Jamarski reševalci so letos pridobili certifikat CaveSAR in so v mehanizmu Civilne zaščite Evropske unije prva in edina tovrstna enota. Od 55 operativnih jamarskih reševalcev je devet žensk – prostovoljk, ki so v vsakem trenutku pripravljene tvegati lastno življenje in pomagati sočloveku. Nikoli ne sprašujejo, zakaj je kdo silil v jamo, saj jim je strast do raziskovanja podzemlja povsem razumljiva.
K sreči se v jamah zgodi relativno malo nesreč, do deset na leto, pri čemer pa je treba vedeti, da v jame ne leze vsakdo. Na Slovenskem se v jame podajajo skoraj izključno jamarji, to so izkušeni, psihično in kondicijsko pripravljeni ljudje. Nesreče se v glavnem zgodijo zaradi dejavnikov, na katere ne moreš vplivati, ne zaradi pomanjkljive opreme ali neznanja jamarjev, kaj šele neumnosti. Jamarske reševalce pokličejo tudi takrat, ko je v jamo padla kakšna žival, ob iskanju pogrešanih oseb, mnogokrat pa jame za svoj konec izberejo samomorilci.
Slovenske jame so privlačne za jamarje z vsega sveta, jih pa skoraj vedno spremlja kateri izmed domačih jamarjev. Se je pa pred šestimi leti primerilo, da so avstrijski avanturisti, neki pohodniški klub, obiskali jamo v Lazah na Jakovici in njihov inštruktor je eni izmed pohodnic svetoval, naj si pred ožino sname čelado in gre pogledat. Padla je dvanajst metrov v globino, bila nezavestna pol ure in da so prišli do nje, so morali jamo večkrat zminirati. Dekle je utrpelo odprt zlom glave. In takšni avanturisti, samooklicani jamarji ali alpinisti, ki menijo, da sta za jame alpinistično znanje in oprema dovolj, jim mnogokrat povzročajo težave.
Nad tabo sta kamen in zemlja
Naše sogovornice, šest jamarskih reševalk operativk, ki so nas sprejele pred Železno jamo blizu Domžal, so razložile, da je reševanje iz jam izjemno zahtevno in dolgotrajno. Posebni izzivi so čas dostopnosti, nedostopnost terena, izvleka poškodovanca, blaten teren, še posebej so težavne ožine, skozi katere je treba spraviti poškodovanca na nosilih, pri čemer lahko nekatere premikaš samo v horizontalni legi. »Pri nedavnem reševanju italijanskega jamarja iz Netopirjeve jame smo morali paziti na konstanten horizontalen položaj. Če smo ga morali obračati, pa smo ga lahko zaradi poškodb zgolj na desni bok,« je povedala Katarina Šeme iz Ljubljane.
»Če si zlomite nogo ali dobite infarkt v visokogorju, si lahko ob zelo dobro organizirani gorski reševalni službi obetate, da boste že čez kakšno uro v bolnišnici, ob poškodbi v jami pa iz nje morda nikoli več ne boste prišli. Da, to je realna možnost. Ko greš v jamo, se moraš zavedati, da se lahko nikoli več ne boš vrnil. V hribih je nad tabo vesoljni prostor, v jamah pa kamen in zemlja. In ti si pod zemljo,« resnobno doda Ema Jenko, po poklicu diplomirana medicinska sestra.
Katarina Emino razlago, da se jamarji zavedajo, v kaj se podajajo, potrdi z izkušnjo njenega fanta. Kljub zlomljenemu gležnju se je iz jame priplazil sam, saj je bil v takšni ožini, da bi do njega potrebovali par tednov.
Psihološka igra
V jamo je vedno treba z glavo. »Če si v nekem obdobju manj v jamah, moraš na začetku premagati tremo, ki je posledica dolgotrajnejše jamarske abstinence. Jama je psihološka igra. Gre za zaprt prostor, utesnjenost, čisto temo, strah pred neznanim. Priti moraš ne samo noter, ampak tudi ven. In rovi, že omenjene ožine, so pravi preizkus – najprej vdihneš-izdihneš, greš skozi ožino in spet vdihneš – tudi to je psihološka igra, ki je nekateri niso zmožni. V sebi moraš imeti razčiščeno, zakaj hodiš v jamo, in se zavedati posledic. Ne gre samo za adrenalin in ob prvem neuspelem podvigu čakanje na helikopter z reševalci. Ne – če se kaj zalomi, bo še prej treba opraviti dolgotrajno reševanje!« je nazorna Ema Jenko iz Mengša, ki je z jamarstvom odraščala. Njena mama biologinja, raziskovala je rastline pred jamo in živali globoko v jami, in oče sta se spoznala pri jamarskem društvu. Starši so jo spodbujali k spretnostim v naravi, hodili so v gore in sprva po ravnih jamah, nato pa je z resnim jamarstvom začela pri dvajsetih letih.
Spomni se maminih besed: »Veš, Ema, tudi ti si morala dozoreti za jame. Saj te je oče v jamarstvo hotel vpeljati že veliko prej, ampak za vsako stvar moraš dozoreti, in za jame to še posebno velja.« Emin mož ne hodi v jame, Eme pa hribi ne privlačijo več, saj se ji zdijo že preveč hrupni. V jamah najde mir.
»Jama te izpopolni, v njih najdeš nekakšno notranjo milino, zunaj je kaos, v jami pa čisti mir. In kolegi, ki te poznajo celega. Ko greš z njimi v jamo, veš, da bodo oni rešili tebe, ti pa njih – vlada popolno medsebojno zaupanje. In tega v zunanjem svetu ni veliko.« Zdenka Žitko, jamarka je že osem let, prikima: »Za nas drži geslo: vsi za enega, eden za vse! In še to: v jamo ne greš nikoli sam, minimalno dva, še bolje trije, saj lahko v tem primeru eden ostane pri poškodovancu, tretji pa odide po pomoč.«
Zlata vreden stisk roke
V Sloveniji je jamarska reševalna služba organizirana v sedem reševalnih centrov: Ljubljana, Novo mesto, Velenje, Kranj, Tolmin, Postojna in Sežana. Slednjega vodi prav Zdenka, ki je sodelovala tudi pri zadnji reševalni akciji iz že omenjene Netopirjeve jame. Ponesrečeni Italijan si jo je zapomnil po tem, da ga je edina prijela za roko. »V odziv me je zelo močno stisnil,« se spominja. Njeni moški kolegi so ga vprašali, ali je v redu, in ko jim je pritrdil, so se posvetili načrtovanju akcije.
»V jami ni pomembno samo, kako hitro in s kakšno tehniko boš rešil poškodovanca, temveč mu moraš biti tudi v psihološko podporo. Potolažiš ga, da bomo naredili vse, da ga spravimo ven, mu daš roko ali ga objameš, vendar ga moraš pripraviti tudi na to, da se morda ne bo izšlo,« doda Ema in omeni trenerja tajskih dečkov in njegovo izjemno delo.
Zdenki se je v jami skupaj z dvema fantoma že zgodilo, da je v trenutku, ko so se zavedali, da so se izgubili, enega od njiju zagrabila panika. »Sredi meandra, 15 metrov globoko, je bil prepričan, da bo padel dol. Dala sem mu oponko, ga zahakljala na rogljiček in to je bilo dovolj. Tako sem mu dala vedeti, da ni sam, in v trenutku se je čutil varnega.«
Italijanski jamar je tehtal 85 kilogramov, k temu dodajte 15 kilogramov opreme in to je tovor, ki so ga morali jamarski reševalci dvigniti iz jame. Reševanje je trajalo 12 ur, sodelovalo pa je 30 ljudi. Da izvlečeš človeka iz jame, je namreč treba opraviti mnogo manevrov, kar zahteva mnogo sposobnih rok. Poleg tega je treba imeti postavljen štab zunaj, nekoga, ki skrbi za opremo in njeno izdajo.
Ko vse to veš, se 55 operativnih reševalcev kar naenkrat ne sliši več tako veliko. Dodati je treba še, da so vsi reševalci prostovoljci in torej mnogi v službah, vsi delodajalci pa niso tako zelo razumevajoči do tovrstnih prostovoljnih dejavnostih.
Jamarski reševalci so usposobljeni tudi za reševanje z žičniških naprav, kjer tvorijo pomemben tim skupaj z gorskimi reševalci in gasilci.
Jamarski kavalirji
Zadnji dve leti se prav na Zdenkino pobudo dobijo jamarske reševalke iz vse Slovenije, se najprej na kratko družijo, potem pa se začne kondicioniranje (vzpostavljanje stanja, da nekaj lahko deluje, op. a.) in vaja. Zdenka pripravi načrt, sledi ogled jame in nato vaja. »Letos smo jo izvedle v aprilu in kljub temu, da se ne vidimo velikokrat, se takoj ujamemo,« pravi Mateja Mazgan, ki svoje kolegice opiše kot razumevajoče, dobrovoljne, preproste in pripravljene pomagati v vsakem trenutku. Vse so tudi bolničarke, izurjene v prvi pomoči, v tej veščini pa so tudi tekmovale.
Posebej omenijo svojega mentorja, inštruktorja in »navijača« Aleša Stražarja, ki je leta 2015 v Sloveniji organiziral izobraževanje posebej za jamarske reševalke iz vse Evrope. Prepričan je, da je treba jamarskim reševalkam dati priložnost za pridobivanje izkušenj: »Treba je vedeti, da so moški pri izkušnjah 30 let v prednosti, in ko dobijo ženske enake izkušnje kot moški, lahko odreagirajo in prevzamejo pobudo. Do izkušenj pa ne morejo brez vadbe in med vadbo z moškimi jih ne bodo dobile. Pomembno je tudi znanje vodenja skupin – če ženska vodi operacijo, se zgodi, da jo moški kaj hitro odrine od nosil, češ samo malo se umakni.« Ob tej Aleševi pripombi se zbranih šest jamarskih reševalk zasmeji in potrdi njegove besede, vendar brez sledi zamere do moških kolegov. »Jamarji so pač veliki kavalirji. Ženske v jamarstvu ne smejo skoraj nič narediti in to se kaže tudi pri reševanju. Če je ženska zadolžena za transport po vrvi, bo moški hitro želel pomagati. Kljub temu da mu resno zatrdiš, da boš zmogla, te vseeno malce nejeverno pogledajo: a boš res? Smo poslušne, pridne mravljice, ki vse naredimo, moški pa bo velikokrat hitro začel iskati bližnjico, kako bi si s svojo fizično močjo olajšal pot. Mi bližnjico kujemo z razumom in jih potem prekašamo v tehniki,« pojasni Ema, Zdenka pa doda: »Je že prav, da nas malo crkljajo! Ampak kadar gre zares, delamo vsi.«
Zakaj, oh, zakaj?
»Jame so posebna strast, ki jo je težko pojasniti,« zavzdihne Zdenka. Jamarji so preprosto nori na jame, raziskovanje, žene jih vznemirjenje ob odkritju nečesa novega. »Gre za neraziskan svet. Nove, skrivnostne poti, ki so v teh jamah, so nekaj posebnega. Nekoga, ki raziskuje tisoč metrov globoko jamo, bi lahko primerjali z alpinistom, ki se poda na šest- ali osemtisočaka. Pri tem smo izpostavljeni podhladitvi (v visokogorju je stalna temperatura v jami dve stopinji), vlagi, temi, spolzkim in mokrim skalam, če je jama pod ledenikom, pa voda tako rekoč nenehno teče.«
Škodljiva mesnata odkritja
Jamarji niso samo reševalci iz jam, temveč tudi njihovi varuhi. V jamah je kar 80 odstotkov pitne vode, in ko ljudje brezna oziroma jame zabašejo s smetmi, se sploh ne zavedajo, kakšno škodo povzročajo. »V Savinjskih Alpah smo iz jame potegnili 40 kg pokvarjenega savinjskega želodca. Pod jamo pa je bil zbiralnik pitne vode za Zgornjo Savinjsko dolino,« pove Mateja Mazgan, jamarka od leta 2002, zadnjih sedem let tudi reševalka.
V nekaterih gozdovih je težka mehanizacija, s katero so odpravljali posledice žleda, pomagala »odpreti« kakšno jamo in ljudje takšna odkritja po navadi »rešijo« z zasutjem – s salonitkami, odpadnim gradbenim materialom, včasih pa se v jamah najdejo tudi poginule krave. Če odkrijete takšno onesnaženo jamo, pokličite 112.
Preluknjana Slovenija
V Sloveniji je več kot 12.000 registriranih jam. Jamarke so nam povedale, da je Kanin čisto preluknjan, to je območje, kjer je nekaj najglobljih jam na svetu – jama Čehi 2 je bila dolgo časa ena najglobljih na svetu, globoka več kot 1500 metrov. Primat najgloblje jame na svetu zdaj nosi gruzijska Voronja z več kot 2000 metri.
Prav tako je luknjast Tolminski Migovec in človek skoraj ne more verjeti, da se pod lepo sočno travo skriva kar 40 km raziskanih rovov, ki tvorijo najdaljši jamski sistem v Sloveniji. Ko hodimo naokoli in vandramo po brezpotjih, po katerih radi drvijo tudi smučarji, bodimo torej pozorni. Če vas oznake opozarjajo, da dajte pse na vrvico, to le storite. Vi se po navdi že držite uhojenih poti, psi pa raziskujejo po svoje.
Brez signala
Ko gredo v jamo, bližnje o tem vedno obvestijo in povedo, da jih ne bo pet ali deset ur. Laiku je zelo težko razumeti, da je jama temen prostor, kjer si odrezan od vsega, telefon pa ostane brez signala, pravijo sogovornice. Ob nesreči se povezava z zunanjim svetom vzpostavi s pomočjo žice, ki jo je treba napeljati od poškodovanca do vhoda v jamo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
