Če nekateri rečejo, da je Črna na Koroškem skoraj na koncu sveta, je Koprivna še nekaj kilometrov naprej – proti koncu. Gre za naselje kmetij na nadmorski višini od 800 do 1400 metrov. Njihove bujne gozdove je konec oktobra opustošil vetrolom in nobena slika ali posnetek ne more pokazati, kako zelo. Kmetje pravijo, da se s ceste še zdaleč ne vidi obsežnosti razdejanja, šele ko se v svoje gozdove odpravijo peš, so soočeni z grozo. »Ata, raje ne hodi gledat!« je dejal sin s solzami v očeh očetu Juriju.

V Koprivni ne kosijo pred 25. junijem, borovnice niso zrele pred avgustom in v strmih bregovih, v katerih si pogrizeš kolena, je treba kositi s koso in seno obračati na roko. Kljub trdemu delu njihove strmine niso zanemarjene, temveč ravno nasprotno. Življenje tam ni za reve. Poleg tega jih očitno narava že drugo leto postavlja pred še silovitejše preizkušnje. Decembra lani je tamkajšnjim kmetom veter že kazal zobe, a nikakor ni bilo tako hudo kot letos. Petnajst kmetov, ki se mora vnovič spopadati z uničenimi gozdovi, ki so njihov glavni vir zaslužka, se še spomni težav s pridobivanjem izvajalcev za čiščenje gozdov. Medtem ko v njihovih gozdovih ostajajo še posledice lanske ujme, že potekajo novi pogovori s podjetji, ki bodo poskrbela za spravilo lesa do kamionske ceste in za odkup.

Kmetje s spravilom lesa iz svojih gozdov niso preveč zadovoljni, saj gozd ni tako dobro počiščen, kot bi si želeli. V njem bo ostalo še veliko lesa. »Na trgu delovne sile ni več tako usposobljenih delavcev, kot so bili včasih. Gozdnih delavcev, ki bi obvladali cepin, ni več, brez cepina pa na takih strmih terenih ne gre in gozda ne moreš stoodstotno počistiti. Cepin je v gozdu tako pomemben kot žlica pri mizi! Ampak drugega nam ne preostane, eno od teh podjetij bo treba izbrati,« so nam dali vedeti koprivški kmetje.

Velike težave

Da bodo iz njihovih gozdov spravili večino lesa, bodo po njihovih cestah več kot eno leto vozili težki tovornjaki, mnoge makadamske ceste se bodo uničile, nekateri se bojijo erozije, plazov in da bo kakšno cesto usodno odtrgalo ter bodo odrezani od sveta.

koroska6
Šimen Zupančič
Jože Polanšek

Upajo, da bodo delavci, ki jih bodo podjetja za ves mesec in več naselila v njihovih koncih ter bodo delali od jutra do večera, prišli čim prej, saj v Koprivni sneg zapade zelo hitro (lani je bil začetek novembra že bel) in ostane do marca ali celo do maja. Velike težave so na obzorju in kmetje se držijo za glavo.

Med drugim zato, ker je veter podiral drevesa tudi na severu Italije in v Avstriji – govorijo že o 15 milijonih kubičnih metrov lesa; na trgu bo veliko lesa in cena bo strmo padla. Treba se je odzvati zelo hitro, da bodo dali les na trg čim prej. Vendar slovenska podjetja nimajo na voljo tolikšne mehanizacije (žičnice), da bi lahko začeli delati pri vseh petnajstih kmetih hkrati. 

Skoraj bi me ubilo!

Samo v gozdu Jožeta Polanška s kmetije Lipold na nadmorski višini 840 metrov lahko trije delavci delajo vso zimo. »Od 73 hektarov zemljišča je 65 hektarov gozda, na zelo grdih, nedostopnih terenih, a drevesa rasejo hitro in dobro,« je povedal Polanšek, ki ocenjuje, da mu je poškodovalo 3000 kubičnih metrov lesa. Za boljšo predstavo: iz njegovega gozda bo moralo les odpeljati kakšnih 120 tovornjakov. »Drevesa je veter podiral že popoldne tistega dne in bi me med čiščenjem ceste, ki so jo podrta drevesa zaprla, skoraj ubilo. Sosed me je prišel prosit, da bi mu pomagal odpirati cesto, pa sem z motorno žago na cesti rezal, a zaradi hrupa in čelade nisem slišal nič. Tri smreke so padle tri metre od mene, dve še tik ob meni – in smo kar nehali. Ena je poškodovala džip, mlajši sin pa jo je s traktorjem komaj odnesel. Vse štiri bi lahko pokopalo pod sabo! Kako hitro pade drevo od sile vetra, je neverjetno! Veliko bolj, kot če podiraš z motorko. Smreko odpihne in jo z veliko hitrostjo odvrže na zemljo – med letenjem ji daje veter pospešek, potem se naslonijo druga na drugo in podirajo kot domine.«

koroska4
Šimen Zupančič
Dva kilometra ceste je sedem delavcev čistilo cel dan.

Les je tudi za Polanška poglavitni vir dohodka. »Poglejte našo 350 let staro hišo, vso iz kamna, kako mislite, da bi jo lahko obnovili? Smreke, ki so se podrle, bodo rasle več kot 50 let!« Že večkrat v življenju je obnemel ob mogočnosti narave in čisto iskreno je priznal, da ga včasih deset podrtih smrek bolj prizadene oziroma izjemno jezi. »Ko ti takole uniči pol gozda, se pa v nekaj dneh pomiriš, sprijazniš, saj ti drugega ne preostane. Seveda je strašna škoda, vlagal sem, pogozdoval, zdaj pa ... Saj bom morda še sadil, a bolj na redko in smrekice, ki jih bom po nabrežinah sam nabral.« Na vzklike ljudi, češ to bo sedaj denarja, pa odgovarja: »Raje imam les kot pa denar!«

Gozd, moje življenje

Zdaj je njegova največja skrb, da čim prej dobi delavce, ki bodo dobro delali. V gozdu pa še ima nekaj lanske podrtije. V nesreči zmore videti tudi droben svetel žarek – čez dve ali tri leta bo v njihovih gozdovih veliko borovnic, saj bodo imele kje rasti. »Ko je leta 1966 podiralo na Olševi, je bilo čez tri leta čuda borovnic,« se je nasmehnil in ozrl po bližnjih pobočjih. Od države ne pričakuje ničesar, želi si samo poštenega odkupa. »Najsrečnejši sem, če lahko delam,« je zaključil Polanšek, ki v svojem mlajšem sinu že vidi odsev svoje ljubezni do narave in dela v gozdu. Preden naju je s fotografom prijazno povabil za mizo v domačno kuhinjo z velbanim stropom, pa je še pokazal na črno-belo fotografijo v prostrani veži: »Pred našo hišo so se februarja 1917 Koprivci poslovili od cerkvenih zvonov. Tukaj so jih zadnjič videli (preden so jih pretopili v orožje, op. a.).« In navrgel, da je njegov dedek na božični večer 1932. pospremil ženo in hčerki Prežihovega Voranca. Prav pri njihovi kmetiji je izhodišče vsakoletnega pohoda »Čez goro k očetu« – spomin na takrat 14-urno pot, na koncu katere naj bi se žena in hčerki po dveh letih srečali z možem in očetom. Do srečanja ni prišlo, saj so Prežiha tik pred srečanjem aretirali.

Neopisljiva groza

Od Lipolda sva se s fotografom peljala naprej po dolini, ob poti sva se čudila preštevilnim podrtim smrekam, ki ležijo raztresene na obeh straneh ceste, mogočne korenine so razgaljene in drevesa kot zobotrebci štrlijo v zrak, oropana krošenj. Napredovala sva po gozdni cesti, ki ji v teh katastrofalnih razmerah res pritiče napis »vožnja na lastno odgovornost«. Kasneje sva izvedela, da je dva kilometra ceste po vetrolomu čistilo sedem ljudi ves dan. Cesta se konča na skoraj 1200 metrih nadmorske višine, pri kmetiji Golob. Tukaj domuje družina Osojnik – gospodar Peter, njegova žena Nataša, tri hčerke in še njihova babica.

koroska8
Šimen Zupančič
Jurij Fortin

Gospodar nama je takoj segel v roko in prekinil svoje delo – čiščenje okoli domačije, saj je veter vse razdejal, podrl je ograjo okoli vrta, korita z rožami, ki so jih pred neurjem sneli z ograje balkona in jih dali za njo, pa je veter »zagrabil« in zmetal z balkona.

Peter Osojnik se je zelo dobro spomnil hudih ur tistega dne, ko je veter pihal tako silovito, da si niso upali na plano. Skoraj dva dni so bili brez elektrike in telefona, delovali niso niti mobilni telefoni, ker je bil tamkajšnji oddajnik brez elektrike. »Do Lipolda sem šel ponoči peš, da sem jim povedal, da smo še živi. Tako je pihalo, da čez dan nismo mogli biti zunaj. To je neopisljiva groza – ne veš, ali je potres ali se ruši (bližnja) Olševa! Hiša se je tresla, veter jo je imel dobesedno v primežu, in ko je močan sunek ponehal, si čutil, kot da je veter hišo spustil, ta pa si je oddahnila in kot da bi se postavila spet na svoje temelje, se naravnala. Samo čakali smo, kdaj nam bo odneslo streho!« Tudi na dan našega obiska sta z gozdarko na ogledu slišala neki šum, kot bi bil potres. Ne, lanskega decembra nikakor ni tako močno in tako dolgo pihalo, je prepričan. »Lanski veter je podiral cele smreke, letos so drevesa scepljena in primerna samo za mletje – za celulozo. Dela pa bo izjemno veliko in drago bo stalo.«

Se bodo odselili?

V njihovem 50 hektarov velikem gozdu je ena tretjina drevja podrtega, škoda pa je po celem gozdu. »Če od tukaj, z našega hriba, pogledate tjale na sosednje, boste videli sicer podrta drevesa, a vam povem, da je v notranjosti škoda še veliko obsežnejša – če greš v gozd peš, se šele zaveš obsežnosti vsega.«

Pri scefranih drevesih, in takih je izredno veliko, ki bodo šla za celulozo, je račun tak: kubični meter celuloznega lesa je 25 evrov, vlečnica pa stane 35 evrov na kubik. Torej bodo morali za spravilo lesa še doplačati! Lani so dobili od kubičnega metra lesa 50 evrov, letos pa verjetno zaradi nesreče in scefranega lesa zgolj devet.  

koroska3
Šimen Zupančič
Koprivna

Tista drevesa, ki so podrta s korenino vred, so vredna več, vendar nam je tudi pri teh Osojnik nazorno pokazal: »Vidite, kako strašno strm teren je to. Zato bo moral sekač, da se korenina in vsa zemlja z njo ne prevrne nanj in ga pokoplje pod sabo, deblo odrezati tri metre od korenine, kar pomeni, da bo najlepši del debla ostal v gozdu. Da bi lahko iz tako podrtih dreves dobil cel hlod, bi morali z jeklenico držati korenino, pa še to bi bilo tvegano.«

Osojnikovi resno razmišljajo, da bi se odselili s teh hribov. Težko je, je priznal. Nihče pa dovolj ne ceni in finančno ovrednoti, kako pomembno je, da ljudje še vztrajajo v teh krajih in nam s svojim delom omogočajo pogled na pokošene vzpetine ter vzdrževana poslopja.

Z zaskrbljenostjo se ozirajo v prihodnost, saj jih čaka od štiri do pet let sanacije, najbolj pa se bojijo zime. Tovornjaki bodo razrili cesto – ali bo sploh zdržala? »Grozi erozija, mi pa ne vemo, kdo bo to popravil. To so vprašanja, ki nas skrbijo in o čemer se zelo malo piše in govori.«

Da je bila njihova cesta tako hitro po ujmi rešena, se Osojnik zahvaljuje prijatelju Janezu Cigaletu iz Šoštanja: »Prvi nam je prihitel na pomoč in s kopačem rešil cesto. Potem so prišli še drugi prijatelji. Gasilci so dejali, da bi za čiščenje ceste potrebovali še dan več.«

Res je hudo

Jurija Fortina z ekološke kmetije Potočnik, gorsko-višinske kmetije na 1000 metrih, smo srečali pri ogledovanju terena s prijateljem in morebitnimi izvajalci z druge strani meje. »To, kar vidite na obeh straneh ceste, je moje. In nisem še videl vsega. Grozno je! Imamo 55 hektarov gozda (na nadmorski višini od 950 do 1350), 30 hektarov je povsem zbrisalo, uničilo, niti en vrh ni ostal! Preostalo je pa še vmes polomilo. Zjutraj sem šel po cesti, se je že od daleč videlo, kako grozno je, pa sem upal, da višje ne bo tako. Sin mi je rekel: 'Ata, ne hodi više, vse je uničeno!« je pripovedoval s tresočim se glasom in solznih oči oče samohranilec z dvema sinovoma.

koroska1
Šimen Zupančič
Drevesa je podiralo kot domine.

»Od gozda živimo, iz tega plačujemo davke, socialne prispevke, vzdržujemo kmetijo. Če pogledate naše strmine, lahko vidite, da imamo vse pokošeno. Trudimo se in ne vem, kaj bo. Prvi sin, ki je magistriral na fakulteti za strojništvo, drugi je še na gimnaziji, kaže veselje, da bi ostal doma, ampak tole sedaj – res ne vem ...« Pokazal je na pokošene 50- in stoletne smreke in razložil, da ne on niti njegova otroka od tega gozda ne bodo imeli več kaj. 

Zarja št. 49, 4. 12. 2018.
Zarja št. 49, 4. 12. 2018
Zarja št. 49, 4. 12. 2018

Tudi njega je strah erozije, plazov, sin mu je, da bi čim prej začeli reševati stanje, dejal, daj, greva v gozd delat, pa ga je ustavil. »Sin, nisi navajen, odrežeš smreko, ta se zruši in najmanj, kar si ob tej katastrofi želim, je, da bi se pri delu v teh strminah kdo poškodoval. Delavce je zelo težko dobiti, ni jih več veliko, ki bi bili pripravljeni delati v tako tveganih razmerah. Stroški spravila lesa so zelo visoki, ljudje pa ob polnem tovornjaku lesa vidijo samo 2000 evrov. Lani nam je uničilo dveletni posek, letos pa od 50- do 80-letnega. Tako da res ne veš, ali bi bilo najbolje, da greš in pustiš vse skupaj!« je zmajeval z glavo Fortin in pripomnil, da bi bilo veliko lažje, če bi jim prišla država malce bolj naproti (tako kot imajo urejeno v Avstriji) in bi jim sofinancirala vsaj žičnico. »Da bi nam vsaj nekaj ostalo. Cene lesa že padajo, saj je v Avstriji podrtih milijon kubikov, v Italiji pa dva milijona kubikov lesa!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.