Nekje globoko je bilo zavedanje, da je njunim pogovorom prisluškoval Hrvat. In zdaj se je to pokazalo. Čeprav Hrvati tega niso in ne bodo priznali, menijo poznavalci.

Zavedati se moramo, da naj bi vse, kar je povezano z obveščevalnim dogajanjem, ostalo v sobah, kjer te stvari slišijo zgolj posvečeni. Naj gre za voditelje držav, vojaške vrhove držav, šefe obveščevalnih služb. V našem primeru arbitraže pa so občutljivi obveščevalni podatki, ki naj bi bili samo za, kot rečeno, posvečene, pristali v javnosti.

Prisluhi med arbitrom in MZZ 2015

Prvič so prišli v javnost dejanski prisluhi med Sekolcem in Drenikovo. Pustimo ob strani, da se ne bi smela dogovarjati glede arbitraže in da bi v primeru kontakta morala uporabljati zvezo, ki se ji ne bi moglo prisluškovati in ki jo zagotovi naša obveščevalna služba. Ja, bile so storjene velike napake in Slovenija še danes plačuje ceno za to, saj je Hrvaška odstopila od arbitraže in je ne priznava. Po nekaterih informacijah naj bi hrvaški arbiter večkrat prenočil na hrvaškem veleposlaništvu, kjer so se bržkone prav tako pogovarjali o arbitraži, a to ni prišlo v javnost. Slovenci pa smo si pustili nekaj »šalabajzerskih« napak. Ceno, kot rečeno, plačujemo še zdaj.

EU molči, Šarec žalosten

marjan miklavčič
STA
Marjan Miklavčič o Sovi: »Sova je stopila na novo pot, so bolj profesionalni, usmerjeni, ne ukvarjajo se sami s sabo. Upoštevajo navodila in usmeritve novega direktorja Sove.«

Poglejmo zdaj nov vidik afere s prisluhi arbitru Sekolcu in Drenikovi. Danes informacije, da so prisluškovali Hrvati, dejansko niso več pomembne. Škoda je bila narejena v preteklosti. A po mnenju poznavalcev Hrvaška tudi zdaj, ko se mi pogovarjamo o prisluhih, pridobiva, saj se ne ukvarjamo s pomembnimi stvarmi za Slovenijo, pri čemer Hrvaška dela drugače. Dejstvo je, da je njihova obveščevalna služba izgubila nekaj ugleda v tujini, predvsem v Evropi, a škoda na njihovi strani je minimalna, meni Marjan Miklavčič, nekdanji direktor obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo, se pravi vojaških obveščevalcev. Miklavčič je sicer prepričan, da bi od zadnjega razkritja, da so Hrvati prisluškovali Sekolcu in Drenikovi, Slovenija nekaj iztržila.

»Mi bi morali od tega potegniti vsaj to, da bi se zadeva problematizirala na ravni Evropske unije.« A kot vemo, se to ni zgodilo, pri čemer pa Miklavčič dodaja, da pravzaprav ni v interesu EU, da bi take stvari vlekli v nedogled. Res pa je, da bi lahko vsaj problem predstavili pred Unijo. EU v tem konkretnem primeru ne daje izjav in zadeve ne komentira, ker naj bi jo premalo poznali. Tu je nemara premier Marjan Šarec zamudil, oziroma slovenska stran, ki bi po Miklavčičevem mnenju to prisluškovanje iz leta 2015 problematizirala na evropskem parketu. Je pa Šarec povedal, da ga žalosti mlačen odziv Bruslja na prisluškovalno afero, ki je vplivala tudi na uveljavitev arbitraže. Šarec je ob prihodu v Bruselj pred dnevi poudaril: »Ne moremo biti ves čas samo ponižni in nastavljati drugega lica, moramo povedati, da nekaj ni prav. To smo tudi storili. To ne pomeni, da ustvarjamo izredno stanje. Ni izrednega stanja.«

Res je, izrednega stanja ni, ampak dejstvo je, da so nas Hrvati glede arbitraže nadigrali in izigrali. In tudi ob razjasnitvi dejstev glede tega, kdo je prisluškoval, nismo reagirali dovolj odločno, da bi nas EU jemala resno. Nemara so tudi tu bile na delu tuje obveščevalne službe, ki so javile informacije po Evropi.

Slovenija obveščevalsko ogrožena

Slovenija je zaradi svoje majhnosti, obenem pa strateške lege obveščevalno ogrožena, zato je primorana sodelovati z drugimi obveščevalnimi službami. Po mnenju nekdanjega direktorja Sove Andreja Rupnika je bilo v preteklosti sodelovanje med Sovo in hrvaško obveščevalno agencijo SOA zgledno, pravzaprav odlično. Zdaj se je izkazalo, da le ni bilo tako zgledno, a Rupnik pojasni, da Hrvati niso kršili nobene zakonodaje. »Svet je pač hipokritičen,« doda ob teh dejstvih.

Tajne oziroma varnostne službe sicer sodelujejo med sabo, a po mnenju poznavalcev je to sodelovanje omejeno predvsem na področje kriminala in terorizma. V teh primerih je sodelovanje med evropskimi pa tudi svetovnimi obveščevalnimi službami zgledno, a pod črto, ko pride do nacionalnih vprašanj, so obveščevalne službe vsaka na svoji strani. In bolje ko so organizirane, boljše ko so, več koristi imajo od njih države in na koncu tudi politika. Hrvati so tu odigrali odlično vlogo, so prepričani poznavalci, njihova obveščevalna služba je agresivna, so tudi zelo pragmatični. Naša Sova se je po prepričanju Miklavčiča do pred kratkim pretežno ukvarjala sama s sabo.

Boljše stanje v Sovi

Danes so po njegovem mnenju razmere v naši obveščevalni službi bistveno boljše. »Sova je stopila na novo pot, so bolj profesionalni, usmerjeni, ne ukvarjajo se sami s sabo. Upoštevajo navodila in usmeritve novega direktorja Sove.« Miklavčič je torej optimističen glede dela naših obveščevalcev, obenem pa upa, da se bo število produktov obveščevalcev povečalo.

Zdaj pa pridemo do odtekanja zaupnih podatkov v medije. Kdo je pred štirimi leti dal prisluhe Sekolcu in Drenikovi v javnost? Kdo je zdaj dal zaupne obveščevalne informacije medijem, ki so razkrili celo ime in priimek človeka, ki naj bi prisluškoval? Miklavčič je glede tega jasen. Po njegovem mnenju se je treba najprej vprašati, kdo ima od objavljenih informacij korist. V primeru prisluhov je imela korist Hrvaška, ki se zdaj požvižga na odločitev arbitražnega sodišča in mejo, ki so jo določili. In Miklavčič je jasen: »Če vse zadeve 'štimajo', lahko naročnik obveščevalnim službam naroči tudi, da v javnost plasirajo informacije, delne informacije ali dezinformacije.«