Lahko noč in privežite se!

Romantična pustolovščina v krošnji dreves

Biba Jamnik Vidic/Zarja
4. 9. 2016, 15.32
Posodobljeno: 31. 3. 2024, 22.47
Deli članek:

Miloš Kimovec je 41-letni ''fant'', ki še vedno pleza po drevesih. »Ko potujem po svetu, si medtem, ko si drugi ogledujejo znamenitosti in obiskujejo muzeje, jaz ogledujem drevesa. In ni treba veliko, da sem 'gor'.«

Mateja J. Potočnik
Viseča postelja med bukvijo in brezo pričara obiskovalcem pogled na sončni vzhod.

Mulec, ki je domov hodil s strganimi hlačami in sanjaril o spanju na drevesu, si je mnogo let pozneje uresničil željo. Letos spomladi je skrbno izbral tri drevesa in več kot deset metrov nad tlemi okoli njihovih debel zgradil lesene ploščadi. »Šest mesecev mi je vzelo, da sem od ideje prek skic in načrtov prišel do uresničitve. Vse sem naredil sam. Vsak tram sem lastnoročno zvlekel na drevo.« 

Bilo je pasje vroče, ko smo se pripeljali v geometrično središče Slovenije, natančneje v Pustolovski park Geoss v vasi Slivna blizu Vač. Medtem ko sva se s fotografinjo zabavali, ko sva opazovali navdušene adrenalince, je Miloš hitel še z zadnjimi drobnimi opravili na novi progi. »Danes bomo odprli še eno progo z desetimi podesti v višini 25 metrov, kar je popoln presežek v primerjavi s podobnimi progami v adrenalinskih parkih.«

Ko že govorimo o presežkih, Milošev park je menda še vedno največji tovrstni v Sloveniji in vsako leto ljudem ponudi nov izziv: lani orjaški spust po 900 metrov dolgi jekleni pletenici, letos, no, letos so to romantična doživetja v krošnjah dreves.

Romantika v pustolovskem parku?

To sem se spraševala le, dokler mi Miloš ni v roke potisnil pasov za plezanje. »Malce so prilagojeni, nimajo jeklenih konic, da ljudi manj motijo med spanjem.« Pasovi med spanjem?! Pa kam gremo? »Ko se odločiš za spanje v naravi, sprejmeš izziv preživetja. To ni enako, kot če bi prespal v hiši na drevesu, v kateri si popolnoma zaščiten pred zunanjimi vplivi. To je čisto pravo spanje v naravi. Če začne deževati, bo deževalo tudi nate. Če zapiha veter, boš to čutila, slišala boš tudi vse zvoke, ki jih ponuja gozd ponoči. Tudi kakšna nočna žival te lahko zbudi iz sladkega spanja. Zagotovo pa te bosta prebudila jutranje sonce in ptičje petje.«

Mateja J. Potočnik
Na lesenem podestu, ki ga 13 metrov od tal obkroža mogočno deblo smreke, lahko naenkrat prespi do šest ljudi.

Tri drevesne postelje, tri različne energije

Mateja J. Potočnik
Do postelje se pride po posebni lestvi.

Prva postelja, do katere smo se povzpeli, je bila na smreki. Je tudi največja. Na lesenem podestu, ki obkroža mogočno deblo sredi gozda, lahko naenkrat prespi do šest ljudi. Po petih metrih plezanja po lestvi sem se že skoraj počutila kot alpinistka. Ko sem preplezala kovinski del lestve – ta služi kot svojevrstna ključavnica, saj jo lahko potegnemo navzgor in tako preprečimo, da bi nepovabljen gost priplezal za nami –, sem morala karabin najprej pripeti na varnostno zanko ob leseni lestvi, potem pa sem ga morala pripeti še na varnostno zanko, ki me je varovala, ko sem šla do podesta.

Na podestu se je zgodba ponovila. »Ta rdeča vrvica varnostne zanke vas spremlja ves čas, ko ste na drevesu. Tako sem poskrbel, da nihče, pa naj se zgodi kar koli, ne bi padel v globino.« Miloševa izobrazba, je inženir varstva pri delu, mu je torej prišla še kako prav. »Za varnost sem res poskrbel! Preden se ljudje odpravijo v krošnjo drevesa, morajo podpisati pravila uporabe, potem jih pospremim do njihovega drevesa in pravila razložim še v praksi.« Ker smo prišli podnevi, je doživetje spanja v naravi odpadlo. Bi pa v zavetju smrekovih vej brez težav lahko zaspala, saj so ponujale prijetno zaščito pred močnim soncem, zraven pa so širile božanski vonj po smrekovi smoli.

Miloš pove, da so mu v enem od slovenskih podjetij izdelali vzmetnice iz posebnega materiala, odpornega proti vlagi. »Na teh vzmetnicah se res zelo dobro spi. Tudi zebe vas ne, za kar poskrbijo odeje iz merino volne, za lepe sanje pa energetski vzglavniki in seveda energija drevesa, na katerem ste.« Smreka nase vleče slabo energijo in poskrbi, da najdemo ravnotežje v sebi. Mogočen hrast je Miloš izbral zato, ker ljudem da pogum in prežene strahove, jesen pa zato, ker pomirja. »Ko sem delal podeste, sem ugotovil, da sem se na jesenu počutil najbolje. Ko sem bil utrujen, sem šel nanj počivat. Te energije dreves zares delujejo.«

Domača hrana in razgled za bogove

Mateja J. Potočnik
Hrana za piknik na drevesu do podesta "pripotuje" v košarici po vrvi.

Ker smo prišli le na kratek obisk, nismo mogli preveriti, ali Miloševe trditve o energetskih vplivih dreves zares držijo, pa tudi prehitro smo menjali različna drevesa. Za tolažbo nam je Miloš na ploščadi na smreki pokazal, kako poteka popoldanski piknik, še ena od ponudb njegovega pustolovskega parka. Naslanjala sem se na mogočno deblo in zbirala vtise, dokler nisem ugotovila, da mi je smreka radodarno podarila nekaj svoje smole. Potem sem se raje še malce sprehodila po ploščadi in previdno kukala v globino.

Najnižja točka pod smreko je bila od mene oddaljena kar 13 metrov. »Spodnji del terena je zelo strm, zato smo lestev naredili na tisti strani, ki je nižja. Za ljudi bi bilo prezahtevno po lestvi plezati več kot deset metrov.« Tudi košarica z dobrotami bi za hudo lačne predolgo potovala navzgor. Dobrote z okoliških kmetij vam naložijo v pleteno košaro, ki jo po vrvici, napeljani ob lestvi, potegnete navzgor, in piknik se lahko začne.

Mateja J. Potočnik
Gostje lahko okušajo dobrote okoliških kmetij.

Če si boste namesto piknika izbrali spanje, pa vas bo pred romantičnim zajtrkom v postelji zvečer čakalo še eno nepozabno doživetje: večerja na travniku. »Na bližnjem travniku zakurimo ogenj, ki med drugim skrbi, da hrana v kotličku ostane topla.« Ko smo pohrustali dobrote iz košarice, smo šli pogledat še posteljo na hrastu. Na njegovo posteljo, ki je še tri metre višje kot na smreki, nismo splezali. Odločili smo se, da njegovo mogočnost opazujemo od spodaj navzgor.

»Hrast stoji na meji med gozdom in travnikom, ploščad je obrnjena na vzhod, zato je prebujanje tu nepozabno. Zvečer ljudje lahko opazujejo dogajanje v Moravški dolini in na trojanskem gričevju, zjutraj pa med sončnim vzhodom lahko opazujejo divjad, ki se pase na travniku. Tisti, ki se odločijo za spanje na jesenu – ta je obrnjen proti jugu in zato ponuja najbolj pristen stik med gozdom in travnikom, pa bodo zaradi nagnjenosti travnika dobili občutek, da so del njega. Deset metrov od tal bodo zvečer lahko opazovali, kako v spanje drsi vas Slivna, zjutraj pa jih bo prebudila divjad, ki se bo pasla pod njimi.« In kakšna je cena teh romantično-adrenalinskih doživetij? »Spanje na drevesu z večerjo in zajtrkom za dve osebi stane 150 evrov. Za otroke do osmega leta je zastonj, za otroke do 15. leta je treba doplačati osem evrov, za odrasle pa 15 evrov.«

Kaj pa komarji in strele? Brez skrbi, pred krvosesi vseh sort ščitijo mreže, klopov pa na drevesih ni. Kimovec pravi, da še tiste, ki se skrivajo v podrasti, s seboj odnesejo obiskovalci pustolovskega parka. V zvezi z vremenskimi neprilikami pa seveda nujno prej preveriti vremensko napoved. Sicer pa strela rada useka v osamelo ali najvišje drevo, ne v gozd. In kaj, če se lepi napovedi navkljub oblaki začno zbirati? Potem vam najbrž res ne preostane drugega, kot da jo ucvrete z drevesa; navzdol bo šlo hitreje in pustolovščina bo še razburljivejša. Edino za tiste, ki hodijo v spanju, najbrž res ni najprimernejša.

Viseče postelje za tiste, ki ljubijo guganje

Če se vam zdi spanje na ploščadi v krošnji drevesa premalo razburljivo, si lahko privoščite, najbolje da v dvoje, spanje v eni od visečih mrež. Viseče postelje prosto visijo iz drevesne krošnje in se seveda veselo gugajo sem ter tja. Za plezanje nanje potrebujete malce spretnosti, na posteljo se namreč pride le s plezanjem po plezalni lestvi. Čeprav postelja ni visoko od tal, sem se vseeno odločila, da ostanem kar pod njo.

Tudi za spanje v viseči postelji namreč potrebujete plezalne pripomočke. Udobje v mreži pa ni prav nič planinsko. Spite namreč na udobni vzmetnici, veliki 135 x 210 cm. »Ko sem po spletu iskal, ali že obstaja kaj takega, sem v Nemčiji našel postelje na drevesih, ki so bile v osnovi narejene za plezalce v steni. Ker jih nisem hotel kopirati, sem jih naredil po svojih zamislih. Največ težav sem pravzaprav imel z iskanjem primernih dreves. Drevo mora namreč biti dovolj močno, da zdrži težo dveh ljudi, hkrati pa mora imeti še močne stranske veje, ki omogočajo, da visečo posteljo lahko vpnemo stran od debla drevesa. Dodatna težava je bila iskanje zanimivih lokacij, hkrati pa še energetsko primernih dreves.«

Mateja J. Potočnik
Viseče postelje so na orehu sredi travnika, gabru sredi gozda ter med bukvijo in brezo.

Za zdaj viseče postelje visijo na treh drevesih: na orehu, ki raste sredi travnika; na gabru, ki raste sredi gozda; in zadnja, ki je Milošu najljubša, med brezo in bukvijo. »Vsako od teh dreves ima svojo zgodbo. Spanje na orehu ponuja umirjen večer s čudovitim razgledom na Moravško dolino, trojanske griče in vas Slivno ter pogled na nočno zvezdnato nebo, seveda če je noč jasna. Viseča postelja, ki je vpeta med bukev in brezo, pa vam bo pričarala jutranji pogled na sončni vzhod. Največjim pustolovcem priporočam izbiro viseče postelje na gabru, ki raste v gozdu. Postelja je nameščena najviše, omogoča pa tudi najbolj pristno doživetje spanja v gozdu.«

Na otroke imajo drevesa še posebej močan vpliv

»Na začetku sem bil malce skeptičen, kako bodo ljudje sprejeli to dogodivščino. Prve izkušnje so zelo pozitivne. Zanimivo je, da najbolj glasni otroci v krošnjah dreves utihnejo. Tu hitro ugotovijo, da so se znašli nekje, kjer oni niso glavni. Tudi energijo, ki jo oddajajo drevesa, čutijo močneje kot odrasli.« Otroci več deset metrov nad tlemi za zabavo ne potrebujejo več televizije in kopice pametnih naprav. Drevo in narava okoli njih jim čisto zadoščata, pa seveda druženje s starši.

»Najbolj uživajo otroci, stari od pet do petnajst let. Potem je desetletno zatišje. Starih od 15 do 25 let k nam skoraj ni. V tej starosti imajo ljudje čisto drugačne predstave o življenju v naravi. Ravno danes je v viseči postelji prespal par, stara sta bila okoli 20 let. Vse ju je motilo: to, da ponoči ni bilo tišine, da je zjutraj prezgodaj posijalo sonce … Vse to ljudi, ki so starejši, ne zmoti več. Vedo namreč, kaj lahko pričakujejo, ko pridejo na takšno dogodivščino.« Naravni pojavi in vse, kar spada k življenju v naravi, pa še najmanj zmotijo otroke. V svoji čisti otroški duši jih sprejemajo take, kot so.