Novice Svet24

Naša bralka, upokojena 84-letna učiteljica slovenskega jezika, ki se ne želi izpostavljati s pravim imenom in priimkom, zato jo poimenujmo Marija, je po smrti svojega moža ostala sama v dvonadstropni stanovanjski hiši v Gameljnah pri Ljubljani. Zato je iskala ljudi oziroma družino, ki bi ji do smrti v zameno za streho nad glavo pomagala pri vsakdanjih opravkih, predvsem pri vzdrževanju hiše ter urejanju dvorišča in vrta, po smrti pa bi družina Marijino nepremičnino lahko obdržala.

Kot pojasnjuje Marija, se je med iskanjem nekako zapletla s trnovskim župnikom Tonetom Komparetom, ki ji je predstavil Mateja Križaniča, direktorja Centra za socialno delo (CSD) Bežigrad oziroma njegovo »vzorno krščansko družino«. Marija je bila do Križaničevih, ki jih prej ni poznala, precej nezaupljiva, po drugi strani pa je zaupala župniku Komparetu, Križaničev socialni kapital pa je prav tako zgovoren. Kot rečeno, gre za dolgoletnega direktorja CSD Bežigrad in prej CSD Trebnje, izvedenca za integracijo Romov v družbo, v prostem času pa od novembra 2008 opravlja še službo stalnega diakona. Vendar Križaničevi, za katere je menda »navijal« župnik Kompare, Mariji, kot rečeno, niso vzbujali pretiranega zaupanja.

STA

Konec leta 2013 je zato Marija obiskala odvetnico Vojko Lampič Božič in ji predstavila svoje tegobe. Po odvetničinih besedah je bila Marija vidno vznemirjena, govorila ji je, da ima Križanič že pripravljeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da ji župnik Kompare govori, da bo lastnik hiše že takoj ob podpisu Križanič.

Odvetnica in Marija sta pripravili novo pogodbo, ki je bila za Marijo sprejemljiva, odvetnica pa je ta predlog pogodbe poslala tudi notarki in jo opozorila, naj bo previdna, češ da se Marija in Križanič ne poznata in da je gospa prestrašena. Vojka Lampič Božič je na razgovor v svojo pisarno povabila tudi Križaniča, a se vabilu po njenih besedah ni odzval.

Križanič hišo obremenil s hipoteko ...

Marija se nato pri odvetnici ni oglasila do julija lani, ko je prišla vsa razburjena z zemljiškoknjižnim sklepom o vpisu hipoteke na svojo hišo, prinesla pa je tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo s Križaničem pri notarju overila 20. decembra 2013.

Toda pogodba o dosmrtnem preživljanju po besedah odvetnice Lampič Božičeve bolj spominja na darilno pogodbo, saj med drugim določa, da Križanič ob vselitvi Mariji »za plačilo oskrbe« izplača »enkratni denarni znesek« v višini 20 tisoč evrov, po Marijini smrti pa lahko, kot že rečeno, hišo, po oceni Gursa vredno nekaj več kot 200 tisoč evrov, obdrži.

Hipotekarno pogodbo je odvetnica Lampič Božičeva po Marijinem pooblastilu sama pridobila oziroma dvignila iz sodnega arhiva. Iz nje izhaja, da so Marija, Križanič in predstavnik Unicredit banke že kak mesec po podpisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej v začetku leta 2014, pri notarju overili še pogodbo o dolgoročnem kreditu in sporazum o ustanovitvi hipoteke na Marijino hišo, na podlagi katerega je Križanič pri omenjeni banki najel 80.000 evrov kredita z rokom vračila leta 2032.

... in začel obnovo

Križanič je takoj po vselitvi oziroma odobritvi kredita začel obsežna gradbena dela, po Marijinih besedah tako v notranjosti kot na dvorišču, za katera mu nikoli ni dala dovoljenja. Zaradi nenehnega hrupa se je Marija odselila k prijatelju v Trnovo. Tam je ostala do njegove smrti na prošnjo njegovih svojcev in zanj kuhala oziroma gospodinjila v zameno za streho nad glavo, saj je še vedno pri močeh.

Danes Marija živi v domu starostnikov, ki si ga plačuje sama in kjer pravzaprav uživa. Toda po lastnih besedah si niti v sanjah ni predstavljala, da bo pri več kot 80 letih na tak način izrinjena iz hiše, v kateri sta s pokojnim možem živela od začetka 90. let, in da jo bo po smrti morala prepustiti popolnemu neznancu, samo zato ker je slepo verjela župniku Komparetu.

Svet24

Marija: Dvorišče z rožami je Križanič spremenil v »zverinjak«

Še najbolj zgrožena je Marija nad tem, da je Križanič uničil njen nasad malin, ribeza in paradižnika ter cvetlično gredo z vsaj 30 vrtnicami in 100 tulipani.

Še najbolj zgrožena je Marija nad tem, da je Križanič uničil njen nasad malin, ribeza in paradižnika ter cvetlično gredo z vsaj 30 vrtnicami in 100 tulipani. Namesto rož je danes parkirišče, hiša pa obdana z visoko mrežasto ograjo, ki Marijo spominja na »zverinjak«. Poleg tega je Marija ob obisku »doma« ugotovila, da je izginilo več njenih reči: trije sesalci, dva merilnika krvnega tlaka, dve perzijski preprogi, več paketov preje, kozmetika, gospodinjski aparati, velika lesena kuhinjska miza s pripadajočimi stoli in, ne nazadnje, zaboj viljamovke.

Marija je danes, ko ji je odvetnica Lampič Božičeva razložila dejansko stanje, prepričana, da so jo preslepili, da je podpisala pogodbi o dosmrtnem preživljanju in ustanovitvi hipoteke, da ju je podpisala v zmoti in nevednosti, zato je v začetku lanskega leta na ljubljanskem okrožnem sodišču vložila tožbo proti Križaniču in Unicredit banki, pravdni postopek, s katerim zahteva ugotovitev ničnosti pogodb, pa je šele v začetni fazi in glede na pregovorno hitrost slovenskih sodišč se 84-letna upokojena učiteljica sprašuje, ali bo sploh dočakala pravosodni epilog ...

Zgodba za ministrstvo moralno sporna

Odvetnica Vojka Lampič Božič je o domnevno spornem ravnanju direktorja CSD Bežigrad in vložitvi tožbe z dopisom opozorila ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, od koder je dobila birokratski spis, pod katerega se je podpisal generalni direktor Direktorata za socialne zadeve Štefan Lepoša. V njem piše, da gre sicer »za civilnopravno področje reševanja spora med dvema strankama«, da pa se jim zdi »glede na vso opisano zadevo« stvar »moralno sporna«, čeprav Marija »ni uporabnica storitev zavoda, katerega direktor je gospod Križanič«.  »Ministrstvo pričakuje, da bo gospod Matej Križanič v zadevi sam ustrezno odreagiral glede na svoj položaj ...« je med drugim zapisal Lepoša.

Križanič: Ogoljufana sva bila moja družina in jaz

Križaniču se vse bolj dozdeva, da je 84-letna Marija »iskala zgolj nekoga, da bi hišo obnovil in bi ga potem spodila«

Križanič na očitke odgovarja, da je bil v tej zgodbi najprej ogoljufan on. »Gospe nismo prej poznali in je sama iskala krščansko družino z otroki, ki bi ji omogočila bivanje v svoji hiši. Po večkratnih srečanjih smo konec leta 2013 podpisali pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je do danes nismo kršili in jo želimo do natančnosti izpolnjevati,« pojasnjuje Križanič in dodaja, da je že ob pripravi pogodbe o dosmrtnem preživljanju vedel, da bo za obnovo potreboval kredit in da bo s hipoteko obremenil hišo, s čimer se je Marija strinjala. Križanič je po lastnih besedah v hišo vložil prek 110.000 evrov oziroma »preveč, da bi zdaj kar tako šel ...«.

Kot pojasnjuje, je bila notranjost hiše v popolnem razsulu oziroma »nefunkcionalna«, zato tudi ne ve, kje so prej naštete Marijine osebne stvari, za katere ona trdi, da so izginile. Ob tem Križanič poudarja, da se je Marija odselila k prijatelju v Trnovo, še preden so se gradbena dela sploh začela. »Gospa se je iz hiše preselila konec leta 2013, ker jo je partnerjeva oziroma prijateljeva družina prosila, da skrbi zanj v bolezni, vsekakor pa ne zaradi ropota in gradbenih del v hiši, ker se še niso začela. Do takrat se je na njeno prošnjo začela le adaptacija kopalnice, ki pa je trajala le dva, tri dni, za druge postopke smo namreč potrebovali odobritev kredita,« pravi Križanič.

Direktor CSD vrača »udarec« s kazensko ovadbo

»Gospa je po končanih gradbenih delih in celoviti obnovi hiše kljub pogodbi z mano konec leta 2015 hišo prenesla v sinovo last in z njim podpisala pogodbo o preužitku, zato se v tej zvezi vodi kar nekaj postopkov pred sodiščem, vložena pa je tudi kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja zoper gospo in njenega sina,« še pravi Križanič.

Za podrobnosti o omenjenih kazenskih postopkih oziroma ovadbi smo povprašali tudi Križaničevega odvetnika Romana Završka, ki nas je na hitro odpravil, da je trenutno na dopustu in da bo vprašanja, ki smo mu jih poslali po elektronsko pošti, »pogledal«, ko pride do interneta. V šestih dneh pojasnil nismo dočakali.

Križaniču se sicer vse bolj dozdeva, da je Marija »iskala zgolj nekoga, da bi hišo obnovil in bi ga potem spodila«. Slišal je namreč govorice, da je Marija za svojega prijatelja v Trnovem tako vneto skrbela zato, da bi po smrti dobila njegovo stanovanje, vendar ga je pred smrtjo prepisal na svoje otroke.

Po Križaničevih besedah so se pritiski in dopisi Marijine odvetnice Lampič Božičeve začeli kak mesec po tem, ko je preminil Marijin nekdanji sodelavec in je postalo jasno, da bo ostala brez stanovanja. »Zgodba nikakor ni tako enoznačna in še danes gospa lahko pride živet v hišo, tako kot smo se dogovorili v pogodbi. Osebno pa ne želim zgodbe reševati in razčiščevati prek medijev, ampak prek ustreznih organov,« še pravi Križanič.

Župnik Kompare: Kar je dano, je v zlato jamo zakopano

Dodatna pojasnila smo iskali tudi pri župniku Tonetu Komparetu, ki očitke na svoj račun prav tako kot Križanič zavrača. Kompare pojasnjuje, da se je Marija lepega dne oglasila pri njem pri spovedi in ga prosila, ali ji pomaga najti verno družino z otroki, ki bo skrbela zanjo, ona pa bi ji po smrti zapustila nepremičnino v Gameljnah.

Kompare naj Marije prej ne bi poznal, nad njeno velikodušno ponudbo pa je bil začuden in ji je predlagal, da nepremičnino zapusti svojim otrokom. A Marija je vztrajala, češ da ji bo sin »vse zapravil«, zato ji je predstavil Križaniče, ki so nato z njo »sami peljali stvari naprej po svoje«. Kompare pravi, da je Marija po tem nekaj časa hodila k maši in je bil vesel nove faranke. Potem pa je na lepem prenehala in se začela pritoževati nad Križaniči, a ji, milo rečeno, ni znal pomagati. Pogodbe so bile sklenjene, a kot pravi stari rek, kar je med razgovorom z avtorjem teh vrstic poudaril tudi Kompare, kar je dano, je v zlato jamo zakopano.