"Pri nas velja iluzija obilja vode, ki kot vsaka druga iluzija prinaša grenka spoznanja. Vzgojila nas je vodovodna pipa, zato smo izgubili stik z živo vodo. Toda kaj hitro se nam lahko zgodi, da nam bo iz pip pritekla kontaminirana voda ali, bog ne daj, da pipe ostanejo suhe. Voda je najdragocenejši naravni vir, za katerega ni nadomestila, zato se moramo vsi potruditi za varovanje vodnih virov. Odločno moramo zavrniti vse poskuse privatizacije svojih vodnih virov s strani tujih korporacij, kajti globalna vojna za vodo se je že začela," poudarja svobodni raziskovalec in varuh okolja Anton Komat.

Letos poleti bo minilo 30 let, odkar je Spodnje Podravje prizadelo eno najbolj akutnih onesnaženj pitne vode v Sloveniji. Pesticidi in kemikalije, ki so jih odlagali v gramoznice na Dravskem polju, so se izpirali v podtalnico. Glede na to, da se temeljita sanacija odloženih nevarnih odpadkov ni izvedla, se koktajl pesticidov verjetno še danes izceja v zaloge podtalne vode. Da je s podtalnico nekaj narobe, so v bližini Brunšvika začeli ugotavljati že okrog leta 1983. Šest let kasneje so prižgali rdeči alarm in številnim gospodinjstvom v regiji prekinili dobavo pitne vode iz javnega vodovoda.

»Meritve so pokazale, da je kontaminirano celotno območje južnega dela Dravskega polja. Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s cisternami. Preiskava je pokazala, da so vir onesnaženja opuščene gramoznice, v katere so odlagali vse mogoče strupe. Jedro te ekološke katastrofe je bila Kozoderčeva jama, v kateri je 50.000 ton kontaminirane zemljine. Ko so opravili testni izkop z bagri, so v jami našli tudi različna olja, razne črne mase, stisnjeno embalažo in sode. Analize so pokazale izjemno heterogenost v porazdelitev strupov ter obsežne ostanke sežiganja. Pričevalci so mi povedali, da se je v jami izvajalo redno sežiganje strupov in da se je takrat iz nje valil črn dim. Po pripovedovanju ljudi so strupe v jamo največkrat dovažali kar s cisternami in kamioni. O obsegu in kritičnosti onesnaženja v Kozoderčevi jami priča podatek, da povprečna koncentracija pesticidov v zemljini za več stotisočkrat presega še dopustno. To pomeni, da kontaminirana zemljina ne spada niti na odlagališče za nevarne odpadke, temveč naravnost v posebno sežigalnico za prst. Toda takšne sežigalnice pri nas ni, najbližja primerna je v Nemčiji,« je navedel Komat.

Anton Komat
Jaka Koren
Svobodni raziskovalec in varuh okolja Anton Komat.

Za 2000 težkih kamionov kontaminirane zemljine

Sogovornik dodaja, da je vlada po ekstremnem onesnaženju virov pitne vode pred 30 leti sprejela Zakon o sanaciji Dravskega polja. »Od evidentiranih 17 gramoznic z nevarnimi odpadki so sanirali zgolj štiri. Kozoderčeva jama, ki velja za najhujšo ekološko bombo, sanacije ni dočakala. V zgodnjih devetdesetih letih se je sanacija te jame v dokumentih ministrstva za okolje še omenjala, nato pa sčasoma iz programov preprosto izginila. Država je torej od odkritja ekološke katastrofe na Dravskem polju naredila vse, da največji in ključni problem, ki ga predstavlja Kozoderčeva jama, reši tako, da nanj uradno pozabi. Sanacija bi zahtevala enormno količino denarja. 50.000 ton zemljine bi bilo po standardih za prevoz nevarnega tovora treba odpeljati v tujino (to je 2000 prevozov s težkimi kamioni), sanacija bi zahtevala 1500 ton aktivnega oglja in okoli 5000 ton cementa. Številke, od katerih se zvrti v glavi, in nič čudnega, da se je država sanaciji odrekla in poskuša nanjo pozabiti. Toda to ne bo šlo, saj o onesnaženju in zavezi za sanacijo obstajajo državni dokumenti. Slovenija je tudi podpisnica Stockholmske konvencije, ki nas zavezuje k odstranjevanju strupov oziroma nevarnih kemikalij iz okolja.«

Zastrupljeno Dravsko polje bo tragedija za vse nas

»Na Dravskem polju je z nevarnimi snovmi do roba napolnjenih kar nekaj gramoznic. Na vrhu so zemlja in grmovje, ponekod raste celo koruza, seveda za kamuflažo in sonaraven videz. Pod tem so v zemlji skriti pesticidi in kemikalije, ki počasi pronicajo v podtalnico in ogrožajo zaloge pitne vode Dravskega polja. Voda je univerzalno topilo in tako se skupaj z vodo pretakajo tudi strupi, in to naravnost v vodovodne pipe. Čudna situacija, kajne? Človek v hkratni vlogi zločinca in žrtve, lopova in detektiva, obsojenca in sodnika. Toda s pomembno razliko: eni so ob tem kovali dobiček, drugi so zgolj anonimne žrtve, ki danes polnijo statistike rakavih obolenj. Ali pa smo tokrat vsi žrtve, prav vsi, kajti dokončno zastrupljeno Dravsko polje bo tragedija za vse nas,« je še opozoril Anton Komat.

pesticid
Arhiv Štajerskega tednika
Leta 1989 so za 20-krat dvignili dopustno koncentracijo pesticidov v pitni vodi.

Divja odlagališča, antibiotiki, sežiganja ...

Voda je nenadomestljiva dobrina; od nje sta odvisna kakovost bivanja in obstoj življenja samega. A z zalogami pitne vode se ravna preveč neodgovorno. »Največje razpršeno tveganje za kakovost vodnih virov predstavlja industrijsko kmetijstvo s pesticidi in kemičnimi gnojili. Točkovna tveganja prinašajo posamezni obrati, ki proizvajajo ali pa pri proizvodnji uporabljajo nevarne kemikalije in nimajo zagotovljenih varnostnih sistemov. Tudi sežiganje odpadkov kot vira energije (Lafarge, cementarna Anhovo ...) povzroča izpuste nevarnih snovi. Svoj delež prispevajo divja odlagališča odpadkov, neurejene deponije in iztoki, ki vsebujejo ostanke razkužil, antibiotikov in farmacevtskih učinkovin,« pravi Komat.