Združil ju je internet

Življenje piše zanimive zgodbe: Poljakinja in Slovenec dokazala, da se vse da, če se hoče

Mirjam Bezek-Jakše, Dolenjski list
29. 9. 2017, 20.30
Deli članek:

Peter Mravinec iz Kanižarice in Poljakinja Agnieszka Serafin iz mesta Zabrowice Šlaskie nedaleč od Vroclava dokazujeta, da se vse da, če se hoče.

Mirjam Bezek Jakše
Peter Mravinec in Agnieszka Sefarin se nameravata prihodnje leto poročiti.

Agnieszka se spominja, da je bila ob prvem srečanju prepričana, da bosta s Petrom ostala zgolj prijatelja. Ko je odhajal, celo ni bila povsem prepričana, da se bosta še kdaj videla. A vse več sta se pogovarjala po skypu. Med šolskim letom sicer niti nista imela kaj prida časa za snidenje. Peter, profesor fizike in tehnike, je bil zaposlen na črnomaljski osnovni šoli Milke Šobar - Nataše, Agnieszka pa je bila kot profesorica angleškega jezika zaposlena na tamkajšnji gimnaziji, angleščino pa je poučevala tudi na več drugih šolah. A ko so prišle poletne počitnice, sta jih s Petrom preživela skupaj.

Spoznala sta se pred slabimi tremi leti na internetu, prvič pa sta se srečala pol leta pozneje, ko je Peter obiskal Poljsko. Prej sta se zgolj pogovarjala prek interneta.

SELITEV V SLOVENIJO

»Mislila sva le, da bova drug drugemu razkazala svojo domovino. A ko sva bila skupaj, sva se ves čas bala slovesa, saj je v zraku nenehno viselo vprašanje, ali se morda ne vidiva zadnjič. Nihče od naju ni povsem verjel, da se bova še kdaj srečala,« se spominja Agnieszka.

USODNA NOČ

Ko so za lanske zimske počitnice starši Petra z avtom peljali v Ljubljano, od koder je nameraval odpotovati na Poljsko, si je pred Ljubljano premislil in se vrnil v Belo krajino. »Napisal sem ji sporočilo, da je neizvedljivo, da bi živela skupaj, in da mora nekdo izmed naju narediti konec ter da sem se odločil, da bom to jaz,« pripoveduje Peter. »Bila sem v šoku in nekaj časa sem samo jokala. Zanj sem bila pripravljena narediti vse na svetu, on pa je prekinil zvezo. Pozneje sva se pogovorila, Peter si je izposodil avtomobil in še isto noč prišel na Poljsko. Takrat sem vedela, da morava storiti nekaj, česar ne bova obžalovala. Trdno sva se tudi odločila, da bova ostala skupaj. A ker on pri delu bolj potrebuje slovenski jezik kot jaz poljskega, sem se odločila, da se preselim v Slovenijo,« pripoveduje Agnieszka.

Pri slovenščini se Agnieszki zdi na primer težka dvojina. Presenečena je tudi nad številnimi slovenskimi narečji, ki jih na Poljskem ne poznajo.

Na Poljskem je pustila službo in stanovanje, prodala avto in se letos poleti preselila v Kanižarico pri Črnomlju. V tem kratkem času se je izredno dobro naučila slovensko. A si je vzela eno leto časa, potem pa bo iskala službo. Veliko lažje se ji je učiti tuj jezik, ker je jezikoslovka in ve, kako se lahko čim bolj uspešno loti učenja. Peter pa se uči poljščine, a priznava, da mu gre počasneje.

DOBRO MNENJE O SLOVENCIH

»V Sloveniji še nisem srečala človeka, ki ne bi bil prijazen z mano. Veliko bolj so prijazni kot Poljaki, in to povsod, tako na ulici, v trgovinah, lokalih, uradih in ustanovah. Slovenci se veliko smejijo, presenetilo pa me je tudi, da se precej več družijo kot ljudje na Poljskem. V Sloveniji sem bila presenečena tudi nad dobro ohranjeno naravo. Skratka, v svoji novi domovini sem zelo zadovoljna,« pravi Agnieszka ter doda, da včasih pogreša velika mesta. In seveda svojo družino na Poljskem, še posebej staro mamo.