insekticidov, zato jih kupuje človek, ki ima rad čebele; drugi ne uporablja nitratov, ker ščiti vodne organizme, zato njegova jabolka kupuje ljubitelj rib. Takega sistema pri nas še nimamo, čeprav smo imeli že nekaj uspešnih kampanj za ozaveščanje o pomenu lokalne, ekološke in zdrave hrane. Potrebni pa bodo še korenitejši premiki na tem področju. Zmanjšujemo uporabo pesticidov, kar je dobro, »pozdraviti« moramo zemljo, kmetu dati v roke pravi material, da lahko z njim dela, predvsem pa spremeniti miselnost o tem, da ima popoln videz prednost pred vsebino in okusom.«