Notranji klic

Jasmin iz Švice je pustila vse za sabo

Urška Krišelj Grubar/Zarja
11. 9. 2016, 18.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

26-letna Jasmin je maja zapustila dom v Švici in službo vrtnarice za zelenjavo. Naložila je nahrbtnik in je šla. Pa se ni ne ločevala, z nikomer se ni prepirala, pred ničemer ni bežala, ni zdravljena odvisnica s kupom težav, ki bi jih reševala na poti s premagovanjem dnevnih obremenitev pod težo nahrbtnika. Sledila je notranjemu klicu.

Urška Krišelj Grubar
Šla je, da bi se srečala s sabo.

Že deset let jo je preganjala misel, da bi nekoč kar šla in se izgubila, pri 26 letih pa si je željo uresničila. Najprej je šla čez švicarske Alpe. Tako je bilo notranje vodilo, a je bilo preveč snega, tako da se je na prvi tretjini poti obrnila in se z vlakom odpeljala del poti do Savone v Italiji, od tam pa z ladjo na Korziko. Tam pa peš v gore.

Želela je ostati nekaj dni, pa je ostala dva tedna in lahko bi še veliko dlje, a jo je nekaj gnalo naprej, v Slovenijo. 

Prvič je začutila, da kljub enoletni psički, ki jo spremlja na tej poti, potrebuje stik s človeškim bitjem. Prvič v življenju je začutila, da je družabno bitje. In se je spomnila razstave, ki jo je obiskala še v Švici, o skupnosti Longo Mai blizu Celovca. V glavi ji ni dalo miru, dokler ni prišla do dobrih ljudi v Železni Kapli. Želela je ostati nekaj dni, pa je ostala dva tedna in lahko bi še veliko dlje, a jo je nekaj gnalo naprej, v Slovenijo. Bila je na poti peš čez prelaz Jezersko, ko ji je ustavila mlada ženska in jo pripeljala na našo stran. Potem je sledila reki Kokri. Tam sta se najini poti za nekaj ur križali.

Nahrbtnik je težak, da ga komaj dvignete. Sama na pot, kamor vodi srce? Je bilo zlomljeno?

Že nekaj let sem si želela na pot sama. Preveč sem se vedno prilagajala. Že od malega sem rada sama, in ko sem bila zadovoljna sama s sabo, so vsi drezali vame. Težko sem komur koli povedala, da mi nič ne manjka in da sem rada sama. Potem je prišel čas, kot vedno pride, in sem šla na pot sama. Peš. Nobene tragedije nisem pustila za sabo, tudi fanta ne. Le ljubeče ljudi, dobro službo.

Potujete s psom. So kakšne težavice?

Nobenih, ker je moja Moro tako miroljubna. In ker jo imam, nisem nikoli sama, vendar mi ni treba z nikomer sklepati kompromisov. Imam neke vrste družbo, nekoga, ki je ob meni. To mi v glavnem zadostuje. No, ja … Srečala sem se z občutki na Korziki, ko sem začutila, da vendarle nisem tako samotarska. Da potrebujem vsaj kdaj pa kdaj ljudi okoli sebe. Fino je, da to res začutiš. Zato je taka pot smiselna.

"Imam pa s sabo dnevnik. Sproti si zapisujem, kaj se mi zgodi, s čim so zaposlene moji misli."

Je kaj, kar na tej poti pogrešate?

Včasih mi postane žal, da ne morem tega, kar vidim, zabeležiti z aparatom, a za to, da grem na pot brez njega, sem se zavestno odločila. Da bom beležila samo s svojim spominom in pot doživljala sproti, ne potem. Vseeno to ni najlažja odločitev. Imam pa s sabo dnevnik. Sproti si zapisujem, kaj se mi zgodi, s čim so zaposlene moji misli.

In kaj se vam največkrat podi po njih?

Doma sem se na negativne dogodke burno odzivala, tu na poti pa, ko naletim na težavo, se odzivam drugače. Grem okrog njega, malo zadiham, potem se ga pa lotim. Kot da bi zamenjala perspektivo.

Kaj ste še v teh mesecih ugotovili novega o sebi?

"Rada bi čez nekaj časa imela kos zemlje, na katerem bom pridelala vse, kar potrebujem, da preživim."

Prej sem se preveč primerjala z drugimi. Bila sem zaprta. Ampak to, da sem rada sama, ne pomeni, da sem zaprta, očitno sem si to privzgojila. Rada bi čez nekaj časa imela kos zemlje, na katerem bom pridelala vse, kar potrebujem, da preživim. Prej doma, ko sem kje prebrala, da je kdo blažen in se počuti eno z naravo, sem si rekla, ta je nor, gotovo mu nekaj manjka, zdaj mislim drugače. Imela sem že kar nekaj mističnih izkušenj, ko sem se počutila blaženo, srečno, tako kot so pisali, združeno z vsem. Vse sem imela rada. Lep občutek je to, in ko ga enkrat poznaš, ga ne nehaš več iskati.

Vas kdaj mučijo občutki, da ste srečni, pa tega ne morete z nikomer deliti?

Da, pridejo taki občutki. Potreba, da bi nekomu podaril to srečo, ki se zgodi, in ko se je zaveš, je več ni. Hočeš zadržati občutek, a že je mimo.

"Zgubim stik s sabo in tedaj je čas, da grem naprej."

Ste si zaželeli kje ostati?

Veliko dobrih ljudi sem srečala. In ko sem nekje toliko časa, da jih začne skrbeti zame, se spet znajdem v začaranem krogu stare jaz. Začnem se prilagajati. Vedem se, kot se pričakuje. Zgubim stik s sabo in tedaj je čas, da grem naprej.

Kam?

Ne vem, sproti se odločam. Zdaj me mika Idrija. Tam okoli se potika moj znanec, ki potuje s kočijo in konjem. Mogoče bom del poti prehodila z njim.

Do kdaj boste potovali?

Dokler me ne bo zazeblo, če se ne bom obrnila kam na toplo. Imam še veliko dela, da si bom res začela zaupati. Zdaj sem že opustila misli na službo, na domače. Saj pridejo trenutki domotožja, a potem te začne spremljati občutek miru in ob misli na dom nisem nič žalostna.

Kako ohranjate stike z domačimi?

Saj imam s sabo starinski telefon in jih sem ter tja pokličem, vendar je v glavnem izklopljen. To sem si tudi želela: da nisem na voljo. Izklopila sem se. Nič mi ne narekuje ritma. Jem, ko sem lačna, spim, ko sem zaspana. To je trening tega, da si znam prisluhniti. Ujeta v svet v Švici, med domom, prijatelji in službo, tega nisem zmogla. Nisem bila več jaz. Zato sem šla. Zdaj vem: da se srečam s sabo.