Prosimo, plezajte po drevesih

Je šport res le še za otroke bogatih?

Jelka Sežun/Zarja
1. 1. 2017, 19.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Poznam mamo, ki ima dva sina športnika. Dva garaška nadarjena fanta, ki že dosegata lepe rezultate, a jih najverjetneje ne bi, če ne bi njuni starši vložili ogromno časa in sredstev v to, da fanta lahko trenirata.

Shutterstock
"Kljub dokaj visokim številkam in veliko časa, ki sva ga vložila, jemljeva vse to kot naložbo v otrokov razvoj in zdravje za vse življenje."

Ničesar mi ni žal, pravi mama, ki ne obžaluje ne porabljenega časa, ko fanta vozi na treninge, ne denarja. Vendar ji je zadnjič temeljito odneslo pokrov, ko je morala za mlajšega plačati 25 evrov za obvezni letni zdravniški pregled. Moramo res vse plačati starši, se jezi.

Letni strošek za tekača na smučeh

Tekmovalec je star 19 let in je v B-mladinski reprezentanci. Trenira že deset let.

Nujni stroški staršev v evrih/leto:
Vadnina: 540 evrov (45 evrov na mesec)
Članarina: 15 evrov
Klubske priprave: 120 evrov
Oprema: smuči, palice, krpljice, ročaji in zanke na palicah, rolke, koleščki za rolke, čelada, tekaški copati: približno 600 evrov
Obleka: dres, ogrevalka, rokavice, spodnje perilo: 250 evrov
Prevozi: strošek za bencin najmanj 250 evrov
Skupaj: 1775 evrov nujnih stroškov na sezono
Poleg tega starši financiramo tudi: strokovno svetovanje za prehrano, meritve telesa in analizo krvi v povezavi s prehrano, prehranske dodatke, fizioterapije ob poškodbi, cestno dirkalno kolo in opremo za poletne treninge.
Smučarska zveza mu zadnja tri leta plačuje priprave in dva para tekaških čevljev na leto. Tudi zdravniški pregled in analizo krvi plača zveza, odkar je v reprezentanci.
Za otroške kategorije (od 10 do 13 let) so stroški staršev podobni: je manj treningov, a so stroški opreme in priprav večji. Otrok raste in potrebuje vsako leto dva para novih tekaških čevljev, dvoje smuči (za drsalno in klasično tehniko), tekaške copate … Starši si pomagamo tako, da kupujemo rabljeno opremo. Več je tudi stroškov za prevoz, saj otrok potrebuje pomoč in spodbudo na tekmi. Strošek staršev je še zdravniški pregled, ki smo ga dolžni opraviti vsako leto.

Pa ni bila edina besna: ogorčen je bil tudi zdravnik, ki ji je povedal za primer mame z več sinovi športniki – ta ne more vsem hkrati plačati pregleda, zato pripelje vsak mesec enega. Da ji on pregleda in potrdila sicer ne bi zaračunal, je rekel, a mora, ker mu gledajo pod prste.

Saj se vsi zavedajo, da so zdravniški pregledi za športnike potrebni. Oh, še kako so potrebni, pravi Klemen Avbelj, trener v Tekaškem smučarskem klubu Jub Dol: »Dobro je, da vem, kaj se z otrokom dogaja. Nekateri imajo tudi prirojene težave in je treba paziti, da otroka preveč ne obremenjujemo. Starši včasih tudi kaj pozabijo povedati, zato lahko iz teh zdravstvenih poročil izvem marsikaj, česar nisem vedel. Zelo pomembno je vedeti take stvari.«

Klubi in športne organizacije iščejo rešitve, kako bi staršem odvzeli del finančnega bremena. Tako na primer Druga gimnazija Maribor sodeluje z Inštitutom za medicino športa pri mariborski Medicinski fakulteti. Na ministrstvu za šolstvo in šport vsako leto kandidirajo za sredstva, ki jih potem namenijo samo za preglede in rehabilitacijo športnikov.

Tudi majhni klubi, kot je dolski, skušajo staršem olajšati breme, povsem jim ga pa ne morejo odvzeti. »Klub da veliko, pokrije denimo vse prevoze na treninge. Šestkrat na teden smo na Pokljuki. Del priprav pokriva Smučarska zveza. Še vedno pa je velik del na starših,« pravi trener.

Zainteresirani sponzorji naj se javijo

Tole pravzaprav ni članek o teku na smučeh, izbrali smo naključen šport in naključen klub. Tek na smučeh zagotovo ni med najdražjimi športi, poceni pa vendarle ni: »Na sezono potrebuje tekmovalec dva ali tri pare smuči, ki pa jih lahko uporablja dve sezoni. Smuči stanejo od 130 evrov naprej, vezi 30 evrov, palice 50 evrov, potrebuje pa dva para, tudi čevljev potrebuje dva para … to ni poceni. Potem so tu priprave, v moji skupini na primer dve ali tri na leto – to je 60–100 evrov. Strošek je letos še večji, ker se z Dola pri Ljubljani ves čas vozimo na Pokljuko, saj je samo tam sneg za tekače.«

Klemen, ki je nekoč tudi sam treniral tek na smučeh, se spominja, da je bilo v tistih časih drugače: »Vsekakor se je povečal strošek že pri opremi. Ta je bila nekoč cenejša, vse drugo je bilo tako rekoč napol zastonj, zdaj pa je vse na starših.«

Pomagata občina – ki so ji za podporo zelo hvaležni, poudarja Klemen – in glavni sponzor, brez katerega klub sploh ne bi mogel delovati. Manjše sponzorje že od nekdaj iščejo tudi starši sami: »Od manjših sponzorjev, ki so jih pripeljali starši, so tudi tekmovalci nekaj dobili. Tudi zdaj imamo sistem, da če starši pripeljejo sponzorja, dobijo neki odstotek tekmovalci, ostalo pa klub. A mali sponzorji so redki. Zdaj ko je bila kriza, je tega žal vedno manj.«

Brezno široko zija

Kriza se, jasno, pozna tudi državi, ki je sicer polna lepih besed in načrtov za spodbujanje športa med mladino, denarja pa je vedno manj. Medklic statistike, ki nestrpno tapka z nogo in čaka, da bo prišla do besede: kriza se je najbolj poznala na ravni izdatkov gospodinjstev, ki imajo največji delež izdatkov prav pri športu. 

Modeli za razdeljevanje državnih sredstev so sicer dodelani, a kaj, ko je vedno manj tistega, kar bi lahko delili. In je zato še kako pomembno, da ima mladi športnik starše, ki so sposobni in voljni vlagati v njegovo športno kariero. Kako pa se piše otroku, ki je morda noro nadarjen, nima pa staršev, ki bi zmogli podpirati njegovo ljubezen do športa? »Nisem še imel takega primera,« se zamisli Klemen. »Saj se potrudimo, da vsem damo enake možnosti, ampak že pri nabavi opreme lahko nastanejo razlike med otroki. Mi se zares trudimo. Mlajšim omogočimo najem opreme – klub ima določeno število parov smuči in čevljev – tako da je prvih nekaj let šport zanje poceni, 50–60 evrov za najem smuči in čevljev na sezono. Ko pa pridejo v starejšo skupino, stroški narastejo. Tu res potrebujejo več denarja, saj začnejo tekmovati. Otroci hočejo biti čim bolj uspešni, starši postanejo ambiciozni in jim kupijo opremo. Tisti, ki imajo manj, so tako hendikepirani.«

Brezplačni pregledi, a ne za vse
Blaž Perko, namestnik generalnega sekretarja za področje športa pri Olimpijskem komiteju Slovenije: 
Obvezni preventivni zdravstveni pregledi so opredeljeni v Zakonu o športu in naj bi bili po sprejetju dopolnil leta 2007 za registrirane športnike brezplačni. Na letno se pri nas registrira približno 50.000 športnikov. Vendar se tak ukrep ni izvajal in se ne izvaja.
Dejansko so letni preventivni pregledi brezplačni zgolj za 5000 kategoriziranih športnikov. Kategorizirani športnik je tisti, ki je v svoji starostni kategoriji v svoji disciplini uvrščen med šest najboljših v državi.
O celoviti rešitvi se še vedno dogovarjajo, na mizi pa je predlog, naj bi se taki pregledi izvajali v okviru tako imenovanih sistematskih pregledov, ko bi pediatri izdali še potrdilo o ustreznosti oziroma usposobljenosti otroka za intenzivno športno vadbo, pojasnjuje Perko. Vse je odvisno od ministrstva za zdravstvo, do takrat pa bodo morali starši še vedno sami seči v žep. Perko meni, da je cena takega pregleda (25 evrov) za starše še vedno obvladljiva, marsikje pa s sredstvi pomagajo tudi matični klubi.
Za posebej perspektivne športnike iz socialno ogroženih družin pa v OKS od leta 2014 razpišejo štipendije v okviru Fundacije za športnike. V letu 2016 omogočajo štipendije kar 75 športnikom.

Da se socialni prepad poglablja tudi v športu, opozarjajo tudi drugi strokovnjaki. Klubi, ki so se jim zaradi krize zaprle druge pipice, državne in sponzorske, so prisiljeni zviševati vadnine, ki si jih družine v finančni stiski ne morejo več privoščiti. In tako postaja bazenček bodočih slovenskih športnih prvakov vse bolj plitek. Če se ne bodo nehali vrteti v začaranem krogu, bodo v bazenu ostali samo še otroci premožnejših. Še posebej drago je, če ima otrok sicer rad šport, a je manj uspešen od vrstnikov, klubi namreč več olajšav ponudijo uspešnejšim tekmovalcem, drugi pa so še vedno zelo odvisni od svojih najzvestejših sponzorjev, torej staršev.

Pozitivno usekani

A novi, slabši časi so udarili tudi po starših, ki imajo manj časa in manj pripravljenosti za prostovoljno delo v športnih klubih. Klemen Avbelj tega pri starših v svojem klubu še ne opaža. Da se sicer najdejo kakšni starši, ki gledajo na sodelovanje potomcev v klubu kot na otroško varstvo, priznava, »ampak večina jih pomaga«. Kaj počnejo? Vse. Razvažajo otroke na treninge in priprave, celo kot serviserji se včasih udinjajo. »Hvala tudi staršem, brez njih otrok ne bi mogel voditi na tekme, pomagajo mi tudi pri mazanju smuči. Starši so zelo vpleteni. Če nisi malo nor – v pozitivnem smislu – ne moreš uspeti. Vsi dajemo več, kot dobimo.«
Statistika je spet videti, kot da jo nekaj tišči, zato ji damo besedo: da je dokazano, pravi, da se za vsak evro, ki ga država vloži v šport širokih ljudskih množic, v zdravstveno blagajno nazaj prikotalijo trije. Po drugi strani pa učitelji telovadbe in trenerji opažajo, da so naši otroci vse bolj zasedéni, gibalno manj razviti in pa, in to vam bo strlo srce, da se ne znajo več igrati! Brez računalnika že ne. To potrjuje tudi Klemen: »Zato včasih trenerji namenimo kakšen trening več za igro, ker se pravzaprav ne znajo igrati. Ne vem, koliko otrok zna danes še splezati na drevo. Mi smo rabutali jabolka pri sosedih, danes pa vsi čakajo, da jih mami prinese iz trgovine

Otroci tiste mame iz uvoda se še znajo igrati. In plezajo po drevesih. Čeprav mama občasno postoka in včasih benti zaradi kakšnega plačljivega pregleda, ji ni žal časa in denarja, vloženih v športne ambicije svojih sinov. »Ampak najmlajšega bom pa vpisala v pevski zbor!« se priduša.

Nekako ji ne verjamem.