Pred domačo hišo s hišno številko 13A so ga pričakali sorodniki, prijatelji in sosedje iz njihove Velike Poljane pri Škocjanu. Slišala se je harmonika in več kot 30 balonov je plesalo v vetru. Vsi so se veselili z Dejanom, da je po transplantaciji vendarle zdrav!
Zgodba o 14-letnem Dejanu in njegovem novem srcu je ena najlepših Miklavževih zgodb – predvsem zato, ker je resnična, ker je živa. »Globoko smo hvaležni vsem na oddelku za transplantacijo, ki so Dejanu omogočili novo življenje, ki so skrbeli zanj, mu pomagali in hrabrili njega in nas. Želeli bi si, da bi bilo tako tudi na otroški kardiologiji, kjer je Dejan preživel kar nekaj časa. Srčno so mu stale ob strani medicinske sestre, drugih sogovornikov pa tam žal nismo imeli. Je pa izkušnja ob transplantaciji toliko lepša in vredna objave in velike zahvale.«
Barva rok mu je vse povedala
»Jokal sem od sreče, ko sem 13. novembra ponoči izvedel, da me čaka novo srce. Deset minut pred drugo uro zjutraj sem poklical domov in jim to sporočil. Čutil sem, da bo vse v redu. Predno so me odpeljali v operacijsko dvorano, pa sva s sestro, ki je takrat skrbela zame, tudi skupaj molila ... Od pete ure zjutraj pa vse do dvanajstih so potekale priprave na transplantacijo, operacija pa je nato trajala do šestih zvečer.« In kakšni so bili občutki, ko se je Dejan zbudil? »Odlični! Najprej sem pogledal barvo rok; bila je zdrava in kar nisem se jih mogel nagledati ... Zaradi premalo kisika v krvi, kar je posledica srčne napake, so bile pred operacijo moje roke iz dneva v dan vse bolj modrikaste.«
Odslej je Dejan zdrav; zdravniki so staršem naročili, naj se čim več giblje, kar ne bo težko, saj se je od nekdaj rad igral z žogo. Toda glava in noge so hotele teči in zabijati gole, opešanemu srcu pa je zmanjkovalo moči in sape, zato je bilo igre vedno prehitro konec. Odslej bo drugače; podil se bo s starejšim bratom Sandijem, ki je profesionalni nogometaš pri Mariboru, in tudi z bratom Alenom, ki je član ansambla Nemir, se bo lahko veselil.
Tri operacije pred transplantacijo
Mama Marjana in oče Jani sta se za še enega otroka odločila po tistem, ko je nova hiša že stala in je imela družina dovolj prostora. Dejan se je rodil kot zdrav dojenček, toda zadnji pregled pred odhodom iz bolnišnice je pokazal, da naj bi imel šum na srčku. »Na poti v Ljubljano mi je žena sporočila, da se še ne moreta vrniti domov; za vse nas je bil to hud šok,« pripoveduje oče Jani.
Vendar se je izkazalo, da ni le šum na srcu, ampak da ima Dejan kompleksno srčno napako, kar pomeni več različnih težav na srcu. Starši so takoj izvedeli, da gre za resno okvaro in da bo verjetno – če ne že prej – v času pubertete nujna transplantacija srca. »Prvič ga je operiral dr. Kosin, ko je bil Dejan star šest tednov. Drugič je bil operiran pri štirinajstih mesecih; takrat ga je operiral dr. Sojak. Najteže pa je bilo, ko ga je pri štirih letih operiral izraelski srčni kirurg David Mishaly. Ker je takoj po operaciji odpotoval domov, so vprašanje Dejanovega življenja – takrat so ga morali dvakrat oživljati – urejali kar po telefonu,« pripoveduje gospa Marjana, ki je ob tem spominu še vedno pretresena.
Zdravniki so z operacijami in zdravljenjem premoščali Dejanove težave s srcem in s tem »lovili« čas. Če bi bila transplantacija že prej neizbežna, bi dobil otroško srce, pri 14 letih pa je lahko dobil že odraslo srce. Na dan zaužije enajst vrst zdravil; nekaj jih bo moral uživati vse življenje. Zaradi nevarnosti okužb bo moral še nekaj časa med ljudmi nositi masko, doma pa je lahko tudi brez nje. Seveda bo pod stalnim nazorom, prvi mesec ima celo tedenske kontrole.
Kaj pa šola?
Dejan je v devetem razredu – ker naj še lep čas ne bi šel v šolo, bo zadnji razred končal na daljavo. V bolnišnici je poslušal posamezna predavanja in tako ima že ocenjene kemijo, matematiko, angleščino in slovenščino. »Povsod imam trojke; zadoščalo je že to, da sem dobro poslušal, učil se pa nisem kaj dosti ... Vedno je bilo kaj bolj zanimivega.« Učiteljica iz OŠ Ledine mu je priskrbela računalnik in to ga je še najbolj »okupiralo«.
Pohvali tudi bolnišnično hrano; čeprav je imel dieto, si je lahko izbiral številne dobrote (zdaj lahko jé skoraj vse, le surovega mesa ne). Ko pa so prišli na obisk domači, so ga odpeljali v mesto in »ta praznik« polepšali tudi s kakšno majhno »zdravo pojedino«. Izhod je bil tudi priložnost za frizerja in še za marsikaj. In kaj bo po devetem razredu? Ga morda mika poklic, povezan z medicino? »O tem še nisem razmišljal, saj imam še nekaj časa. Mislim pa, da v medicino ne bom šel, saj imam za zdaj bolnišnic dovolj!«
Zahvala
Poleg domačih so ga v bolnišnici pogosto obiskovali sošolci in učitelji, kar ga je zelo razveselilo. V bolnišnici pa se je seveda družil tudi z mladimi bolniki, še zlasti s 14-letnim Galom iz Novega mesta, ki ima tudi težave s srcem. Predvsem pa so bile njegova družba prijazne, skrbne, srčne sestre, med katerimi je veliko tudi »zelo luštkanih«. Kljub temu pa Dejan pravi, da so se ti trije meseci v bolnišnici vlekli, in presrečen je, da je spet doma. Zato se starši želijo javno zahvaliti vsem, ki so mu to srečno vrnitev omogočili: »Naša družina je iz srca hvaležna vsem, ki so sodelovali pri uspešni izvedbi transplantacije in okrevanju, ter vsem, ki so negovali našega fanta in skrbeli zanj. Naj jih kar naštejem: dr. Juš Kšela mu je vstavil novo srce, dr. Miran Šebaštjen je Dejana pripravil na transplantacijo, skozi ves proces pa ga je vodila sestra Vesna Andročec. Po operaciji so ga spremljali tudi prof. dr. Bojan Vrtovec, dr. Mark Racman, dr. Gregor Poglajen, dr. Andraž Cerar, dr. Renato Okrajšek, dr. Sabina Frljak in dr. Gregor Zemljič. Topla zahvala pa tudi vsem čudovitim in požrtvovalnim sestram in negovalkam.«
Simbolika in sreča
Veliko simbolike je povezane z Dejanom, pravijo njegovi starši. Dejan se je rodil – tako kot oba njegova starejša brata – pet dni pred rokom, in sicer na dan mučenikov – toda odslej ni več mučenik! Majda in Jani sta se poročila 13. maja, njihova hiša nosi številko 13 in še A povrhu, Dejan pa je 13. novembra prejel novo srce. Pa naj še kdo reče, da številka 13 ni srečna! In ne nazadnje – domov je prišel kot najlepše Miklavževo darilo. Letošnji decembrski prazniki so en sam srečen objem družine Ogrinec! Dejanu se kar samo smeje: s 14 leti bo končno polno zaživel!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
