Niti eno oko ni ostalo suho, ko sta iz avta izstopila z enoletnima dvojčkoma Inti in Jonom. Vsi so vedeli, kako zelo sta si želela imeti otročka in kako trnova je bila njuna pot, da sta postala starša, zato so jima srečo od srca privoščili!

Dvojčka sta danes stara tri leta in pol in sta kot njuni vrstniki navihana, prikupna, klepetava, iznajdljiva, polna domislic in bistrega duha. Vesta, da imata drugačno barvo kože kot mi, a vsakomur otroško preprosto razložita, da je njuna koža čokoladne barve, ker sta se rodila v Afriki.

Dolga pot do Afrike

Ko sta si Nataša in Tomaž, ki že deset let skupaj potujeta skozi življenje, na tej poti zaželela družbo svojih potomcev, se kar nekaj let ni nič zgodilo. »Vendar na začetku na umetno oploditev še pomislila nisem. Še vedno sem verjela, da bom zanosila po naravni poti.« Ker pa se to ni zgodilo, čeprav strokovnjaki niso našli konkretnega razloga za to, pomagale pa niso niti razne alternativne metode, ki sta jih preskusila (takrat tako ali tako poskusiš vse, Nataša skomigne z rameni), sta se odločila poskusiti še z zdravniško pomočjo. Tretji poskus zunajtelesne oploditve je uspel, a sta otročička na začetku drugega trimesečja nosečnosti žal izgubila.

»Na zadnjem pregledu z ultrazvokom ni bilo več slišati bitja srčka,« pove Nataša in doda: »Tako nam je bilo namenjeno. To sva si pozneje še mnogokrat dejala in takrat nama je to pomagalo, da sva se vsaj malo potolažila.« Nataša se je potem še kratek čas poigravala z mislijo na ponoven poskus, na koncu pa sta se s Tomažem odločila otroka posvojiti. »Odločitev o posvojitvi se nama je zdela preprosta, saj sva se že velikokrat prej pogovarjala, da bova otroka posvojila, če ne bova imela svojih. Na najinih potovanjih po svetu sva videla ogromno otrok, ki živijo v revščini, pogosto prepuščeni sami sebi, in tudi zato odločitev ni bila tako težka. Dovolj je bilo tudi trpinčenja duše in telesa.«

Zaposlila sta se z raziskovanjem možnosti in postopkov posvojitve, vmes sta se tudi poročila. »Tako sva bila vsaj malo skoncentrirana na druge stvari in sva lažje prebolela izgubo otročička.« Vedela sta, da je v Sloveniji zelo težko posvojiti otroka, sploh tako majhnega, kot sta si ga želela. »V prošnjo za posvojitev sva zapisala, da bi rada posvojila otročka, starega do dve leti. Že ob oddaji prošnje so naju na centru za socialno delo opozorili, da je možnost za posvojitev otroka v Sloveniji zelo majhna. Kmalu sva spoznala, da so se možnosti zmanjšale tudi v drugih državah, ravno tako so postali postopki zahtevnejši in dolgotrajnejši.« Še največ upanja je bilo v Gvineji Bissau. In naključje je hotelo, da jima je življenje na pot pripeljalo kolegico, ki je z možem posvojila otroka prav iz te afriške države. Ta jima je tudi pomagala z vsemi potrebnimi podatki in napotki, kako tam sploh začeti postopek posvojitve. »V Gvinejo Bissau sva poslala vse zahtevane dokumente, prevedene v portugalščino, skupaj z mnenjem našega centra za socialno delo, da sva primerna kandidata za posvojitev otroka. Po oddaji dokumentov sva doma nestrpno čakala, da naju obvestijo, ali naju v Afriki čaka otrok in da odvetnik lahko začne postopek za posvojitev tudi na sodišču.« Kar pol leta sta Čeboklijeva čakala na to veselo novico. »Ko sva prejela sporočilo po telefonu, sem bila tako razburjena od veselja, da sem se čisto prepotila,« se smeji Nataša. Še bolj pa sta bila oba presenečena, ker so jima napisali, da imajo za njiju dvojčka. Namesto enega otroka bosta torej dobila kar dva! Božiček jima je tisto leto že 17. decembra prinesel najlepše darilo v življenju, čeprav je trajalo še več kot pol leta, da sta otročka lahko končno pripeljala v varno zavetje svojega doma.

Prvo srečanje

Marca naslednje leto sta bila vabljena na prvo obravnavo na sodišče v Gvinejo Bissau in takrat sta tudi prvič videla svoja otroka. Ko jima je njuna biološka mama pokazala rojstna lista dvojčkov, ju je čakalo naslednje presenečenje – rojena sta bila 10. avgusta, na isti dan kot Natašin oče. Biološka mama dvojčkov se je med tem časom z otročkoma že preselila v nekakšen prehodni dom, kjer mame z otročki stanujejo toliko časa, da so vsi postopki za posvojitev končani. Nataša in Tomaž sta takrat ves teden obiskovala malčka in z njima preživljala ves svoj čas. Na koncu sta ju Inti in Jon že prepoznavala in se ju razveselila, ko sta prišla ponovno na obisk.

»V Afriki je življenje drugačno kot pri nas. Vzgoji otrok ne posvečajo toliko časa kot mi, otroci so čez dan velikokrat prepuščeni sami sebi in večina otrok nima možnosti, da bi obiskovala šolo. Tudi posvojitev otroka poteka drugače. Biološke mame pri nas ne spoznaš. Biološkega očeta in druge sorodnike sva spoznala pozneje, ob najinem obisku plemena, v katerem sta se dvojčka rodila. Ob dobrodošlici, ki so nama jo pripravili, so nama povedali, da so ponosni, da gresta dvojčka lahko v boljši svet. Veseli so bili, da bosta imela topel in varen dom in da se bosta lahko izšolala. Iskreno so se nama zahvaljevali, ker bova otrokoma omogočila boljšo prihodnost, kot bi jo imela v Afriki. Rekli so nama celo, da lahko s seboj odpeljeva še kakšnega otroka, če želiva. A to seveda ni bilo mogoče,« pove Nataša. »Ob najinem odhodu so poudarili, da sta otroka zdaj najina, da nama ju dajejo s ponosom, da nam želijo veliko zdravja in da nama prepuščajo odločitev o tem, ali jih bomo v Afriki še kdaj obiskali.«

Končno doma

Čeboklijeva sta bila prepričana, da bosta lahko že maja odpeljala otroka v Slovenijo, a so zaradi podaljšanja postopkov domov odšli šele konec julija, nekaj tednov preden sta dvojčka praznovala svoj prvi rojstni dan. »Pravzaprav do zadnjega trenutka kar ne moreš verjeti, da boš otroka končno res lahko odpeljal domov. Šele ko odločba o posvojitvi postane pravnomočna in ko na podlagi tega na ministrstvu dobiš enkratni potni list za otroka, veš, da gre končno zares.« Trenutek, ko je biološka mama za vedno zaupala svoja otročka novi mamici, pa je bil gotovo eden najbolj ganljivih. »Zadnji dan je bila njuna biološka mama umirjena in sproščena, z njo in otrokoma smo skupaj preživeli ves dan. Prevajalca sva celo prosila, naj jo vpraša, ali sploh ve, da tisti dan odhajamo v Slovenijo. Pa je pritrdila. Zvečer smo skupaj odšli na letališče. Ob slovesu sva ji obljubila, da bova lepo skrbela za otroka, da jima bova zagotovila varen dom in da bomo ostali v stikih. Vprašala sva jo, ali nama želi še kaj reči, pa je najprej odkimala z glavo, nato pa naju prosila, če bi ji lahko finančno pomagala, da bi dokončala šolanje, saj se želi izšolati. Pred odhodom na letalo smo se še enkrat močno objeli. Od prihoda v Slovenijo se redno oglašava, ji pomagava finančno pri šolanju in pošiljava fotografije otrok. Ko bosta dvojčka malce starejša, pa se bomo skupaj odpravili v njuno rojstno deželo, da bosta lahko obiskala svojo afriško družino in sorodnike.«

Družina

Otroka sta Nataši in Tomažu takoj zaupala, tako da vso pot do doma niso imeli težav. »Biološka mama jima je dala s seboj nekaj stvari za spomin, midva pa sva si za spomin na Gvinejo Bissau v stekleničko shranila nekaj zemlje, drevesnih listov in školjkice.« Otroka sta vso vožnjo z letalom prespala in v domačo vas, kljub pozni uri, prišla spočita in dobro razpoložena. »Naša hiša je bila razsvetljena, pričakali so nas napisi dobrodošlice, na dvorišču pa so nas s tihim ploskanjem pozdravili sorodniki in sovaščani. Tako je bilo ganljivo, da so naju oblile solze sreče. To je bil prav gotovo dan, ki ga ne bova nikoli pozabila.«

Adrenalin je popustil in vse skrbi zadnjih let in zadnjih mesecev so se razblinile. Postala sta starša! Otroka sta se hitro navadila na nov dom in drugačen ritem življenja. Jon je že drugi dan za nami ponavljal besedo te-ta. Tisto poletje je bilo dolgo in toplo, kar je bilo ravno tako pisano na kožo otrok, da sta se lažje navadila na naše podnebje. Nataša je nato šla na porodniški dopust in bila z njima doma več kot eno leto, da so se res lepo navadili drug na drugega in povezali. Zdaj zanju med tednom, ko sta Nataša in Tomaž v službi, skrbita babica in dedek. »Veliko sta v družbi vrstnikov, imata pa tudi nekaj afriških prijateljev, saj se redno družimo s štirimi družinami, ki imajo ravno tako posvojene otroke iz Afrike.« V Sloveniji je kar nekaj družin, ki so posvojile afriške otroke, organizirali so se in se enkrat na leto srečujejo.

Povezani

Ves čas našega obiska sta se malčka pridno igrala. Prav pomirjujoče in prijetno je bilo poslušati njuno čebljanje. »Oba sta zelo radovedna, obožujeta ustvarjanje, uživata v gozdu, ki ga imamo takoj za hišo, in obožujeta vse, kar je povezano z vodo. Zelo sta povezana, vsako jutro se veselo objameta, ko se zbudita, in se zelo pogrešata, kadar nista skupaj. Ko sva ju peljala v Slovenijo, se nama je, po vseh skrbeh in težavah, zdelo skoraj neresnično, da smo postali družina. Danes si življenja brez Inti in Jona namreč ne znava več niti predstavljati!« veselo pravita Čeboklijeva in ljubeče stisneta k sebi vsak enega ljubkega malčka.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št.13, 26. 3. 2019
Zarja št.13, 26. 3. 2019
Zarja št.13, 26. 3. 2019