Dva v enem – kateri sem jaz?

Anja, rojena kot dvospolnik, našla svoj pravi jaz

Nina Kokelj/Zarja
21. 8. 2016, 17.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Anja, 28 let. Rojena kot dvospolnik. Dve bitji v enem. Človek pa se lahko poistoveti le z eno energijo. Marsikdo vse življenje išče svoj pravi jaz, dekle iz Novega mesta pa ga je našlo pri 27 letih.

Andrej Križ
»Sama sem se odločila priti na ta svet v točno to okolje, kjer imam možnost, da se prebudim, osvobodim ter ugledam vse lepote in bogastvo narave in človeštva.«

Velik uspeh za nekoga, ki bi po vseh družbenih pravilih moral s sklonjeno glavo slediti sistemu, skrivati svojo zgodbo in se ne izpostavljati.

Nekaj, kar je v rastlinskem in živalskem svetu dokaj pogosto, je v človeškem skrajno nesprejemljivo. Ljudi je treba popredalčkati, saj sistem vseh različnosti ne bi zmogel kontrolirati. Vsakomur je treba nalepiti etiketo: ženska, starost točno določena, po poklicu to in to, živi tam in tam, s to davčno številko itn. V šolskem, pravnem, davčnem, predvsem pa zdravstvenem sistemu smo samo ena od številk. Če se sem ter tja pojavi kakšen odklon, netipično bitje, je porinjen na obrobje, da ne bi zmotil splošne družbene konstrukcije. Sprejemamo videz, ne vrednot. Namesto da bi odprli srce, imamo široko odprte oči in pazimo, da drugačnost ne pride preblizu in zamaje našega »popolnega« sveta.

Anja pravi: »Sama sem se odločila priti na ta svet v točno to okolje, kjer imam možnost, da se prebudim, osvobodim ter ugledam vse lepote in bogastvo narave in človeštva.« Da pa je prišla do tega prepričanja, je minilo 27 mučnih let v samoti, beganju in iskanju smisla.

Odločitev staršev je lahko napačna

Zdravniki ji vse življenje govorijo, da bo brez hormonske terapije umrla, Anja pa jo že leto dni zavrača in živi samo v skladu z naravo. Njeno zdravje in počutje sta boljša kot kadar koli prej.

Hermafrodit je medicinski izraz za ljudi, rojene z neznačilno kromosomsko sestavo, genitalijami in spolnimi žlezami. Ko se dojenček rodi kot dvospolnik, po navadi zdravniki skupaj s starši presodijo, kaj storiti. Odločajo se na podlagi tega, kateri spol je bolj izražen, in ga nato poskušajo s hormonsko terapijo in odstranitvijo »odvečnega« spolovila potencirati, da bi otrok postal družbeno sprejemljiv.

Nasprotniki tovrstnih posegov pa trdijo, da se lahko otrok razvija po naravni poti in se pozneje sam odloči, v katero smer bo šlo njegovo življenje. Njihovi argumenti se naslanjajo na pravico človeka do samoidentifikacije. Otroci, ki jih doleti prva usoda, se po navadi pozneje v življenju spopadajo z občutki iznakaženosti, in prav to se je zgodilo tudi Anji. Pri dveh letih so ji odstranili obe spolovili in naredili približek ženskemu, ki pa ni prvotne oblike. Pustili so ji sečevod, zašili pa vhod v nožnico. To ji je povzročilo precej težav, zato so jo pozneje še enkrat operirali, po tistem ima težave že z zadrževanjem urina, kaj šele da bi si mogla želeti partnerja in spolnih odnosov.

Trpljenje sedemletnega otroka

Čeprav je bila z zdravili in vzgojo prisiljena v žensko telo, pa je, kot pravi, »naravno vedno bolj čutila moško energijo in se je tudi igrala bolj s fanti kot z dekleti«. Hormonska terapija ji je že od sedmega leta v telesu in počutju povzročala zmedo in željo po spolnih dražljajih. Prav to je bil v najstništvu največji izziv, saj jih ni mogla doživeti in občutiti kot njeni vrstniki. Zavedanje tega dejstva jo je gnalo v veliko žalost, trpljenje in samoto.

Po tem sta ji družba in šola postali skrajno naporni, saj je bila tako zelo drugačna od sošolcev, ki so se iz nje norčevali in jo zbadali. Vedno bolj jo je vleklo v naravo, ki jo je edina vsaj malo pomirila in sprostila, da je lažje preživela dan. Seveda so se njeni pobegi iz šole in izleti v naravo hitro končali. Starši te njene želje in potrebe niso mogli razumeti, saj jih je zanjo preveč skrbelo. Zato so jo začeli bolj nadzorovati in povsod jemati s seboj, to pa je Anjo potegnilo nazaj v brezno.

Konoplja

Zaradi nerazumevanja domačih in okolice ter svojega nenehnega notranjega boja je izgubljala voljo do življenja in že do svojega 13. leta je poskušala ničkolikokrat narediti samomor. Na srečo ji to ni uspelo, ob prehodu v srednjo šolo pa se je prvič srečala s konopljo. Ta ji je dobesedno vrnila življenje, saj je Anja poleg pomiritve, veselja in smeha dobila tudi novo družbo. Fizično ji je kajenje konoplje najbolj pomagalo pri lajšanju depresije, spanju, bolečinah v hrbtenici in glavobolih. Na žalost je hitro spoznala tudi tisto slabo stran – kupovanje na črnem trgu je bilo drago, ugotovila pa je tudi, da kakšna rastlina ni pravilno vzgojena in ljudi lahko celo zastruplja.

Že v zgodnjih najstniških letih je tako spoznavala zakonitosti narave: seme obrodi samo, če je vzgojeno z ljubeznijo v zdravi zemlji, z vodo in na soncu. Začela jo je gojiti sama in si pri tem nakopala dosti težav s starši. Ko so ji konopljo dokončno prepovedali, je spet padla v depresijo in poskušala je kar najhitreje najti način, da odide s tega sveta. Jemala je večje količine zdravil in se predajala alkoholu. Njegovi učinki se seveda niso mogli primerjati s konopljinimi, a ji je vsaj malo preusmeril misli. Odvajanje od alkohola je bilo mučno in težko, zato ga še zdaj ne mara videti.

Stik z naravo

Ko je Anja končala srednjo šolo, je začela delati v pekarni. Tam je spoznala, da človeka zastruplja tudi moka, saj so nastale nove zdravstvene težave. Od dobrega desetletja vdihavanja moke ima še dandanes po glavi kraste in iz nosa ji pogosto teče kri. Kljub slabim izkušnjam pa je Anji v službi uspelo zgraditi lep odnos in sodelavec, ki je takoj začutil njeno bolečino, ji je predlagal pranske vaje za spodbujanje duhovnega aspekta.

Anja jih je sicer poskusila, a se je hitro naveličala, saj je težko našla voljo za kar koli novega. Ko pa je sodelavec neutrudno vztrajal, je vnovič poskusila in kmalu prišla do spoznanja, da so meditacija, dihanje in gibanje pravzaprav zelo pomemben aspekt v življenju. Tako se je prvič zares osvobodila teme in žalosti ter sproščeno zadihala. Vaje so prebudile njeno višjo zavest, razpoloženje se je močno izboljšalo, učinki pa so bili vidni tudi na fizični ravni.

Telo ji je začelo zavračati slabo hrano. Naenkrat je postalo tako prečiščeno in občutljivo, da se je uprlo takoj, ko je zaužila kaj iz trgovine ali od okoliških kmetov. To je Anjo spodbudilo, da je začela poleg konoplje vzgajati tudi druge zdravilne rastline, zelenjavo in sadje za svoje potrebe in ugotovila, da jo vrtnarstvo resnično izpolni. Najbolj je srečna, ko se pogovarja s svojimi rastlinami, hodi po gozdu in spotoma še kaj nabere ali pa sedi poleg izvira in meditira. Nasmejejo jo tudi račke, ki svobodno živijo na njenem vrtu.

Cilji za prihodnost

Njeno duhovno prebujanje se nadaljuje vsak dan. Med drugim je začela hoditi na predavanja in terapije k Lani Praner, ki se ukvarja s kanaliziranjem energij in pomaga ljudem, da se dokopljejo do svobode svojih misli, da delajo zase in tisto, kar jih res veseli. Anja je na Laninih delavnicah dokončno spoznala in se prepričala, da je njena prava postavitev moška. Njen cilj je, da počasi povsem naravno in brez pritiska sledi svoji moški energiji. Ko bo imela dovolj sredstev, si bo privoščila operacijo za spremembo spola in postala moški z imenom Eros. Upa, da bo tokrat operacija uspešna in se bodo njene psihične in fizične težave z doživljanjem spolne identitete tako razblinile.

Narava z raznovrstnostjo uči sožitja

Priznavanje in sprejemanje drugačnosti v obliki dveh spolov v enem telesu je za družbo, ki tako zelo potencira dihotomijo spolov, zagotovo velik izziv. Celo brez tega vprašanja moške in ženske deli na popolnoma različna bitja, pogovorno celo z drugih planetov. Žal pri tem pozabljamo, da je to le še ena od kategorizacij, ki nas sili v različne kalupe in ne pusti, da živimo svobodno.

Anja sicer pozna nekaj drugih dvospolnikov, ki prav tako živijo kot ženske. Pravi, da so še zelo na začetku svojega prebujanja, a upa, da se bo tudi to nekoč zgodilo. Želi si, da bi se takšni ljudje bolj izpostavili, se med seboj prepoznali, družili in delili izkušnje. Lažje bi bilo njim in celotni družbi, saj bi drugačnost detabuizirali. Meni, da so dvospolniki samo dve celoti v enem telesu in da je njihova naloga najti svojo pravo energijo in se poistovetiti z njo. Vse, kar je ustvarjeno v naravi, ima svoj smisel in namen, saj je del splošne harmonije.

Posluša le še sebe

Oglasite se!
Anja poziva druge dvospolnike, naj se javijo uredništvu in se povežejo z njo. Druženje in izmenjava izkušenj sta vedno zdravilna.

Starše razume, čeprav se z njimi ne strinja in bi s svojim otrokom ravnala drugače: »Starši so bili do mene predobri, naredili bi vse zame, vendar pa niso pustili, da živim svobodno, da sem več v naravi, da se poskušam naravno sestaviti. Verjeli so, da je edino pravilno, kar nam predpišejo zdravniki. Čeprav čutim njihovo skrb in ljubezen, menim, da se starši ne bi smeli odločati namesto otroka – veseli bi morali biti že tega, da so ga dobili, in živeti v milini in modrosti skupaj z njim.« Pravi, da zdaj posluša le še sebe in gre po svoji poti svobode: »Ko sem poslušala druge in sledila njihovim ukazom, se mi je vedno maščevalo pri zdravju in materialnih stvareh.«

Zdravniki so ji vse življenje govorili, da bo umrla brez hormonske terapije, Anja pa po letu dni, odkar je ne jemlje več, dokazuje, da to ni res. Pravi, da hormonska terapija ustavlja um in razum, zato se ljudje ne morejo prebuditi. Njena rešitev so meditacije, narava, po obisku bioresonance pa je začela jemati še homeopatska zdravila. Njeno zdravje in počutje sta se končno uredila in Anja je srečna.

Kljub šokiranim pogledom in zavračanju okolice na svet in družbo gleda pozitivno in pomirjeno. To energijo širi tudi navzven. Po nekaj minutah, preživetih v družbi tako zavednega in čuječega bitja se človek neha obremenjevati, ali pred njim sedi Anja ali Eros. Neha se obremenjevati tudi s svojimi težavami. Iz Anje se širi val modrosti, ki nas uči, da je pomembna samo energija. Močno verjame v ljudi in meni, da se jih vedno več prebuja. Ko jo vprašam, kako prepozna te ljudi, mi pomenljivo reče: »Ja, kdor se z mano druži, a ne?«