Robi Bojanec, Gašper Mlakar in predsednik društva Jože Okoren so strnili svoje misli in ob jubileju društva poskusili navdihniti tiste, ki jih doleti nesrečna usoda, kakršna je doletela njih. Vsi trije so si enotni, da ni vse črno in da je na koncu tunela vedno luč, če le imaš voljo. Ob robu bližajoče se obletnice je bilo tudi nekaj veselja; Bojancu so namreč predali nov voziček za košarko, Mlakar pa je svoje spomine strnil v knjigi in jo podaril zbranim.

Reprezentant in inovator

Robi Bojanec je povedal, da je pred nesrečo, ki ga je priklenila na invalidski voziček, treniral atletiko in nogomet. Usodnega dne, bila je nedelja popoldne, sta z bratrancem šla k maši.

»Prepričal sem ga, da sva se peljala z motorjem, čeprav je on hotel iti peš. Zgodilo se je, da sva padla. Nobene hitrosti ni bilo, bil pa je usoden padec. Padel sem na travo, kjer ni bilo nobenega kamna, a od tistega trenutka naprej nisem več čutil nog,« je med drugim povedal mladenič sredi dvajsetih, ki je bil takrat, pred 13 leti, v sedmem razredu osnovne šole.

Po tistem je dokončal osnovno in srednjo šolo, diplomiral na fakulteti za elektrotehniko (v tistem obdobju je skupaj s kolegi izdelal poseben voziček, ki lahko premaguje tudi stopnice, z njim so na mednarodnem tekmovanju v Švici zasedli tretje mesto), zdaj je že zaposlen.

Je član slovenske reprezentance v košarki na vozičkih, pa tudi kapetan društvene ekipe, a doslej ni imel vozička, ki bi bil prilagojen samo njemu. Do zdaj.

»Ker ima vsak od nas drugačno poškodbo, lahko samo z vozičkom, ki je narejen po meri, izkoristimo ves svoj potencial,« je pojasnil Bojanec, Matej Žagar iz podjetja Soča oprema pa je dodal, da je prav vsak sestavni del vozička, ki so mu ga predali, narejen po meri.

Predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Jože Okoren je povedal, da je voziček stal približno 4500 evrov, njegov nakup pa so poleg njihovega društva podprli še Leo klub Novo mesto, Soča oprema in Košarkarski kamp Gorana Dragića.

gašper mlakar
J.A.
Gašper Mlakar je na vozičku pristal pri 17 letih. Že med rehabilitacijo je treniral namizni tenis, zdaj pa si želi narediti izpit za avto in smučati.

Stanje se mu je izboljšalo za 40 odstotkov

Pisali smo tudi že o Gašperju Mlakarju, ki je od lanske nesreče naprej tetraplegik. S pomočjo donacij (zanj so zbrali 23 tisočakov, največ prek Rdečega križa) je letos 12 tednov obiskoval intenzivne samoplačniške terapije na zagrebški kliniki.

»Tam sem bil po sedem ur na dan in lahko povem, da se mi je stanje izboljšalo za okoli 40 odstotkov. Zdaj se lahko sam presedem, oblečem, grem v avto in iz avta. Tudi sam sem presenečen nad napredkom, ker sem sprva mislil, da bo manjši. Trenutno sem doma, čakajo me še obnovitvene rehabilitacije. Želim si narediti izpit za avto, pa tudi smučal bi rad,« je z veliko optimizma povedal Mlakar, ki je na vozičku pristal pri 17 letih in že med zdravljenjem v Soči začel trenirati namizni tenis.

Izdal knjigo ob 50-letnici

Srečanje ob prihajajočem jubileju pa je predsednik društva Okoren začinil s prav posebno knjigo, ki nosi naslov Dvajset nageljnov in voziček. Govori o tem, kako se je skoraj točno na njegov 20. rojstni dan končalo življenje, kakršnega je poznal, saj je postal paraplegik, in kaj se je dogajalo v 50 letih, ki so sledila. Knjigo mu je pomagal napisati izkušeni novinar Dolenjskega lista Igor Vidmar, izšla pa je ob njegovem nedavnem 70. rojstnem dnevu.