Nikoli me ni bilo strah!

Mara Grmek je doživela grozote taborišča Auschwitz-Birkenau

Stane Mažgon / Revija Zarja
7. 4. 2019, 19.35
Posodobljeno: 7. 4. 2019, 19.35
Deli članek:

Čas je omilil ostrino vojnih dogodkov. Z leti so se podrobnosti nekoliko izgubile. A v pogovoru z Maro Grmek so spomini na težke čase, ki jih je preživela v Auschwitzu, spet zaživeli.

Iztok Dimc
Mara Grmek je ena redkih, ki danes še lahko govori o tem, kako je bilo v taborišču smrti.

Nikoli več se ne bi vrnila

Po vojni se je Mara Grmek samo še enkrat odpravila na spominsko potovanje v Auschwitz z društvom sežanskih upokojencev. A se je, kot se spominja hči Ada, vrnila vidno pretresena. Očitno je podoživela vse grozote tistega kraja in prostora. Odločno je povedala, da se tja ne bo vrnila nikoli več! Spomin je bil pretežak.

Po koščkih so se sestavili in obnovili v pripoved o nečloveškem trpljenju in skrajni preizkušnji. V časih, ko bi mnogi hoteli kar pozabiti na zgodovinska dejstva, jo je bilo še posebno dragoceno slišati.

Tudi letos se je 27. januarja ves napredni svet spomnil na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče Auschwitz-Birkenau. V njem je izgubilo življenje na milijone nedolžnih civilistov, predvsem Judov, ki so jih umorili na barbarski način. Preživeli so le redki.

O največji tragediji sodobnega časa je danes na voljo veliko gradiva, dejstva so zgodovinarji obdelali, raziskali in opisali. Kljub temu pa je bila usoda in življenjska zgodba vsakega taboriščnika drugačna. Vsak od milijonov ujetnikov je trpel in bil nesrečen na svoj način. Največ se jih iz taborišča ni vrnilo, nekaterim je kalvarijo po spletu naključij uspelo preživeti.

Mara Grmek je ena redkih, ki danes še lahko govori o tem, kako je bilo v taborišču smrti. Treba je dodati, da se tistih časov nikoli ni rada spominjala, kot potrdita njen sin Toni in hči Ada. Pravita, da mama o dogodkih v taborišču nikoli ni govorila. Morda zato, ker z njimi ni želela nikogar obremenjevati, ali zato, ker so bili spomini tako težki, da jih je še sama želela čim prej izbrisati iz zavesti.

Če so o tistem obdobju kaj izvedeli, se je to zgodilo zgolj po naključju. Morda je še največ izvedela vnukinja, ki je v srednji šoli pripravljala seminarsko nalogo o njeni preizkušnji v taborišču in jo je veliko spraševala ter izvedela več podrobnosti. Kljub temu nam je nekaj spominov na hude čase uspelo skupaj še enkrat obuditi.

Danes že skoraj 94-letna gospa živi v Danah pri Sežani, v svoji rojstni vasi, ter je še vedno vitalna in dobre volje. Zimski dnevi so nekoliko bolj naporni in dolgočasni, pravi. Zato je prijetno sedeti ob zakurjenem štedilniku. Kot nalašč za obujanje spominov. Težkih, a tudi lepih.

Iz zapora v taborišče

V družini Mare Grmek je bilo pet otrok. Življenje na kmetiji je bilo skromno, dela veliko in preživetje osnovno opravilo. Otroci so v času takratne države hodili v italijansko šolo, jezika so se hitro naučili, a le za šolske potrebe. Ko se je začela druga svetovna vojna in je fašizem na Primorskem pokazal svojo nasilno plat, je Mara postala kurirka in prenašala pošto za partizane. Vse do nesrečnega trenutka, ko so jo italijanski vojaki ujeli v Kobdilju in zaprli. Takrat je bila stara 18 let in kot pravi, skoraj še otrok.

Kratek čas je bila zaprta v Koprivi na Krasu, nato so jo poslali v zloglasni zapor v ulici Coroneo v središču Trsta. Sorodniki o njeni usodi niso izvedeli ničesar. Kmalu so jo s številnimi drugimi jetniki naložili na živinski vagon in vlak je odpeljal v neznano. Po nekaj dneh vožnje so prispeli v Auschwitz.

Številka 86975 je še vedno na roki

To je bilo pravo mesto z ogromno barakami, se spominja Mara Grmek. Prišleke so slekli, jim dali črtaste uniforme in jim vtetovirali številke. 86975 – to je bila številka, ki jo ima sogovornica še vedno na roki, jo pokaže in večkrat na hitro izgovori, kot da ne želi, da bi bila pozabljena in jo mora znati povedati vsak trenutek.

Razmere v taborišču so bile težke, tako kot tudi dvanajsturno delo v dveh izmenah, nočni in dnevni. Bila je v skupini žensk, ki so odhajale v bližnjo tovarno streliva in polnile naboje.

Maro so že večkrat vprašali, ali so v taborišču vedeli, kaj se tam dogaja. So s sojetnicami videvale skupine ljudi, ki so izginevali v krematorijih? Vsekakor celotne slike in ozadja nacističnega načrta niso poznali in poleg tega, kot vzdihne Mara, smo bili res še skoraj otroci.

V taborišču je bilo več Slovenk, ki so se med sabo pogovarjale, njena bežna prijateljica je bila neka Rusinja, a za pogovore ni bilo veliko priložnosti. In poleg tega niso razumeli, kaj se je z njimi dogajalo. Še vedno ji odzvanjajo v spominu predvsem besede grobih paznikov, ki so jih vodili na delo in vztrajno ponavljali: 'Los, los, aber schnell, raus!' (Gremo, gremo, in to hitro, ven!)

Ob tem pa poudari: »Nikoli me ni bilo strah!« Tudi hči pritrdi, da je v pogovoru, če je nanesel na čas v taborišču, vedno povedala, da je nikoli ni bilo strah za življenje in se ni obupano spraševala, ali se bo vrnila domov. Mlad človek očitno tudi v največji stiski ne razmišlja o smrti, pač pa o življenju.

V Auschwitzu je ostala 18 mesecev. Videla je prizore, ko so vozili na dvorišče veliko ljudi in jih ločevali po skupinah. Pozneje je izvedela, da je večina prišlekov končala v krematorijih. Tudi tisti, ki so ostali živi in hodili na delo, niso imeli prav nobenih napovedi, da se bo vojna končala ali da jih bodo končno osvobodili.

Mara se danes ne spominja več podrobnosti, kako je bilo na dan, ko so taborišče osvobodili vojaki Rdeče armade. Spominja se le, da so jih po dolgem čakanju naložili na kamione in odpeljali na vlak. Nihče jim ni pojasnil, kam gredo. Po več dneh in nočeh vožnje je prispela v Ljubljano.

Ves čas taborišča starši in družina niso vedeli, kaj se ji je zgodilo in kje je. Morda je lažje prenesla težko obdobje, kot se včasih spominja, ker je bila vdana v usodo. »Vsi smo bili enaki in se nismo spraševali, kaj bo z nami. Treba je bilo preživeti tisti dan in iti naprej.« Higienske razmere so bile obupne, stranišča so bila podobna koritom za živali. Pozimi je bil mraz zelo hud, obutve pa niso imeli. Zato so si noge zavijali v povoščen papir, ki je ostal v zabojih, s katerimi so v tovarno prinašali dele za izdelavo streliva. Hrane skoraj ni bilo, v glavnem so za obroke dobili nekaj plehke brozge.

Vrnitev domov

Edina pot po prihodu iz taborišča je vodila v domači kraj, k družini. »Na postaji v Sežani me je pričakala prijateljica iz otroštva, a me ni prepoznala. Bila sem sama kost in koža, imela sem le 34 kilogramov,« se spominja. Po prihodu je tudi niso veliko spraševali, kaj se je v taborišču dogajalo. Čas je celil rane in šel svojo pot. Nobenih materialnih spominov nima na tisto obdobje. Samo številka na roki jo kruto opominja na razčlovečenje, ko je človek postal samo nemočna žrtev.

Čez nekaj časa je šla v šolo v Beograd in se kasneje vrnila v Ljubljano, kjer je delala v enem od domov za ostarele pri negi. Življenje se je zanjo spet odvijalo tako kot za večino ljudi v povojni generaciji. Dobila je službo v Divači pri železnici, nato naslednjo v Novi Gorici, kjer je spoznala bodočega moža. Iz skromnih razmer v barakah za železničarje sta se preselila v stanovanje v novem bloku na Erjavčevi ulici, rodila sta se sin Toni in hčerka Ada. »Zaljubila sem se! V Štajerca! Doma je bil iz Maribora. Bil je strojevodja, visok in lep!« nasmejano pove Mara. To je bila njena velika in edina ljubezen, doda hči.

»Le en 'hudič' je bil: on je bil pobožen, jaz pa komunistka. Zaradi cerkvene poroke, v katero sem privolila, so me vrgli iz partije,« se nasmejano spominja Mara Grmek. A ljubezen je premagala vse težave in ovire. Mož je vozil vlake po Sloveniji, Mara je bila materialna knjigovodkinja na železniški postaji v Novi Gorici. Po upokojitvi leta 1979 si je družina na podedovani domači zemlji zgradila novo hišo, v kateri Mara stanuje danes s sinovo družino, hči Ada pa jo redno obiskuje in ji vrača, kolikor le more, njeno naklonjenost. »Mama je skrbno vodila gospodinjstvo in vedno poskrbela za vse, tako kot je še danes. Nikoli nam ni smelo nič manjkati in nikomur ni želela biti nič dolžna. Tudi zdaj želi vse stroške takoj poravnati. Bila je najboljša mama na svetu,« ganjeno in s solzami v očeh pravi hči Ada. Do smrti je skrbela za moža, ki so mu odrezali obe nogi zaradi sladkorne bolezni. Gotovo pa ji je pomagal tudi njen trdni značaj. Še vedno je enak. V pogovoru, s katerim se spominja najbolj mračnih časov v življenju, težke občutke hitro preženeta širok nasmeh in optimizem, ki ji ga nikoli ni zmanjkalo. V šali smo ugotavljali, da bi morali njeno junaško kri danes vbrizgati marsikomu, ki se pritožuje. »Tak 'tipo' sem,« prostodušno pripomni. In obenem zavzdihne: »Veliko smo prestali.«

Upamo, da bo njena življenjska zgodba ostala v opomin tistim, ki nočejo več poznati preteklosti ali si jo krojijo po svoje. To smo doživeli pred kratkim kar od pomembnih evropskih politikov, ki bi za nekaj volilnih glasov prodali celo zgodovinska dejstva. Zato je dragoceno slišati pričevanja tistih, ki so žrtvovali svojo mladost. Dolgujemo jim vsaj to, da ohranjamo spomin na grozote vojn in taborišč ter ga spoštujemo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 14, 2. 4. 2019
Zarja št. 14, 2. 4. 2019