Po svojem rešitelju ima ta noj tudi ime. Franc Lorger in njegov sin Goran sta bioenergetika, ki imata zelo dobre rezultate tudi pri zdravljenju živali. Seveda smo ju poiskali.
Koliko živali pomenijo in koliko dajo človeku, vedo seveda največ tisti, ki imajo hišne ljubljenčke ali živali na kmetiji. Pozitivni vplivi so veliki in vzajemni, negativne pa »pokasirajo« predvsem živali. Kajti živali so zelo senzibilna bitja, in ko začutijo slabo počutje ali celo bolezen pri svojem lastniku, to pogosto prevzemajo nase. Zato so tudi živali depresivne, zbolijo za rakom ... So pa tudi sicer podvržene težavam, kot so recimo alergije. Franc in Goran Lorger jim pomagata z bioenergijo.
Bolj disciplinirane kot ljudje
Zgodbe, ki sta jih doživljala v povezavi z živalmi, so prav neverjetne. Recimo tista o muci, ki se je po naključju znašla ob Goranu in je dobesedno začutila njegovo moč: »Približala se mi je, in ko sem stegnil roko k njej, da bi jo malo napolnil z energijo – to naredim pogosto, ko srečam žival –, se je začela zaletavati v mojo dlan. Na to mesto je naslanjala glavo oziroma je iskala položaj, kako na dlan položiti oči, saj je imela očitno velike težave z vidom.« Ko se je naužila dovolj energije, je dala vedeti, kako hvaležna je, saj ga je gledala naravnost v oči, in zdelo se mu je, da se mu smehlja. Taki prizori so prav ganljivi. Srečno naključje je tudi hotelo, da je Goran – ko je bil z večjo družbo na nekem praznovanju – opazil muco, ki se je zaradi hudih prebavnih težav komaj premikala; skoraj začutil je njeno napetost in bolečino, ona pa je očitno začutila Gorana. Nekako ji je uspelo priti do njega in zleknila se je pod njegovo dlan. Ko ji je odleglo, je stekla stran, se olajšala in se vsa zadovoljna in živahna vrnila, hvaležno zamijavkala in odšla. Da živali začutijo in sprejemajo blagodejno energijo in se potem, ko jim odleže, vedno tudi zahvalijo, potrdi tudi oče Franc. Spominja se velikega družinskega slavja na podeželju, ki pa se je zanj nepričakovano spremenilo v terapevtsko dejavnost za tamkajšnje pse. Najprej je k njegovemu stolu prišel pes gostitelja in se pod njegovo dlanjo kar nekaj časa zdravil. Ko je dobil dovolj energije, pa ni vztrajal, ampak se je malo pomuzal – v zahvalo – in se umaknil, da je prišel po pomoč drugi, tokrat sosedov pes. In za njim jih je prišlo še kar nekaj ... »Neverjetno, kako disciplinirano so se zvrstili, brez prerivanja – šele ko je bila končana terapija, je prišel naslednji. Brez vrivanja, brez kazanja moči in višjega statusa, lepo po vrsti. Bolj urejeno in spoštljivo, kot se ljudje obnašamo v čakalnicah.«
Ni redko, da ljudje, ki pridejo na terapijo, mimogrede povedo še marsikaj, in tako je kmet z Gorenjskega pri zdravljenju težav v hrbtenici potarnal, da je bolna tudi njegova krava in mora zato vsak dan zavreči vse mleko. In je bioenergija na daljavo rešila tudi ta problem: že po eni terapiji je krava ozdravela in mleko je bilo ponovno neoporečno. Na daljavo daleč v tujino sta bioterapevta Franc in Goran pomagala komaj rojenim pujskom; ti imajo ob rojstvu pogosto težave s črevesjem, zato je umrljivost večja, po terapijah pa te nevarnosti ni bilo več.
Zaljubljen kuža, rešene čebele ...
Zanimiva je zgodba pasje družinice – mame in treh kužkov. Lady, ena od njih, je imela hude težave s kolki, po terapijah ji je odleglo in zadovoljstvo je bilo na obeh straneh veliko. Taki uspehi ljudi povežejo, zato so se ponovno srečali, ko je pomoč potreboval prijatelj lastnice teh kužkov. Med terapijo je Lady zarenčala na Franca, ker je z energijo premikal njenega dragega prijatelja. Tega ni naredila nikoli prej in nikoli pozneje.
Na daljavo sta Franc in Goran Lorger pomagala že številnim živalim po vsem svetu. Pomagala sta konju z imenom Charly iz Beograda, ki ga je pestila alergija na sonce in seno. Skoraj brezizhodno stanje se je z bioenergijo, ki sta jo pošiljala po telefonu, hitro popravilo. Pri tem je bila naloga lastnice konja, da je opazovala in sporočala spremembe, ki so se k sreči naglo odvijale v pozitivno smer.
V obdobju, ko so čebele množično umirale, se je nanju obrnil eden večjih čebelarjev, ki je takrat že izgubil precejšen del svojih čebel. Bila sta uspešna pri reševanju preostalih čebel in znova je bila to priložnost za veliko in iskreno veselje. Podobno je ob razsajanju mačje kuge reševal leglo mačk na Gorenjskem. Uspelo mu je rešiti tri, ki danes skupaj tehtajo kar 24 kilogramov! »Bioenergija je veščina, ki se je lahko nauči vsakdo, uspeh pri delu pa je odvisen od iskrenosti, poglobljenosti in pripadnosti oziroma kar ljubezni do tega dela.« Dodajata, da je nujno spoštovati etični kodeks, ki sta ga kot bioenergetika podpisala in ga dosledno spoštujeta – pa naj gre za ljudi ali živali.
Le impulz za frekvence samozdravljenja
Ganljiva je zgodba o reševanju malega pava, ki se je rodil deformiran. S pomočjo bioenergije sta se nogici, ki sta štrleli vsaka po svoje, postopno postavili v pravi položaj in ni bilo več treba dolgo čakati, da je pavček tudi shodil. In zdaj se upravičeno postavlja kot zmagovalec. Goran in Franc ne dovolita, da rečem »pozdravila sta ga«, kajti z bioenergijo le dodajata impulz, da lahko steče samozdravljenje. To naravno inteligenco pa ima v sebi vsako živo bitje, tudi rastlina, s katerimi sta eksperimentirala. In to energijo so začutili tudi ogromni krapi v bajerju na avstrijskem Koroškem. Ko je Franc stal na robu bajerja, so krapi plavali razporejeni v pravilnem krogu, ki se je dotikal brega, in tako so preko njega vsi po vrsti dobivali energijo. Še en dokaz, kako živali spoštujejo red in kako so solidarne. Krap v ogromnem akvariju v Avstriji, ki mu je Franc skozi steklo ponudil dlan, pa se je pred njem postavil pokonci – kot človek –, da je s celim telesom sprejemal energijo.
Kje ga lomimo?
V veri, da dela najboljše, človek včasih škoduje svojim ljubljenčkom. Sogovornika opozarjata, kako zelo pomemben je prostor, ki jim ga določimo, zato moramo prisluhniti živali, ki bo dala vedeti, kje v prostoru ji najbolj ustreza. Naučili smo se sicer opazovati mačke, ki se zadržujejo tam, kjer je sevanje za človeka večinoma neugodno. Pes je drugačen, tako zelo zvest je lastniku, da ga uboga, tudi če gre na račun njegovega zdravja. Zato naj bi žival sama določila svoj prostor, saj jo instinkt uči, kje je zanjo najboljše. Lomimo ga tudi pri prehrani in pri tem, da jih oddaljujemo od njihove narave (na primer s tem, da jih oblačimo, parfumiramo). In zato se zdi, da imajo danes domače živalce veliko več zdravstvenih težav kot nekoč. Pojavljajo se vnetja kože, težave z dlako, ni redka sladkorna bolezen, težave s ščitnico ... Pri tem pa žival ne more povedati, kaj jo boli, le spremeni vedenje, lastnik pa ne zazna njene stiske in težave se nabirajo, dokler ne izbruhne bolezen.
Vse je kvantna fizika
Sogovornika pojasnita, da ne zdravita bolezni, ampak da energijo ljudem in živalim le pošiljata. Živali jo spontano sprejemajo in se ne sprašujejo tako kot človek, ali to deluje, je to prav ... Vse to je slišati preprosto, toda Franc in Goran pravita, da je življenje (pomemben del pa je bioenergija) kompleksnejše, kot si mislimo. »Smo iz nevidnega in vidnega dela, energija vpliva na fizično telo. Vsaka sprememba se kaže na več ravneh, vse je v soodvisnosti. To je kvantna fizika.«
Franca, po izobrazbi inženirja kemijske tehnologije, in sina Gorana, inženirja elektrotehnike, še vedno zelo zanima tehnika, toda bistvo življenja vidita v bioenergiji. Sledila sta svojemu talentu, saj sta obdarjena z večjim bioenergetskim potencialom, ki sta ga z delom in učenjem še pomnožila. Poudarjata pa predvsem pomen Domančičeve metode, ki ju je navdušila in zato sta jo tudi prevzela. Vse od takrat sta se v celoti posvetila pomoči ljudem, živalim, naravi ... Navdušujoči uspehi in številne neverjetne zgodbe, ki jima jih sporočajo ljudje in živali na bioenergetski terapiji, pa so tudi za njiju prava knjiga življenja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
