Franc Zafošnik in njegova danes že pokojna žena Jožefa sta posestvo in domačijo s hlevi ter živino, z gospodarskim poslopjem in obdelovalnimi stroji pred 35 leti (1984) z izročilno pogodbo predala hčerki Bernardi in njenemu možu Ivanu (Janezu) Pernatu. Bernarda in Ivan sta se s pogodbo takrat zavezala, da bosta skrbela za starša, med drugim, da jima bosta nudila hrano pri mizi, v primeru bolezni boljšo, bolniku primerno hrano, strežbo in nego, da bosta poskrbela za zdravstveno oskrbo in pranje perila ter krila stroške pogreba. Dokler je živela Frančeva žena Jožefa, so mladi in stari na gospodarstvu dobro shajali. Razumeli so se, skupaj gospodarili, se družili, vabili sorodnike ... »Doma smo na istem dvorišču, vse smo delali skupaj, obnavljali hišo. Nesoglasja med mano ter hčerjo in zetom so se začela po ženini smrti. Sem invalid, ostarel, obnemogel, sam zase ne morem skrbeti niti se obleči. Lahko bi šel v dom za ostarele, pa tega ne želim. Mladi so me pustili samega in prekinili stike. Tri leta se že ne pogovarjamo. V izročilni pogodbi piše, da bi mi morali nuditi vso oskrbo: prehrano, skrbeti za osebno higieno, zdravstveno oskrbo. A se tega ne držijo. Ni mi preostalo drugega, kot da si poiščem oskrbnico. Imam lepo pokojnino (2000 evrov, op. a.) in si to lahko privoščim,« je pripoved začel danes 91-letni Franc, ki je navezal stike z 78-letno Angelo Korošec. Ta je zdaj njegova skrbnica.

MZ Zafosnik
Mojca Zemljarič
Franc Zafošnik je vojni invalid.

Želita si samo komunikacije

Oba, Zafošnik in Koroščeva, sta pritrdila, da jima materialno v bistvu nič ne manjka. »Živiva lepo, imava polno skrinjo, urejeno stanovanje, hodiva na izlete, v toplice, zdravilišče, voziva avto ... Tisto, kar bi si želel, je lepa beseda naših mladih, s katerimi živimo na istem dvorišču. Otroci se igrajo na dvorišču. Če pridem ven, se obrnejo in gredo v hišo. Ne pogovarjajo se z nama, med nami ni sloge. Jezni so, ker sva midva skupaj. Z drugimi tremi mojimi otroki sicer imava stike. Ena hčerka je v Mariboru, druga čez cesto v Mihovcah, sin pa na kmetiji v Pleterjah,« pravi možakar, invalid brez desne roke, poškodovano ima tudi levo. Da je prišla k hiši Koroščeva, ki zanj skrbi, vidi kot nekaj dobrega za vse. »Ker sem brez roke, si ne morem obuti nogavic, težko grem na stranišče ali se umijem in skopam ... Hčerki se je vedno mudilo. Kar je razumljivo, saj hodi v službo. Pa saj so skrbeli zame. Hrano so mi pripeljali iz Talumove restavracije, zjutraj je hči vedno prišla, vendar se ji je neprestano mudilo. Počistila mi je stanovanje, mi oprala, zlikala … Odkar je moja skrbnica Angela, pa smo v sporu. Tudi Angela lepo poskrbi zame, kot da bi bila žena. Nimava slabega življenja.«

MZ Korosec
Mojca Zemljarič
Angela Korošec pojasnjuje, da ima svojo pokojnino.

Mamina želja, da v hišo ne bi prišla druga ženska

Prevzemnika domačije, Zafošnikova hči Bernarda in zet Ivan, sta pojasnila, da dokler je živela mama, nesoglasij ni bilo. Po njeni smrti so prevzeli celotno skrb za ovdovelega očeta. Ta si je po njunih besedah neizmerno želel ženske družbe. In tukaj je nastal konflikt. »Prvo leto po mamini smrti je bilo vse v redu. Ker je bila mamina želja, da v hišo ne bi prišla druga ženska, to spoštujemo in upoštevamo. Očetove skrbnice pač ne moremo sprejeti, tudi ne želimo imeti stikov z njeno družino. Očetu so vrata v našo hišo vedno odprta, pri mizi je zanj prostor, zanjo pač ne. Ne prepovedujemo mu, da ima žensko družbo, vendar osebnih stikov ne želimo. Odkar je prišla k hiši, so težave. Bili smo že pri odvetniku, prijavljeni na CSD, policijo … In vse to vodi k poglabljanju nesoglasij. Tudi mi bi si želeli komunikacije, a pride skoraj ob vsakem srečanju do konflikta. Zato se raje umikamo v hišo. Hiša, v kateri stanujeta, je do polovice naša, v celoti bo naša po očetovi smrti. Ker sta zamenjala ključavnico, v hišo ne moremo. Za to hišo mi plačujemo komunalne stroške (vodo, kanalizacijo in odpadke). Stroške elektrike in hrane plačujeta sama. Če bi ta ženska odšla, bomo mi brez dvoma za očeta poskrbeli. Saj smo zanj že skrbeli, mu kuhali, čistili, prali, a si je želel žensko. Ni nam jasno, zakaj je vse to potrebno. Želimo si samo mir,« sta razložila Bernarda in Ivan Pernat.

Frančeva hčerka in njen mož sta se s pogodbo obvezala k skrbi za očeta.

Angela Korošec pojasnjuje

Angela Korošec je mlada ovdovela. Potem si je našla drugega partnerja, a jo je prav tako prezgodaj zapustil. Odločila se je, da ne bo sama, zato je skrbela za invalidnega možakarja v Lovrencu na Dravskem polju; tudi ta je že preminil. Potem je prišla k Zafošnikovim. A je mladi na domačiji niso sprejeli. »Poskrbim za vse, kar je treba postoriti v hiši in ob njej. Ko sem prišla k hiši, je Bernarda meni in mojemu sinu izročila pismo, v katerem mi očita, da sem prišla samo zaradi denarja. Da vem, da ima oče veliko pokojnino, in sem požrešna za denarjem. To je bilo grozno. V Lovrencu sem skoraj sedem let skrbela za invalida, bil je brez noge; 89 let je bil star, ko je umrl. Nikoli ga nisem prosila za denar ali od njega zahtevala denarja. Vedno, ko mi ga je dal, mi ga je dal prostovoljno. Imam svojo pokojnino (650 evrov), nisem tukaj zaradi denarja. Vidim, da človek potrebuje pomoč, njegov denar me ne zanima. Pa tudi zame ni treba nikomur skrbeti. Dokler bosta moji roki zdravi, bom skrbela zase,« je povedala.