Predanost

Frizerska legenda Jasna: Pomlajuje me ljubezen do ljudi

Andreja Comino/Zarja
3. 12. 2017, 16.30
Posodobljeno: 3. 12. 2017, 16.56
Deli članek:

Malo ljudi se s tako strastjo predaja svojemu poklicu, kot se mu predaja ljubljanska frizerka Jasna Javor, dolgoletna sodelavka Velike Zarjine preobrazbe.

Mateja Jordovič Potočnik
Frizerska legenda Jasna Javor.

Nedavno je njen salon praznoval 40-letnico delovanja. Jasna bi lahko že dolgo uživala v pokoju, vendar ji to še na misel ne pride. Upokojenski status je zamrznila in z veseljem hodi v službo. »Upam, da bom še naprej zdrava in bom lahko delala, saj imam še veliko idej. Z dolgoletnimi rednimi strankami smo se dogovorile, da se ne bomo ustavile niti v domu upokojencev, kamor bomo šle skupaj in jih bom tam urejala,« se smeji Jasna.

Čeprav ni imela idiličnega otroštva, se nikoli ni počutila prikrajšane. »Sem otrok ločenih staršev. Do 14. leta sem z mamo snažilko živela v domu gostinskih delavcev, kjer sva imeli sobico. Komaj sva se prebijali, vendar mi njene ljubezni nikoli ni manjkalo. Nato me je poslala k očetu in njegovi novi družini, saj se je bala, da bi zašla na kriva pota. Oče in mačeha sta želela, da bi se čim prej osamosvojila, naj grem torej čim prej delat. Tisto so bili drugi časi. Otroci pri 15, 16, 17 letih so hodili v službo enako kot odrasli ljudje,« se spominja.

Jasna si je želela delati v trgovini, da bi ljudem stregla lepe stvari. Frizerstvo je bilo druga možnost. Ko se je v Polju (takrat še pri Ljubljani) odpiral frizerski salon, so jo poslali tja, naj se dogovori za delo. »Lastnica je ostala brez besed, ko sem ji dejala, da lahko začnem takoj, tako željna sem bila samostojnosti in lastne plače! Hitro sva se dogovorili, šla pa sem še v šolo. Frizerska šola je takrat trajala dve leti, od tega je bilo vsako leto pol leta prakse (vajeništva), štiri mesece pa teorije. Nato si lahko začel delati,« pripoveduje. Kmalu nato je spoznala moža in pričakovala prvega otroka. Z možem sta živela v eni sobi v Črnučah, ona se je z avtobusom vozila na drugi konec Ljubljane. Ker so imele mame takrat le tri mesece porodniškega dopusta, sta se z možem izmenjevala za varstvo sina. Srce se ji je trgalo, ko je morala dojenčka pol ure pustiti samega, preden je mož prišel iz službe. Pri dvaindvajsetih, ko je imel starejši sin tri leta in je bila drugič noseča, je mož našel poslovni prostor in jo pobaral, ali bi si upala voditi svoj lastni frizerski salon.

Enkrat na svojem, vedno na svojem

»Nisem bila pogumna, vendar sem znala delati, ob moževi podpori pa bi lahko premikala gore. Lotila sem se novega izziva. Tisto so bili drugi časi, a ženske so bile od nekdaj željne vsega lepega in urejenosti. Ni bilo še telefonov, da bi se stranke naročale. Prišle so zjutraj, čakale, da pridejo na vrsto, in klepetale. Koliko prijateljstev se je spletlo med čakanjem in kako smo znale poslušati in potolažiti druga drugo!« razlaga Jasna, ki je počasi širila svoj posel, najprej v enem salonu, dvajset let pozneje pa še v drugem. V najboljših časih je imela sedem zaposlenih, zamenjale so se številne frizerke, kar deset jih je šlo na svoje. »Z vsemi se dobro razumem in sem vesela njihovih uspehov. Nikoli me ni bilo strah, da mi bodo odpeljale stranke, saj sem vedno pridobila nove,« pravi. Njen recept za uspeh so prijaznost, delavnost in dobra volja. »Nikoli ne smeš svojega dela opravljati z odporom. Tudi če si utrujen, slabe volje ali imaš osebne težave, je to treba pustiti pred vrati salona. Danes so ljudje že tako ali tako ves čas v stresu in zagrenjeni zaradi ubijalskega tempa življenja, da pridejo k frizerju kot k psihoterapevtu. Stranke je treba pričakati z nasmehom in tudi tako pokazati, da imaš rad ljudi in svoj poklic. Od svojega dela nikoli nisem želela obogateti, pazila sem le toliko, da nisem šla v minus. Rada sem pomagala in pričesko uredila kakšni mami samohranilki, ki si tega ni mogla privoščiti, ali postrigla njene otroke. Moja mama mi je lahko dala le ljubezen, sama sem srečna, da lahko komu polepšam dan,« pravi Jasna, ki bo o pokoju morda razmišljala po 50 letih delovne dobe, ko se bo morda naveličala ves čas stikati za novostmi. Obiskuje razne tečaje, za novimi pričeskami in trendi brska po spletu. Veliko ur preživi pred računalnikom in gleda posnetke novih tehnik striženja na Youtubu, nato jih preizkusi na svojih frizerkah, pozneje pa na strankah.

»Frizerske tehnike so se močno spremenile. Začela sem z navijanjem na navijalke brez sušilnika za lase, zdaj pa skorajda ne delamo več trajn. Od svojih punc v salonu pričakujem urejenost, saj tudi tako pokažejo spoštovanje do strank,« je prepričana Jasna, ki od starih časov pogreša le počasnejši tempo življenja. »Smilijo se mi mladi, vse je tempirano na minuto. Včasih je bil obisk frizerja razvajanje, zdaj pa je samo nujna postaja do urejenosti. Pa še takrat z barvo na glavi ves čas brskajo po telefonih,« je kritična, čeprav se je tudi sama naučila uporabljati pametni telefon in Facebook, kjer redno objavlja nove pričeske. Čeprav so na njenem stolu sedeli številni znani obrazi – Saša Einsiedler, Marta Kos Marko, Miran Ališič, Alen Omić, Dino in Edo Murić … – je najbolj vesela, ko pričesko uredi svojima sinovoma in njunima ženama, ki so jo razveselili s štirimi vnuki. »Resda veliko delam, toda znam si tudi vzeti čas zase in za najbližje. Poleti obvezno dva tedna preživim vsemi vnuki, z možem pa se rada potepava po svetu in obiskujeva tuje kraje. S prepletom vsega je življenje res lepo. Želim si le, da bi mi zdravje še naprej služilo!«