Slovenija

Življenje novih otrok na sončni strani »Papilona«

Mirko Vorkapić
17. 7. 2018, 07.00
Posodobljeno: 17. 7. 2018, 12.32
Deli članek:

Danes velja, da je življenje v skupnostih izumrlo, da med ljudmi ni stika ter da tempo življenja onemogoča lepše sobivanje stanovalcev naselij. Pa je res tako?

mv

»Kakšen je zvok vožnje po mokrem julijskem asfaltu? Bi lahko trenju avtomobilskih gum in cestne podlage rekli pokljanje, prasketanje? Se bom že spomnil na koncu,« si rečem, ko na cesti pred seboj opazujem kaplje, ki so se ujele med špranjami asfalta in se zdaj kot drobni kristali lesketajo pod nebom dveh obrazov. »Gre za nekakšen 'pljesk', ampak to gotovo ni nikakršna beseda,« si odgovorim in prekinem negotovost do trenutka, ko bom začel zapisovati uvodne besede. Skozi most presegam popoldansko avtocestno konico zahodne ljubljanske obvoznice. Sledi ovinek v levo in takoj opazim moderne bloke, ki sem jih dan pred tem s sokoljim očesom Googlovih satelitov opazoval na svojem službenem računalniku. Medtem ko parkiram avto, odprem vrata in iz torbe grabim pisalo in beležnico, slišim oddaljeno človeško govorico. Ne prisluškujem vsebini. Tudi če bi to želel, teme pogovora ne bi mogel razbrati. Ženski sta preveč oddaljeni. Prisluškujem le barvi glasov. Gotovo gre za osebi, ki se že dolgo poznata in si zaupata, hkrati pa mora biti pogovor splošen, sicer ga ne bi delili z ostalimi prebivalci »Pilona«. Štejem nadstropja in se ustavim pri pet. Temnolasa gospodična z otroškim vozičkom in nevidna soseda na balkonu nadaljujeta pogovor. Od nekod prihaja tudi posamični otroški krik. Ko se blokoma približam, z balkona zakliče Filip: »Mirko, evo, prihajamo dol!«

mv

Soseska je igrišče na robu narave

»Čeprav smo v mestu, tukaj vlada povsem drugačen ambient. Gre za odprto okolico, ki ni strogo varovana z ograjo. Sem ponoči ali zgodaj zjutraj pridejo živali iz gozda, tudi srne,« pove Mark. Po njegovem mnenju je edini resen minus lokacije bližina avtoceste in njeno večno brnenje. Filip, ki ga je pri spustu s stopnišča, prav gotovo zaradi kuhanja kosila, prehitela soseda Aldijana, se strinja z Markom, da je oddaljenost iz urbanega okolja zelo dobrodošla. Aldijana, sicer diplomirana ekonomistka, z družino že deset let živi v »papilonski soseski« in pozna njeno kratko zgodovino. »Na začetku se tukaj ni nič dogajalo, toda bolj ko se je blok naseljeval, vedno več otrok je bilo in soseska mi je postajala vse bolj všeč.« Novi sosedje, novi otroci. Začelo se je druženje na igrišču in pred blokom. Najprej so se povezali otroci in s tem združili tudi starše, pojasnjuje Aldijana. »Ta komponenta socializacije je tukaj močno prisotna, kar mi je zelo všeč.« Tudi Mark je zadovoljen s povezanostjo ljudi, čeprav se, kot pravi, s čisto vsemi ne da vsega zmeniti. »Ampak tisti, ki imamo interes, da bi dlje časa ostali tukaj, se bolj angažiramo,« pojasnjuje. Po njegovem mnenju je bistvo dobrega življenja v soseski to, da se ljudje med seboj sprejmejo.

arhiv

Razigrana domačnost 

Z Barbaro, ki že deset let živi v tej soseski, sediva na stopnišču in govoriva o povezanosti družin, medtem ko je šesterica otrok ujeta v vihri igre s kolesi, skirojem in žogo. »Ravno smo se vrnili z morja in zelo lepo je priti nazaj v sosesko, kjer je veliko družin z otroki. To nas povezuje. Vsi imamo približno enake vrednote, tudi v smislu vzgoje. Veliko delamo na odnosih: 'prosim', 'hvala', 'a lahko vzamem tvojo igračo?' To, da se dela na spoštljivosti, je meni osebno, kot vzgojiteljici, zelo dragoceno,« ravno pojasni Barbara, ko eden izmed fantkov med tekom izgubi koordinacijo in pade po tleh. Nič hudega ni, šele ko pogleda svojo mamo, malce zahlipa in se pride potolažit. Okolje, v katerem živijo, in druženje na igrišču ustvarjata neko dodano vrednost, ki jo Barbara ustrezno in domiselno opisuje kot »domačnost«. Tako kot drugi tudi ona opaža, kako slikovita je postala soseska v zadnjih letih, ko se je dvorišče spoznalo z otroki. Stanovalka Nina je živela, lahko bi rekli, za današnji čas klasično življenje. Po službi domov, nato kosilo, morda kakšen sprehod in pozdrav sosedu, ko ga srečaš. »Dokler nisem imela hčere, se nisem toliko zadrževala zunaj. S sosedi sem bila na 'živijo', vse dokler se ni rodila hčerka. Tudi jaz sem se takrat začela družiti z drugimi stanovalci obeh blokov.« V »Papilonu« udejanjajo spoznanje, da vsaka družina in posameznik živita svoj ritem, a ko pride do skupnih trenutkov, se zasebnost z veseljem umakne domačnosti.

mv

Smeh je pol bloka 

»Velik s'm bil pred blokom, 'mel' smo malo stanovanje se mi čez zunanji del velikih možganov sprehodi Zlatkov verz iz rap pesmi Življenje je šola, ko Aldijana, ki se bo prav zaradi kvadraturne stiske in velikosti družine morala odseliti, pripoveduje o pomenu igrišča in druženja zunaj. Deset tesneje povezanih družin je že poskušalo s piknikom, vendar tradicije, zaradi pritožb nekateri stanovalcev, niso uspeli vzpostaviti. »Tukaj je tudi nekaj posameznikov, ki nimajo otrok, pa so vseeno veliko zunaj. Morda bi nas prav skupni dogodki, kot je na primer piknik, lahko povezali,« meni Filip. A tovrstne ovire jih ne zaustavljajo. Često se zgodi, da hrano pripravijo doma in jo prinesejo ven. »Vedno smo bili odprti, nikoli se nismo držali zase. Je pa res, da se nekateri najdejo v takšni dinamiki, nekateri pa ne,« razumno povzame Barbara. Vsi, ki smo živeli v bloku, vemo, da ima skoraj vsak vhod, ali pa vsaj soseska, svetovnega prvaka v ironiji in sarkazmu. Vstopi Robi. »Robi, povej, kako se počutiš tukaj v tej soseski?« namesto mene vpraša Filip. »Tukaj mi je super, samo ko vidim tebe, mi gre na živce,« brez pomisleka ustreli Robi. »Ravno sem na dopustu in vi težite, ves čas ste tukaj, ne morem v miru spati,« potoži s komaj opaznim, miniaturnim nasmeškom v robu desne ustnice. Naposled le za trenutek pripre zaboj z retoričnimi figurami in pove, da je tukaj super. »Moraš pa vedeti, da sta ta dva bloka izjemno plodna. Če malo bolj na glas kihneš, takoj pride do nosečnosti,« se pošali in na vprašanje, koliko otrok ima, odgovori osem. Filip mu vrne udarec: »Enega tukaj in sedem na Tajskem.« Spontane šale začnejo padati z vseh strani, zato neham zapisovati, saj se raje prepustim smehu. »Evo, od mene jih mal' rab'š, da boš 'mel bolj bran članek,« svoj – zame nepozaben, a za sosede verjetno čisto običajen – nastop sklene Robi. Vmes se ponovi padec na istem mestu, le da ulično pirueto tokrat izvede drugi od malčkov.

Solidarnost kot posledica zaupanja 

Če je vse tako, kot je izrečeno in zapisano, potem sta vzajemna pomoč in tovarištvo le posledici pristnosti. Družine in posamezniki si priskočijo na pomoč, če je treba. »Zgodi se, da kdo pozabi ključe od garaže in mu posodiš svojega. Pomagamo si pri čuvanju otrok, če mora kdo nujno kam po opravkih. Če komu česa zmanjka pri peki ali kuhanju, se sestavine najdejo pri sosedu. Tudi avto se posodi ali pa ponudi prevoz, če je nujno, in pri tem ni nobenih zadržkov,« pripovedujejo Aldijana, Barbara, Mark in Nina. Mark pravi, da si prizadeva, da bi se to še bolj okrepilo, saj je medsebojna pomoč pomemben faktor bivanja v soseski.

arhiv

Veliki (pol)finale 

Ujel sem trenutek. Ne samo v objektiv. Blokovce sem obiskal ravno na dan, ko odidejo na skupno pico v bližnji gostinski lokal. Otroci, ki se zdaj podijo po igralih za blokom, nestrpno čakajo na odhod, mi začno naštevati, kaj vse se najde na njihovem seznamu iger. »Najraje se igramo lovljenje, lepimo nalepke, brcamo žogo, se zibamo na gugalnicah, spuščamo po toboganu in pogovarjamo.« Danes se veselijo pice, jutri rojstnih dnevov in pojutrišnjem rojstev mlajših sestric in bratcev. 


Res je, da nisem tisti pravi Picamož, a povabilu se ne gre upreti. Do picerije si utrejo pot s koraki, kolesi in skiroji, jaz pa zakurim mašino avtomobila in odpeljem proti dogovorjeni destinaciji. Tistega »pljeska«, ali karkoli že je, na asfaltu ni več, saj je sonce že posušilo ljubljanski beton. Ko jih dohitim na križišču, v avto strpam skiro deklice, ki ima težave s poganjanjem svojega prevoznega sredstva v natikačih. Nekajminutni preskok. Otroci se igrajo v napihljivem gradu, jaz pa občudujem testo pice in starše, ki ves čas živijo na preži, delujejo utrujeno, a svojo zdelanost utapljajo v druženju in dobri volji. Ne, definitivno nisem Picamož – skoraj polovica je ostala na krožniku. »Tudi mi smo polni,« odgovorijo ostali. »Saj lahko odneseš domov, prilegla se ti bo med gledanjem tekme.« Belgija lovi zaostanek nekaj minut pred koncem polfinala proti Franciji. Moj drugi polčas je boljši od njihovega, pice ni več. Hvala, Pilonova ulica!