Pritegnili smo jo k nekoliko bolj osebnemu pogovoru, v katerem se je razgovorila tudi o malce bolj ženskih temah. Kako torej danes, ko ni več tako javno izpostavljena, živi ena od nekdanjih političnih osebnosti, ki se je precej zasidrala v zavest Slovencev?

Kako se spet počutite pred kamerami? Po novem namreč nastopate v TV-oddaji kot komentatorka. Zakaj ste se odločili za sodelovanje v njej in kako dojemate svoj prispevek k oddaji?

Res je, da sem se precej umaknila z oči javnosti, odkar nisem več v politiki, tako da je nastopanje v oddaji spet prineslo nekoliko večjo izpostavljenost. Komentiranje je nova izkušnja zame. Sem kar tehtala, ali naj zagrizem v to ali ne, a na koncu je izziv pretehtal. Povabilo k sodelovanju sem sprejela, ker mi je bil všeč že sam koncept oddaje; v njej s sogovornicami izražamo svoja mnenja o temah, ki niso zgolj trivialne, ampak so zelo aktualne, pereče. Pa tudi to, da govorimo o kakšnih lažjih temah na bolj tehten način, se mi zdi zelo v redu. Zame je ključno, da so v oddaji prisotne ženske, ki so vsaka na svojem področju veliko dosegle, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Bistvo je, da smo si različne in na stvari že v izhodišču gledamo različno, saj je ravno to cilj oddaje – ljudem pokazati, da o istem vprašanju lahko različno razmišljamo in da s tem ni nič narobe. Pokazati želimo, da se mnenja lahko krešejo, ne da bi bili drug do drugega nesramni ali žaljivi. V življenju sem dala skozi že veliko– kot pravnica, odvetnica in kot političarka, zato svoj prispevek k oddaji vidim v tem, da lahko s sogovornicami in gledalci delim svoja znanja in izkušnje s področij, na katerih sem domača. Menim, da so pogledi in stališča nas komentatork dragoceni za gledalce, da jih želijo slišati. Temu v prid pričajo tudi odzivi na oddajo. Slišati je, da je ljudem všeč, da razpravljajo izključno ženske, saj da te prinašamo drugačen pogled na družbena vprašanja, dileme. Očitno je ta koncept nekaj, kar je manjkalo. Meni je v veselje biti del te zgodbe, saj imam tri krasne dame ob sebi, s katerimi se, ko se pripravljamo na oddajo, veliko smejimo, debatiramo. Vse skupaj dojemam kot prijetno žensko druženje, ki lahko rojeva nova spoznanja in znanja o družbenih dogodkih in fenomenih, ki vplivajo na vse nas.Ali morda kaj pogrešate politični adrenalin? Slovence močno zanima, s čim se ukvarjate zdaj in ali morda lahko pričakujemo, da vas bo še kdaj »zaneslo« v politične vode?

Zadnja leta mi pogosto zastavljajo to vprašanje, še posebej kadar se malo večkrat pojavim v javnosti, vendar ne, ne vračam se v politiko in moje sodelovanje v oddaji ni znanilec tovrstne vrnitve. Mineva že sedem let, odkar nisem več aktivna v tem smislu, in se ne štejem več za političarko. Seveda pa spremljam, kaj se dogaja na tem področju. V svojem poklicu imam tako ali tako ogromno adrenalina. Karkoli sem v življenju delala, nikoli ni bilo preprosto, nikoli ni bilo šablonsko ali predvidljivo, zato mi tudi danes ne manjka akcije, ki je bila v politiki. Opravljam kar dve službi – eno na Evropskem centru za reševanje sporov, drugo kot odvetnica v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki. Že to dvoje je velik zalogaj. Zdaj pa sem temu dodala še redno tedensko komentiranje in izzivov je več kot dovolj.

Veliko govorite o izzivih. Videti je, da vas neprenehoma vleče k novim in novim. Najbrž ne marate mirovati, obstati nekje za dolgo; se hitro naveličate rutine, ustaljenosti?

Res nisem človek rutine. Ne želim zaspati – obstati na neki poziciji in se udomačiti v predvidljivem okviru pričakovanj in obveznosti. V trenutku, ko se mi zazdi, da na nekem mestu osebnostno več ne napredujem, da obstanem, bom prepoznala čas za odhod in nov izziv. To te ohranja aktivnega, mladega, saj moraš kar naprej nekaj delati, na novo graditi, se učiti novih reči. Prav zato mi je tudi sodelovanje v oddaji, o kateri sva govorili na začetku, zelo všeč. Ko se ozrem nazaj na svojo kariero, ugotavljam, da sem v trenutku, ko mi je naproti prišel nek nov, izjemen izziv, opustila tisto, kar sem v tistem trenutku počela, in stopila na novo pot. Nisem šla študirat prava z namenom, da bom odvetnica, želela sem biti sodnica, zato sem se najprej zaposlila na sodišču. Potem je prišla priložnost, da svoje teoretično znanje nadgradim s praktičnim, in sem brez oklevanja zakorakala v gospodarstvo, kasneje pa iz njega povsem nepredvideno zaplavala v odvetniške vode in zatem še bolj nepredvideno v politične. In če ne bi imela teh tako bogatih in raznolikih strokovnih in življenjskih izkušenj, ne bi nikoli mogla postaviti na noge Evropskega centra za reševanje sporov, ki je edini tak center na področju zahodnega Balkana. Skratka, vedno me je vleklo tja, kjer je bilo treba vse zgraditi na novo. Včasih se vprašam, ali mi je tega res treba, a odgovor na to vprašanje je vedno »da«, ker rada gradim, ustvarjam na novo. To mi je v zadovoljstvo.

foto 2
Sašo Švigelj
»Postavljam si zelo visoke standarde ravnanja, zato sem sama sebi tudi najhujši kritik. Sama s sabo včasih težko shajam.«

Kako je pravzaprav biti ženska, ki jo v delovnih krogih bolj obkrožajo moški kot ženske? Dandanes se veliko govori o tem, da ženske nismo enakopravne z moškimi in da je težko uspevati v tistih panogah, kjer so oni pogosteje zastopani.

To pogosto vprašanje me vsakič znova začudi. Saj moški niso vesoljci, da bi se jih bali, so polovica naše družbe, in zakaj z njimi ne bi mogla funkcionirati? Seveda moški delajo in razmišljajo drugače od nas žensk, ampak to te vendar ne sme zmotiti, da ti ne bi delal stvari po svoje. Res je, ja, da na področjih, na katerih sem bila sama aktivna, bolj prednjačijo moški, a to je lahko za žensko tudi prednost, ker je nepredvidljiva in ima drugačen pristop k delu. Sicer pa je tako, da če hočeš, da kolektiv dobro funkcionira, je bolje, da sta v njem oba spola enakopravno zastopana, saj se potem prednosti enih in drugih lepo komplementarno združijo. Torej ni dobro, če so v kolektivu ali samo ženske ali samo moški. Mogoče to, kar me sprašujete, lahko bolj razumem skozi kar preveč prisotno mnenje med ženskami, da ne morejo tekmovati ali enakopravno sodelovati z moškimi, kar je popolnoma nesmiselno, še posebej ker vemo, da smo danes ženske v povprečju celo bolj izobražene kot moški, k reševanju problemov pa pristopamo z več čustvene inteligence in zmožnostjo sklepanja kompromisov, kar ni ravno močnejša plat moških. Rada delam z ženskami, ker so bolj odgovorne in natančne ter bolj dihajo s kolektivom, s službo, po drugi strani pa imajo moški neko drugo drznost, predrznost, ki je včasih zelo pomembna in je ženskam pogosto primanjkuje. Moraš pač znati prepoznati kvalitete enih in drugih in jih združiti v zmagovalno kombinacijo. Samo družbe, ki to prepoznajo, so lahko dolgoročno uspešne.  

Pred leti, v času, ko ste še bili v politiki, ste prejeli tudi naziv Slovenka leta, z obrazložitvijo, da ste v navdih številnim ženskam, kako se podati na svojo poklicno pot oziroma na tej postopati in dosegati uspehe ter stati za svojimi vrednotami.

Če je kdo iz mojih ravnanj, ki so jih zaznali na poti, po kateri sem korakala takrat, in na njej ni bilo vedno preprosto, včasih celo zelo težko, črpal inspiracijo, moč, sem počaščena. Takrat je bilo zelo kontroverzno, da je naziv Slovenke leta prejela političarka. Verjetno so ženske v meni prepoznale neko drugačno drznost, kot so je vajene. Takrat smo odpirali teme izbrisanih, prometne varnosti, nasilja nad ženskami. Probleme, o katerih se pred tem ni govorilo, predvsem pa se niso reševali. Morda je prav zato, ker sem se tega lotila na tak način, in sicer v tipično »moškem« ministrstvu, vse skupaj morda še toliko bolj izstopalo. Mislim, da so ženske v tem prepoznale, da se ničesar nisem ustrašila, ampak sem se pokončno borila za nekaj načelnega, za svoje vrednote. No, saj se še vedno, vendar zdaj na drug način, ne tako na očeh javnosti. Moram pa poudariti, da mi ti »boji« mnogokrat niso bili ravno v korist. Kar nekajkrat je bilo zelo neprijetno stati za svojimi načeli in mislim, da so to ženske opazile in znale ceniti. Ponosna sem na to priznanje.

Minuli vikend smo praznovali 8. marec, dan žena. Ga praznujete? Kako ga dojemate in kaj vam pomeni?

Osmi marec je zagotovo del naše tradicije in je prav, da ga praznujemo. Na osebni ravni ga razumem kot priložnost, da na ta dan še posebno pozornost namenim svoji mami in ostalim ženskam, ki so mi blizu. Vedno se za ženske potrudimo tudi v kolektivih, kjer delam, in sodelavkam podarimo rožice. Na načelni ravni pa ga vidim kot priložnost za opozarjanje na vrsto predsodkov o ženskah, ki še vedno trdovratno vztrajajo v glavah moških, pa na žalost tudi v glavah žensk samih. Stvari so se v zadnjem stoletju za ženske bistveno spremenile na bolje, sploh v Sloveniji je enakopravnost žensk precej večja kot v drugih državah, zato na 8. marec morda gledamo drugače in se zna komu zdeti tudi odveč. Vendar je v času, ko se soočamo z vrnitvijo skrajno konservativne in nazadnjaške politike, ki odkrito govori o tem, da bi ženskam odvzeli že dolgo pridobljene civilizacijske pravice, na primer pravico do splava, dan žena pomemben, da se opomnimo, da nič ni samo po sebi umevno, še posebej ne enakopravni položaj žensk v družbi.

Kaj menite, da mora imeti vsaka ženska v življenju? Kaj definira njeno in kaj definira vaše zdravje, zadovoljstvo? Kaj potrebujete za to, da sami občutite srečo?

Verjetno univerzalna formula ne obstaja. Ljudje smo si različni in takšne so tudi naše poti do sreče. Verjamem pa, da je eno od glavnih vodil do sreče prav to, da delaš tisto, kar te v življenju zadovoljuje, veseli. Pa ne samo to. Pomembno je, da tudi živiš, kot si želiš. Sliši se zelo preprosto, a ni. Poznam vrsto žensk, ki so obstale ujete v nekih sponah življenja in ne znajo ven iz njih. Sama nisem dopustila, da bi se mi to zgodilo. Zadovoljna sem, da sem znala v tistih nekaj trenutkih življenja, ko sem začutila, da mi nekaj ne ustreza več, popolnoma spremeniti njegovo smer, in to tako na osebni kot poklicni ravni. Danes vem, da ne bi bila isti človek, če si vsega tega ne bi upala storiti, pri čemer, naj poudarim, so me praviloma vsi odvračali od tega, da storim to, kar si želim, ravno zato, ker je bilo zunaj predvidljivih okvirov ravnanja. Ker sem sledila svojim željam, sem danes lahko pomirjena s svojim osebnim in poklicnim življenjem. Če imam še tako veliko dela ali pa če pridejo slabi dnevi, mi ni težko, ker je vse posledica moje izbire, ne izbire drugih. Strah pred neuspehom ali pred obsojanjem okolice ljudi pogosto ustavi, da bi počeli tisto, kar si želijo, kar pa ultimativno pripelje do končnega nezadovoljstva s svojim življenjem. In pri ženskah se mi zdi to še toliko bolj prisotno. Ženske se prevečkrat vdajo predsodkom okolice, se pustijo prepričati svojim prijateljicam ali družini in ostajajo v okvirih, ki jih dušijo ali jim ne pomagajo rasti. In naj se tu še enkrat vrnem na 8. marec. Ženske, ob tej priložnosti se opomnimo, da smo lahko, kar hočemo biti. Se izplača potruditi, tudi če vmes ugriznemo v kakšno kislo jabolko. Življenje je eno samo. Starejši ko si, bolj se tega zavedaš. Ni drugih priložnosti, zato je treba živeti tako, kot ti misliš, da je prav, in ne pustiti, da te usmerjajo želje, mnenja, pričakovanja drugih.

obrez 2
Sašo Švigelj
Katarina Kresal je z nami govorila tudi o bolj osebnih zadevah.

Slovenke in Slovenci se vas iz časov politike spominjajo kot vedno urejene dame. Ali se veliko posvečate svojemu videzu in kako skrbite zanj?

Kaj pa vem, verjetno je to nekaj, kar je del mene, saj sem bila vedno rada urejena. Mogoče to izhaja iz družine. Moj oče je bil profesor na fakulteti za arhitekturo in nama je z bratom vedno odpiral oči za lepo. Veliko smo hodili po svetu in se učili o lepem okoli nas, veliko risali in kreativno preživljali prosti čas. Gotovo od tod izhaja tudi najin odnos do lepega; moj brat Grega je postal arhitekt in kasneje mnogokratno nagrajeni filmski ustvarjalec, jaz pa sem razvila svoj slog oblačenja. To sicer ni nekaj, kar bi štela za zelo pomemben element svoje osebnosti, gotovo pa ustvarja celoto. Je pa moj način oblačenja deloma povezan tudi z mojim poklicem. Pravo je v večini segmentov zelo povezano z osebno urejenostjo, saj ta izkazuje spoštovanje do strank, do ljudi in institucij, s katerimi prihajaš v stik. Enako je veljalo v politiki. Sicer nekako ves ta čas ohranjam isti stil, bistveno ga ne spreminjam, ga le nadgrajujem.

Kaj pa je za vas človeška lepota, ko že govoriva o urejenosti, umetnosti, oblekah … lepem?

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Se sliši trivialno, ampak zunanja lepota je samo en majhen delček, ki me lahko pri nekom pritegne. Energija, karizma, šarm in znanje so tisti, ki pritegnejo in dajo človeku nek poseben sij, ki mu lahko rečeš tudi lepota. Zunanja lepota ni in ne more biti dovolj. Notranja praznina, ozkoglednost in trdosrčnost izbrišejo lepoto s še tako popolnega obraza. V času, ko se nam vsiljujejo šablonska pravila o tem, kaj lahko šteje za lepo, je ravno individualnost tista, ki privlači.

Kaj vas navdihuje v življenju? Imate morda kakšno priljubljeno filozofijo oziroma življenjsko načelo, po katerem se ravnate?

Zvesta sem sama sebi, svojim načelom in svojim vrednotam.  Praviloma se ne bom ustrašila težav, ki so na poti do cilja, ki sem si ga zastavila. Postavljam si zelo visoke standarde ravnanja, zato sem sama sebi tudi najhujši kritik.ma s sabo včasih težko shajam. Dosledno delam stvari, v katere verjamem in me veselijo. Pri tem ne delam kompromisov. Tako kot jih ne delam pri vrednotah. Po duši sem liberalka in verjamem v svobodo človeka in enakopravnost ljudi, vendar ob tem tudi v solidarnost, ki iz umetne tvorbe države naredi vključujočo družbo, v kateri je vredno in lepo živeti. To je moja osebna življenjska filozofija, ki sem jo zgradila iz moje vzgoje, življenja. Ne verjamem v nekaj več od tega, kar lahko naredim sama s svojim življenjem. Včasih je to lahko zato tudi samotno in težje, saj nimaš nekega ideala, v katerega verjameš, ampak si ga sam postaviš vsak dan sproti.

Kaj bi sporočili slovenskim ženskam ob 8. marcu?

Naj bodo to, kar si v resnici želijo biti, ne to, kar od njih pričakuje okolica. Naj si upajo rušiti tabuje in se ne prilagajajo pričakovanjem drugih. Škoda je življenje zapraviti za to, da nisi srečen.