Milan Kučan: O očitkih na svoj račun, Janezu Janši in volitvah

»Ne bi bilo odveč, če bi se tisti, ki bodo pisali koalicijsko pogodbo, poprej sestali z nekdanjimi predsedniki vlad, ki imajo izkušnje z vodenjem koalicij, ...

... in slišali, kje so čeri, na katerih se najpogosteje razbije čoln, na katerem se vozijo obljube skupnega dela za dobrobit državljanov in države. Pameten nasvet izkušenih je pametnim ljudem nedvomno dobrodošel,« je v svojem nagovoru in komentarju aktualnih političnih razmer na spominski slovesnosti na Brinovem griču v Idrijskem Logu izpostavil nekdanji predsednik republike, s katerim smo se ob tej priložnosti tudi pogovarjali.

Kakšno je po vašem mnenju sporočilo teh volitev? Kako razumete sporočilo nizke volilne udeležbe? Je to kazalec apatičnosti volivcev ali po drugi strani volivci s tem sporočajo, da jim je razmer, dogajanj na političnem parketu, ki smo mu bili priča v preteklih letih, dovolj?

Najbrž je razlogov za takšno sliko več. Poglavitnega seveda vidim v tem, da politika, takšna, kot je, pri čemer nimam v mislih samo vladne politike, ampak vse, kar se pod tem pojmom razume, ljudem ne daje več občutka, da dela za njih. Ljudje se čutijo odrinjene, velikokrat tudi ponižane. Najpomembnejša delitev, ki je prišla do izraza pri teh volitvah, je delitev na neko gnevno in na preudarno Slovenijo. Gnevna je tista, ki je nezadovoljna s svojim položajem – materialnim, družbenim in političnim, ki ni zadovoljna z razmerami v državi in ki jo je del slovenske politike še dodatno podžigal v njenem nezadovoljstvu. In to je seveda nevarna posledica te delitve, saj prej ali slej rodi novo sovraštvo. Tega sovraštva se jaz bojim in zato sem zaskrbljen zaradi teh volitev. V resnici me ne skrbi toliko, kako se bo sestavila koalicija. Upam pa seveda, da to ne bo koalicija, ki bi poskušala legitimirati politiko, ki je do tod pripeljala.

Po Kučanovem mnenju so predčasne volitve mogoče, vendar ne verjame, da bo do njih prišlo.

Sta tako volilna udeležba kot rezultat volitev posledica dokaj razdiralne kampanje, ki smo jih bili priča v zadnjih dneh pred volitvami? So volivci s tem sporočili, da se na takšno politiko ne odzivajo več?

Ta kampanja pravzaprav ni bila tako zelo razdiralna, je pa na neki način poskušala prikriti razdiralnost, ki se jo je del politike šel predtem. Zato je po mojem mnenju zdaj ključno vprašanje – vprašanje sorodnosti programov političnih strank. Programi so obljube in vaba za volivce. In treba se je vprašati, ali so verodostojni in ali kaže verjeti tistim, ki so te programe napisali. Niso sicer toliko pod vprašajem programi strank kot početje strank pred volitvami, ko so leta nazaj sejale vso to razdiralnost in sovraštvo. Ko so s tujim denarjem ustanovili to tovarno laži, kot ji jaz pravim in ki je še dodatno zastrupljala atmosfero ter sejala nezaupanje med ljudmi. Prav zato je seveda težko vabiti k sodelovanju in govoriti, češ zdaj pa skupaj delajmo za dobro te države. Na čem stopiti skupaj? Fantje pod lipo lahko stopijo skupaj, ker vedo, zakaj. V tem stanju pri nas pa se sprašujem, kako in na čem stopiti skupaj.

Pa vendar, dejstvo je, da je Janezu Janši tokrat uspelo z veliko prednostjo zmagati na volitvah.

Mislim, da mu pravzaprav ni uspelo. To je bila velika investicija, ki je dala majhen rezultat. Njegova stranka bi ta procent dosegla tako in tako. Gre za neko stabilno volilno telo, ki glasuje za tovrstno politiko in v Janši vidi človeka, ki je sposoben na hitro narediti red v državi. Objektivno gledano, se mu najbrž ta investicija ni izplačala.

Poteze, ki jih vleče Šarec, ne kažejo na to, da je neizkušen politik, meni Kučan.

Janšo medtem s pogovori in usklajevanji o morebitni koaliciji že prehiteva Marjan Šarec. So takšni zgodnji pogovori, še preden je zmagovalec izkoristil svoje možnosti, prava poteza drugouvrščenega?

Zdi se mi normalno, da se predsedniki strank pogovarjajo in tipajo, kakšne in kje so možnosti sodelovanja. Volitve so pač dale neki rezultat in treba je iskati neke možnosti za izhod iz te situacije. Vendar pa ti pogovori seveda niso formalne procedure. Menim pa, da tudi tisti, ki podeljuje mandat, z izjavami in dejanji ne bi smel prehitevati. Stvari so pač natančno določene in procedura je kraljica demokracije. Torej: najprej verifikacija mandatov, konstituiranje državnega zbora, izvolitev predsednika državnega zbora, potrditev vodij poslanskih skupin, posvetovanje s poslanskimi skupinami in na podlagi vsega tega ugotoviti, kdo ima pravzaprav možnost sestaviti koalicijo. Ve se, do kdaj je treba ugotoviti, ali se vlado da sestaviti, v nasprotnem primeru pa se mandat vrne in poišče novega mandatarja. V skrajnem primeru sledijo nove volitve, za katere pa ne verjamem, da bi dale bistveno drugačen rezultat od teh.

STA

»V skrajnem primeru sledijo nove volitve, za katere pa ne verjamem, da bi dale bistveno drugačen rezultat od teh.«

Kako mogoče se vam v tem trenutku zdijo predčasne volitve?

Možne seveda so, ampak ne verjamem, da bo do njih prišlo.

Marjan Šarec, kot rečeno, močno računa na mandat za sestavo koalicije. Kako ga ocenjujete in vidite v državni politiki, sploh glede na to, da je v slednji brez izkušenj?

Poteze, ki jih vleče, ne kažejo na to, da bi bil neizkušen politik. Kakšna je sicer vsebina teh pogovorov med njegovo in ostalimi parlamentarnimi strankami, ne vem. Razumem pa to skozi naslednjo prispodobo: preden želiš skočiti svetovni rekord v višino, je treba preveriti, ali je spodaj pesek ali trdna podlaga. S peska ni še nihče skočil svetovnega rekorda. Zato je prav, da se ljudje prepričajo, ali stojijo trdno ali ne.

Če Šarcu uspe sestaviti vlado, se mu utegne zgoditi široka koalicija z razdrobljeno močjo več strank. Kakšna je lahko takšna vlada?

Če, poudarjam – če, bo do tega prišlo, bo to znak, da so se vendarle morali sporazumeti v tem, kaj je tisti minimum, zaradi katerega skupaj prevzemajo odgovornost za vodenje države. To bi pomenilo, da ni veliko točk, na katerih bi programi ne bili kompatibilni in da se združujejo v tem, kar je osnova sodelovanja: delo za dobro te države. Ključno pri slednjem je stabilizacija političnih, gospodarskih in socialnih razmer, ustvarjanje pogojev za napredek gospodarstva, ker je to pogoj za socialni mir in seveda neka racionalna politika, ki bo predvsem služila gospodarstvu, ne toliko našim obrambnim in varnostnim mehanizmom. Torej politika, ki bo v funkciji pogojev za mednarodno uveljavljanje slovenskega gospodarstva.

»Prav je, da se ljudje prepričajo, ali stojijo trdno ali ne.«

Pred volitvami vi sicer javno niste izrazili podpore nobeni izmed strank. Zakaj? V intervjuju za revijo Reporter je denimo predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan dejal, da si želi vaše podpore.

Za to željo sem izvedel iz medijev. Kam moje politično prepričanje pelje, seveda ni nobena skrivnost. Vendar pa so razmere v Sloveniji takšne, da je bilo bolje, da nisem podprl nikogar, saj bi moja podpora stranko izpostavila dodatnim diskvalifikacijam, ki jih je bilo tako ali tako veliko.

Pa vas diskvalifikacije zaradi vaše podpore, vpliva, žalostijo? Kako sicer vsa ta leta osebno doživljate očitke, ki letijo na vas?

Odgovoril vam bom s Prešernom: »Podplat je koža čez in čez postala.« Ne morem reči, da me ne prizadenejo, me pa vse manj, ker vse prihaja vedno iz iste luknje. Ve se, iz katere luknje vedno isti veter piha, in to me ne prizadene več. Tisto, kar me na neki način čudi, pa je dejstvo, koliko ljudi tem neumnostim verjame. To me resnično čudi. Da bodo nasedali takšnim norostim – tako globoko pa nisem podcenjeval svojih sodržavljanov.