Iz Globasnice na avstrijskem koroškem

»Ponosen sem, da govorim slovensko!«

Edita Žugelj
28. 1. 2019, 21.00
Posodobljeno: 29. 1. 2019, 07.48
Deli članek:

Martin Jenschatz iz Globasnice na avstrijskem Koroškem je pri učenju slovenščine vztrajal tudi v časih, ko ni bilo lahko biti koroški Slovenec. Slovensko zelo rad tudi zapoje.

Edita Žugelj
Martin Jenschatz.iz Globasnice na avstrijskem Koroškem.

Martin izhaja iz zavedne slovenske družine, njegovi predniki pa so od nekdaj živeli na avstrijskem Koroškem. Mama in oče sta bila doma v sosednjih vaseh, po poroki pa sta se naselila v Globasnici. Od treh otrok je le Martin ostal v domači vasi, o kateri pripoveduje z navdušenjem; brat dela v Nemčiji, sestra pa v Celovcu.

RAZLIČNA ZAPISA V ISTI DRUŽINI

Martinov priimek je sicer slovenski, njegov zapis pa nemški. »Moj oče se je rodil 1931. leta, ko so morali župniki pod vplivom nacionalizma vse priimke zapisovati po nemško. Zapis priimka očetovega brata, ki se je rodil tri leta prej, pa je ostal slovenski – Jenšac. Kljub nemškemu zapisu priimka sem Slovenec, prav iz srca,« se nasmehne Globasničan. Globasnica je znana tudi po tem, da ima slovenskega župana, Bernarda Sadovnika, ter slovenskega »graščaka«, Johanna Elbeja. Slednji si je lastnoročno postavil čudovit grad, ki je postal pravi magnet za turiste. Že stoletja pa ljudje zahajajo na bližnjo Goro svete Eme, kamor vodi romarska pot. Na njej potekajo izkopavanja, arheologi so odkrili ostanke kar petih cerkva. V bližini sta tudi Rozalska jama z zdravilno vodo in stoletna slovenska lipa.

BOREC ZA MATERNI JEZIK

Martin prijateljem v Sloveniji rad pošilja fotografije znamenitosti domačega kraja. V Sloveniji ima tudi dekle, pogosto pa ga srečamo na koncertih in prireditvah Radia Veseljak. Kot pravi, ima zelo rad slovensko ljudsko in narodnozabavno glasbo. Poje celo v dveh pevskih zborih: v Globasnici v Mešanem pevskem zboru Peca, v sosednjem Štebnu pa v moškem pevskem zboru Franc Leder Lesičjak.

Da zna poleg domačega koroškega narečja in nemščine govoriti tudi slovensko, ni samo po sebi umevno, pripoveduje Martin: »Doma smo vedno govorili v narečju, ko sem šel v šolo, nisem znal skoraj nič nemško. Zadnji dve leti šolanja pa sem bil edini, ki se je prostovoljno učil slovensko. V tistih časih ni bilo lahko, Slovenci na avstrijskem Koroškem smo bili pogosto deležni zmerjanja in poniževanja. Vendar sem ponosen, da sem vztrajal pri učenju slovenščine in lahko danes govorim slovensko tako s prijatelji v Sloveniji kot doma,« zaključi Martin Jenschatz.

Osebni arhiv
Martin prijateljem rad pošilja fotografije znamenitosti domačega kraja.